Irskega setra opisujejo kot hitrega in z izjemnim vohom obdarjenega psa. Je eden najurnejših in najelegantnejših ptičarjev, po mnenju nekaterih pa celo najlepši pes.
Njegova bogata, svilena, srednje dolga in žareča dlaka, dolga viseča ušesa in mili izraz osvojijo prav vsakega opazovalca. S svojo kraljevsko držo in z izjemnim, elegantnim gibanjem privlači poglede povsod, kjer se pojavi.
V skladu z njegovo zunanjostjo je značaj irskega setra veseljaški, igriv in predvsem ljubeč. Vsakdo, ki je imel priložnost spremljati odraščanje mladega irskega setra, natančno ve, kaj je pravi izraz za razposajeno naravo. Kot vsak pes mora imeti tudi irski seter dovolj gibanja, da sprosti svojo energijo. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da postane neukrotljiv.
Irski seter psihično in fizično odrašča počasi. Dolgo časa ostane mladiček, svoj veseli značaj pa ohrani za vedno. Pri vzgoji ne smemo pozabiti, da imamo opravka s psom, katerega prvotna naloga je bil lov.
Je nagajiv in neodvisen, hiter in svojeglav, nestrpen in vihrav ter neomajen, kadar zazna vonj, ki mu v trenutku odvzame vso pozornost. Ima močan lovski nagon, zato mu vztrajnosti nikoli ne zmanjka.
Nekateri menijo, da je setre težko vzgajati, vendar to ne drži. Je zelo pameten in vdan lastniku, včasih celo pametnejši od njega, zato moramo biti pri vzgoji potrpežljivi in dosledni. Lastniki morajo biti mirni in samozavestni ter mu z jasnimi navodili povedati, kaj od njega pričakujejo. Vzgajati ga moramo z ljubeznijo in s predanostjo, z igro pa lahko pri njem dosežemo izjemno motivacijo in pozornost. Z njim nikakor ne smemo ravnati na silo, saj je zelo nežno bitje, ki na grobost odgovori z odmikom in osamitvijo. Le tako se bodo med psom in lastnikom stakali prava vez, zaupanje in prijateljstvo.
[members_only]
Pasma uživa odličen ugled kot zaupanja vreden družabnik v igri in tekmovanju. So zelo aktivni psi, ki z vso vnemo sodelujejo v skupnih igrah z lastnikom, prav tako skupne trenutke izkoristijo z vso predanostjo do njega. Vendar pa se tudi sami znajo odlično zabavati vsak trenutek, ko lastnik za njih nima časa. Po igri vedno pride čas za zasluženi počitek in takrat najraje spokojno zaspijo v rokah svojega lastnika.
Irski seter obožuje ljudi in družbo. Prav tako je navdušen nad drugimi domačimi ljubljenčki, zato ga brez težav naučimo živeti skupaj z drugimi psi ali mačkami. Nerad je sam, zato bo nestrpno čakal na našo vrnitev. Praviloma so setri prijazni do vseh ljudi, toda precej energično naznanijo prihod vsakega obiskovalca, s čimer svojega lastnika poskušajo opozoriti na nevarnost. Hkrati pa se zelo razveselijo obiska, ki mu potem z velikim veseljem pokažejo vso svojo karizmo.
O pasmi
Irski seter, nekateri ga imenujejo tudi rdeči seter, je bil zaradi svoje prepoznavne kostanjeve barve prvotno vzgojen kot delovni pes za iskanje in nakazovanje ptic. Čeprav je v rodni Irski kot tudi po svetu še vedno zelo cenjen kot delovni pes, je prav zaradi svoje lepote in privlačnosti postal tudi zelo prepoznaven in uspešen razstavni pes. Njegovo gibanje je ponosno in svobodno, glava mora biti nošena visoko. Zaradi odličnega značaja je irski seter v 19. stoletju postal znan tudi kot družinski spremljevalec. Dobre rezultate dosegajo tudi v agilityju in tekmovanjih v poslušnosti (obedience), uporabljajo jih kot terapevtske in reševalne pse.
Na lovu so zelo energični, dobri in vztrajni tekači ter odlični tudi za delo v vodi. V lovu na ptice naj bi se, ko bi jih zaznali, znižali in umirili ter tako pokazali smer, v kateri je ptica (markiranje), medtem ko je lovec na plen vrgel svojo mrežo. Danes irski seter v galopu išče (cikcak 
iskanje) svoj plen. Ko zazna ptico, jo nakaže v znameniti stoji, zaželeno je z dvignjeno taco.
Zgodovina pasme
Večina kinologov se strinja, da so se setri razvili v 16. ali 17. stoletju, najverjetneje iz španjelov, ki so jih uporabljali za lov z mrežami. Ko se je spremenil način lova, so bili potrebni psi z daljšimi nogami, ki so lahko tekli hitreje in dlje. Mnoge stare grafike in slike prikazujejo pse, ki so precej podobni današnjim. V začetku 18. stoletja je že obstajal tip psa z imenom seter, vendar so bili to rdeče-beli psi in ne popolnoma rdeči.
Irske setre so domnevno vzgojili s križanjem španjela, angleškega setra in pointerja. Danes poznamo štiri vrste setrov: angleškega, škotskega ali gordona, irskega rdečega in irskega rdeče-belega. Irski rdeče-beli seter je najstarejši, medtem ko se irski rdeči seter med naštetimi omenja kot najbolj priljubljen. V 18. stoletju sta bila rdeči in rdeče-beli seter še ista pasma. (Mednarodna kinološka zveza FCI je leta 1987 kot posebno pasmo priznala irskega rdeče-belega setra.)
V 19. stoletju so ti psi postali zelo moderni, njihov videz se je uskladil, barva je s selektivnim križanjem postajala pretežno rdeča (verjetno s križanjem rdeče-belega setra in psa rdeče barve, katerega izvor ni znan), ostale so le še bele lise na glavi in prsih kot dediščina prednikov. Leta 1859 je bila organizirana prva pasja razstava za setre in pointerje v Newcastlu v Angliji. Pozneje je število prijavljenih psov vsako leto naraščalo. Leta 1865 so uvedli tudi tekmovanja v delu, kjer so lastniki lahko primerjali delovne sposobnosti svojih psov. Dalje je sledilo postopno ločevanje delovnega in razstavnega tipa po videzu.
Klub za irske rdeče setre (The Irish Setter Club) je bil ustanovljen leta 1882 v Dublinu. Prvi opis standarda je bil podan 29. marca 1886 in se je vse do danes le malenkostno spremenil.
Večkrat slišan rek pravi, kdor ima enkrat irskega setra, bo za vedno ostal naklonjen tej prekrasni pasmi.
Standard
Irski seter (Irish Red Setter)
FCI – številka standarda 120/2. 4. 2001/GB
Irski rdeči seter
Dežela izvora: Irska
Datum objave originalnega veljavnega standarda: 13. 3. 2001
Uporaba: ptičar (delovni pes) in družinski pes
Klasifikacija po FCI: VII. skupina (ptičarji)
Sekcija 2: ptičarji britanskih otokov
Potrebujejo delovni izpit.
Pregled zgodovine pasme:
Irski rdeči seter je nastal na Irskem kot delovni pes za lov na ptiče. Razvil se je iz irskega rdeče-belega setra in neznanega rdeče obarvanega psa. Pasma je bila jasno prepoznavna v 18. stoletju. Leta 1882 je bil ustanovljen klub za irske rdeče setre (The Irish Red Setter Club) z namenom, da bi promovirali to pasmo. Klub je pasemski standard objavil leta 1886, organiziral lovske preizkuse in razstave. Leta 1998 je objavil način dela pasme. Standard in delovni slog opisujeta fizično obliko in delovno sposobnost pasme. Irski rdeči seter se je razvil v vzdržljivega, zdravega in inteligentnega psa z odličnimi delovnimi sposobnostmi in izjemno kondicijo.
Splošni vtis:
Pes atletske postave s prijaznim, nežnim izrazom. Uravnovešen in skladen.
Obnašanje/temperament:
Navdušen, inteligenten, energičen, vdan in učinkovit.
Glava:
Dolga s precej ozko lobanjo in dolgim, dovolj globokim gobcem, brez grobih linij na področju ušes. Smrček in lobanja morata biti enako dolga in paralelna.
Lobanja: med ušesi je ovalna, z dovolj prostora za možgane in jasno vidna kostna izboklina. Dvignjene obrvi.
Stop: dobro izražen.
Smrček: temno mahagoni, temno lešnikove ali črne barve, nosnici sta široki.
Gobec: zmerno globok in na koncu precej kvadraten. Ustne so dolge, vendar ne viseče.
Čeljusti: približno enako dolgi.
Zobje: škarjast ugriz.
Oči: temno rjave do temno lešnikove; naj ne bodo velike.
Uhlja: zmerno dolga, fina, nizko ter bolj zadaj nasajena in nošena ob glavi – priležna.
Vrat: zmerno dolg, zelo mišičast, ne premočan, rahlo usločen, brez podgrline.
Telo: v sorazmerju z višino psa.
Trup: srednje dolg z rahlo padajočo zgornjo linijo, globokim in ne preširokim prsnim košem ter lepo usločenimi rebri, dovolj prostora za pljuča.
Prsni koš: prsi so globoka, spredaj rahlo zožena, rebra dobro usločena.
Ledveni del: mišičast in rahlo obokan.
Rep: sorazmeren s telesom, nižje nastavljen, močan ob korenu, nošen v ali pod hrbtno linijo z izrazitim razmerjem.
Udi
Prednji del:
Ramena: tanke pri vrhu, globoka in dobro nagnjena nazaj.
Komolci: prosti in dobro spuščeni, ne smejo biti obrnjeni navzven ali navznoter.
Prednje noge: ravne in mišičaste, močnih kosti.
Zadnji del
Širok in močen
Zadnje noge: dolge in mišičaste od kolka do kolena, od kolenskega sklepa do pet pa kratke in močne.
Koleno: dobro upognjeno, kolenski sklep ni obrnjen navznoter niti navzven.
Šape: majhne, trdne, prsti so močni in tesno povezani, lepo uokvirjeni navzdol.
Gibanje: lahkotno, tekoče z dvignjeno glavo. Prve noge imajo dober izkorak, vendar nošene nizko. Zadnje pa se gibljejo tekoče in imajo močan odriv. Križanje ali opletanje nog ni sprejemljivo.
Dlaka:
Po glavi, sprednjem delu nog, vrhu ušes je kratka in svilena. Na drugih delih telesa je dlaka zmerne dolžine, ravna in čim manj ali valovita. Na zgornjem delu ušes je dolga in svilnata. Na zadnjem delu nog je dolga in ima zastavice. Dobro sta odlakana trebušni in prsni del, ki se lahko razteza tudi na vrat. Tudi med prsti je precej dlake. Po repu so zastavice zmerne dolžine, ki pa se krajša proti korenu.
Barva: žareča kostanjeva – mahagoni rdeča, brez sledi črne; belina na prsih, pod grlom ali po prstih; ali majhna lisa na čelu, nosu oziroma licu.
Višina:
Višina, merjena v vihru:
samci: od 58 do 67 centimetrov
samice: od 55 do 62 centimetrov
Napake:
Vsako odstopanje od zgornjih zahtev se mora obravnavati kot napaka. Resnost te naj bo v natančnem razmerju z njeno stopnjo in njenim vplivom na zdravje in zaščito psa.
Pse, ki očitno kažejo fizične ali vedenjske anomalije, diskvalificirajo.
Opozorilo:
Samci morajo imeti oba testisa spuščena.
Prevod in priredba: Rubinus Verus Team
Objavljeno v sedemnajsti številki revije Kužek
