Med vsemi šestimi priznanimi pasmami prinašalcev nosi novoškotski prinašalec najdaljše ime – Nova Scotia Duck Tolling Retriever, kar v prevodu pomeni novoškotski vabnik in prinašalec rac. Poleg omenjenega dolgega imena ima še kup starejših imen, kot so little river duck dog, yarmouth toller, tolling retriever, little red duck dog ter kar nekaj vzdevkov toller, novie, scotty. Vsa imena so povezana ali z načinom dela psa in/ali njegovim videzom in/ali geografskim poreklom.
Vendar ni le kopica imen tisto, kar ga loči od preostalih retrieverjev. Je najmanjši med svojimi prinašalskimi »brati«, z lisičjim načinom prinašalskega dela, najbolj igriv, z največ energije, s čisto drugačnim temperamentom, edini od prinašalcev z zaželenimi belinami, z unikatnim pasjim laježem v celotni pasji populaciji. Toller ne laja, temveč vriska z visokim C. Marsikdo ob videnju tollerja na sliki pomisli na zlatega prinašalca, s katerim pa ima skupno le besedo »prinašalec« v imenu pasme.
Zgodovina
Kakor pri mnogih pasmah je tudi pri novoškotskih prinašalcih točen nastanek pasme neznan. Obstaja več teorij, vendar sigurno je le to, da so bili tollerji ustvarjeni v začetku 19. stoletja v Novi Škotski, ki je druga najmanjša kanadska provinca. Kmetje, ribiči in lovci, ljudje nižjega sloja, so potrebovali vsestransko uporabnega psa, za katerega pa ni bilo denarja za ustvarjanje iz čistopasemskih psov, ker bi jih morali uvoziti, kar bi stalo celo premoženje, po drugi strani pa tudi ni bilo denarja za vzdrževanje velikih psov, kot ne za več različnih pasem specialistov. Tako so naredili srednje velikega psa, ki ne porabi veliko, ki ga ni potrebno preveč negovati, ki lahko dela vse od pomoči pri lovu kot vabnik, šarivec in prinašalec, do pašnje ovac, ki si dejansko zasluži svoj »kruh«.
V polovici 19. stoletja so poznali tri tipe tollerja: španjelskega, labradorskega in »koli« (tipa »collie«). Še leta 1945, ko je Kinološka zveza Kanade formalno priznala pasmo, so bili vsi trije tipi prisotni. Danes je opazna le še velika razlika med posamezniki pasme, ne dá pa se več ločiti med različnimi tipi.
Opis in značilnosti
Novoškotski prinašalec spada v osmo skupino prve sekcije v FCI razdelitvi pasem med lovske pse prinašalce. Že iz zgodovine obstajajo zelo velike razlike v sami velikosti posameznih primerkov, vendar je po FCI standardu idealna višina samičk med 45–48 centimetri s 17–20 kilogrami, medtem ko je idealna višina samčkov 48–51 centimetrov z 20–23 kilogrami.
Toller naj bi bil srednje velik, močan, nekoliko daljši kot višji pes, srednje močnih do močnih kosti, aktiven, pozoren, odločen, do tujcev rahlo zadržan, vendar ne boječ in ne agresiven, z »on/off« gumbom, ko iz popolne umirjenosti pred začetkom dela preide v stanje, ki daje videz pozitivnega razburjenja in veselja tik ob spoznanju, da bo delal.
Glava mora biti rahlo klinasta (po vzoru lisic), lobanja široka, barva smrčka v skladu z barvo dlake ali pa črna, ustnice ne smejo biti viseče, zobovje popolno, ugriz škarjast, čeljusti dovolj močne, da nesejo večjo ptico, mehak, a čvrst prijem, da ne poškoduje ptice in hkrati da mu ne pade iz gobčka, oči široko razmaknjene, mandljaste oblike, srednje velike, jantarjeve do rjave barve. Očesne obrobe morajo odgovarjati barvi ustnic. Uhlja morata biti trikotna, srednje velika, vstavljena visoko, precej zadaj na lobanji, dobro odlakana na zadnjem delu pregiba, zaobljene konice pa poraščene s kratko dlako.
Zgornja linija telesa mora biti ravna. Ledja močna in mišičasta, prsni koš globok, rebra dobro zaobljena, hrbet kratek in raven. Rep sledi liniji rahlo poševnega križca, je močno odlakan in sega najmanj do skočnega sklepa. V »off« stanju je lahko spuščen pod linijo hrbta, v »on« stanju pa se lahko zavije nad hrbet, vendar se z repom ne sme dotakniti telesa.
Sprednje okončine so ravne, močnih kosti, na šapah prsti stisnjeni z izrazito plavalno kožico. Šape so srednje velike in okrogle. Zadnji del je mišičast, širok, raven in vzporeden. Stegno in golenica sta približno enake dolžine, stegno je zelo mišičasto. Šape se med gibanjem ne smejo obračati ne navznoter ne navzven.
Toller je pes, »narejen« za prinašanje iz ledeno-mrzlih voda, zato mora imeti vodoodporno dvojno dlako, ki je srednje dolga, mehka, s še mehkejšo poddlako. Dlaka je lahko rahlo valovita po hrbtu, sicer je ravna. Pri zimski dlaki se lahko pojavijo dolgi in ohlapni kodri okoli vratu. Dlaka mora biti dolga in mehka na vratu, za uhlji ter na zadnji strani nog.
Vzreditelji ločijo več različnih odtenkov dovoljene rdeče in oranžne barve. Genetsko pa obstajata le dve različni rdeči barvi, to je čista rdeča oziroma lovsko rdeča (»clear/gundog red«) ter sable rdeča (»sable red«). Slednji se rodijo s črno dlako med rdečo, ki jim načeloma izgine do drugega leta starosti. Zastavice in dlaka na spodnji strani repa so lahko svetlejši.
Značaj novoškotskih prinašalcev skozi delo
Značaj novoškotskih prinašalcev je tesno povezan z delom, za katerega so bili »narejeni«, torej bolj kot ne za vse, kar je mali človek potreboval. Toller je aktiven prinašalec z visokim nivojem energije: bolj so podobni »kolijem« in ne španjelom. Čeprav so del ekipe (lovec-pes), morajo biti sposobni delati samostojno. Slednje je bilo zelo pomembno, ker je toller moral sam opaziti, kje je kakšna raca padla oziroma jo najti samostojno. Pri delu morajo biti vztrajni in ne smejo obupati med iskanjem ustreljene race, prav tako ne smejo prositi za pomoč vodnika. Seveda pa se morajo tudi med delom takoj odzvati na nova povelja vodnika, saj so namreč ekipni delavci. Med ekipnim in samostojnim delavcem je vsekakor zelo tanka meja.
Za razliko od marsikaterega drugega prinašalca mora toller imeti v sebi dovolj velik nivo inteligence, kot tudi želje, da ustreže vodniku. To je darilo »koli« porekla, ki ga upoštevamo pri šolanju, ki je bolj pokaži/nagradi, kot pa prisili/kaznuj, kar se v tujini še vedno tu in tam uporablja pri šolanju delovnih labradorcev. Vsekakor pa pri tollerju ne smemo ponavljati ene in iste vaje, ker ga to popolnoma zdolgočasi. Slednje vsekakor ni skupno s »koliji«, ki lahko eno vajo ponavljajo v nedogled, dokler ni popolna. Zato je potrebno pri tollerju vadbo osmisliti in začiniti. Vsekakor se pri šolanju ne sme pozabiti upoštevati tollerjeve želje po ugajanju vodniku. Slednji mu mora povedati, da je zadovoljen z izvedbo vaje, ki jo je naredil. Pri šolanju tollerja si ne moremo privoščiti, da bi bil pes neuspešen, prav tako ne tudi pri odraslem psu.
Pri nekaterih mladih tollerjih sta težavi lahko slaba koncentracija in izguba fokusa, to je, ko jih pošljejo po padlo divjad, ki jo želijo iti iskat in prinesti, med tekom pa pozabijo, po kaj so šli. Prav tako pereč problem v pasmi je kar veliko število tollerjev, ki niso tihi kot preostali prinašalci. Vsekakor pa se dá te probleme rešiti tudi z načrtno vzrejo.
Žal marsikateri neaktiven lastnik tollerja, kjer je pes le hišni ljubljenček, kmalu spozna, da psu ni kos, pa čeprav je majhen, kuštrav in simpatičen. Če se s tollerjem ne ukvarjamo dovolj, lahko zraste čez glavo in postane vodja človeško-pasjega krdela. Za aktivne ljudi pa je lahko toller odličen družinski pes. Vedeti morate, če tollerja »stisne v kot«, se bo postavil zase, kar pomeni, da morajo starši imeti svoje majhne otroke pod nadzorom, da bodo lahko tudi oni z domačim psom stkali dober odnos.
Značaj novoškotskih prinašalcev doma
Ko je odvečni energiji novoškotskih prinašalcev zadoščeno, pomislimo še na drugo polovico značaja. Lahko govorimo o družabnih psih, ki vedo, kdo so domači in kdo tuji. Obiskovalca bodo vedno naznanili, vendar večje čuvajske funkcije ta pasma nima. Zelo se bodo navezali na svojo družino in bili veseli vsakega trenutka, preživetega z njo.
Za socializacijo je treba ustrezno poskrbeti že na začetku. Spoznati morajo, da obstajajo drugi ljudje, da se mačk ne preganja, da se nepoškodovano divjad ali domače živali pusti na miru in jih ne prenaša okrog.
Vsekakor toller ni primeren za izredno čiste ljudi, saj mu je vseeno, če hodi po blatu ali čistem, če zunaj dežuje ali sije sonce. Na sprehod in delo gredo radi tudi v dežju.
Zaposlitev novoškotskega prinašalca
Ker je toller edina prinašalska pasma, ki je bila razvita za vabljenje rac, kjer je toller poskakujoče, z nenadnim hitrim startom, menjanjem hitrosti in smeri privabljal race, je ta njegova lastnost uporabna pri modernih hitrih kinoloških športih, kot so flyball, frizbi in agility. Tekmujejo tudi v pasjih skokih v vodo, kjer sicer težko konkurirajo večjim pasmam že v svoji skupini (v tem športu blestijo gladkodlaki in chesapeake bay prinašalci), z dobrim tekačem lahko konkurirajo marsikateremu psu v canicrossu/doggingu (čeprav nikoli ne bodo tako hitri kot mešanci, vzrejeni prav za ta šport), doghikingu/dogtrekkingu (čeprav je njihova vlečna sila v primerjavi z večjim, sicer počasnejšim, a vztrajnim psom, manjša in tako ne bo prispeval tako veliko k hoji človeka). Vsekakor pa lahko dobro tekmujejo s preostalimi pasmami prinašalcev v vseh prinašalskih športih: v obeh simulacijah lova s prinosili (dummy trial in working test), v simulaciji lova s hladno divjadjo kot tudi v simulaciji pravega lova. Tudi krvna sled jim ni tuja.
Zaradi svoje visoke inteligence pa lahko dobro konkurirajo tudi v drugih kinoloških disciplinah z izjemo obrambe in napada, saj imajo za ta šport čisto napačen ugriz, ki je mehek. Sicer pa jim poslušnost, rally obedience, sled, reševanje (SAR), mantrailing ne predstavljajo velikih težav. Z ustrezno socializacijo so lahko tudi odlični psi terapevti.
Zdravje
Žal novoškotski prinašalci niso popolnoma zdrava pasma. Največji problem predstavlja progresivna retinalna atrofija (PRA-prcd) in anomalija očesa pri »kolijih« (CEA). Za obe bolezni danes že obstajajo DNK-testi, s katerimi ugotovimo, ali je pes zdrav ali prenašalec ali obolel.
Možna je displazija kolkov in komolcev, Addisonova bolezen, epilepsija, avtoimunske bolezni, občutljivost na cepljenje, dedna katarakta, težave s srcem, gluhost, volčje žrelo, rak in drugo. Za marsikatero od bolezni še ne obstaja DNK-test, tudi ne ve se, kako se dedujejo. Da je pes obolel, izvemo šele, ko zboli. Lahko spremljamo le klinično stanje psov ter z rentgenom slikamo okostje.
Za blaginjo zdrave pasme je potrebno sodelovanje vzreditelja in lastnikov njegovih mladičkov, kot tudi vzrediteljev med seboj z deljenjem vseh informacij, ki dajo boljši vpogled v pasmo in njene predstavnike. Še posebej v primeru bolezni, ki jih ne moremo testirati z DNK-analizami, ter značajskih in delovnih lastnosti psov.
Zanimivosti
– Pri tollerjih poznamo le štiri genetsko različne barve: čista rdeča z rjavim nosom, čista rdeča s črnim nosom, sable rdeča z rjavim nosom in sable rdeča s črnim nosom.
– Gen za sable rdečo je dominanten. Črno dlako pa lahko skrije gen, ki ne dovoljuje temnemu pigmentu, da bi prišel do izraza. Tako za nekatere pse niti ne vemo, da nosijo v genetskem zapisu sable barvo.
– Rjav nos se deduje recesivno oziroma ga lahko pri vseh mladičih v leglu pričakujemo le, ko imata oba starša rjav nos.
– Pri tollerjih so zaželene beline na šapah, prsih, obrazu ter za delo vabnika rac večja belina na koncu repa. Pri psih najbolj zaželenega obarvanja govorimo o »irskem hibridu«, ki je stopnja med skoraj enobarvnim tollerjem in tollerjem, ki zaradi preveč beline oziroma beline na napačnih mestih ne ustreza standardom.
– Barva dlake mladička tollerja je v primeru tollerja čiste rdeče barve svetlejša v primerjavi z barvo, ko je odrasel, barva mladička tollerja sable rdeče pa je po navadi temnejša.
Barbara Horvat
Objavljeno v osmi številki revije Kužek
