Predstavitev pasme: Nemška doga (Great Dane) zelo elegantna in polna moči!

3663

Velikost: ena največjih pasem na svetu poleg irskih volčjih hrtov (irish wolfhound)

Velike pse so poznali že v času Starega Egipta. Že leta 3000 p. n. št. so odkrili sledi velikih pasjih tačk. Podobe prednikov nemških dog so upodabljali že na spomenikih iz istega zgodovinskega obdobja. Tisoč let kasneje pa so Babilonci (zelo premožno ljudstvo stare Mezapotamije) večkrat na reliefni plošči upodobili asirskega človeka, ki je sprehajal velikega, mogočnega psa z dolgimi in močnimi tacami. Leta 1121 p. n. št. se v kitajski literaturi prvič pojavi pisni opis psa, ki je preseneljivo podoben današnji nemški dogi.

Nemška doga je potomka tibetskih mastifov (kasneje so jih križali z angleškimi mastifi), ki so jih najverjetneje že feničanski (ali asirski) trgovci pripeljali v sredozemske dežele, od tam pa so z Rimljani prišle v Nemčijo. Po drugi domnevi pa so tibetanske mastife v Evropo pripeljali Alani (od tod ime »alano«, ki pravzaprav pomeni v prevodu mastif), ko so vdrli v rimsko cesarstvo. V srednjem veku so bili predniki današnje nemške doge zelo priljubljeni v plemiških gradovih in kraljevskih dvorih po vsej Evropi. Zaradi njihovega izjemnega poguma so jih uporabljali pri lovu na divje svinje in jelene ali za spremstvo in obrambo kočij pred volkovi. Omenjene karavane so se velikokrat zadrževale tudi po sedanjem ozemlju Danske, zato jih angleško govoreče države, vključno z Ameriko, še vedno imenujejo Great Dane (oz. Veliki Danec), čeprav Danska nima prav veliko opraviti z nastankom pasme.

Leta 1680 so nemški plemiči prvič načrtno vzrejali prave potomce nemških dog. Imenovali so jih Kammerhunde oz. sobni pes. Takrat so začele nemške doge veljati za popolne aristokratske družne pse, ki so jim nadeli skrbno izrezljane zlate ovratnice, z notranje strani pa so bile obložene z mahom.

Vse do 18. stoletja so Nemci za razvoj pasme še uvažali angleške mastife, nato pa so z uvozom zaključili, ker so imeli dovolj primernega genetskega materiala, na katerem so gradili svojo lastno vzrejo. To je bil za samo pasmo odličen napredek, ker so seveda tudi laže spremljali linije glede zdravja, temperamenta in videza.

Leta 1880 se v Nemčiji sestanejo kinološki sodniki in rejci, ki mednarodno priznajo pasmo in jo poimenujejo po matični državi razvoja  Deutche Dogge (Nemška doga). Italija in angleško ter ameriško govoreče države so ime izredno težko sprejele. Devet let kasneje so v Chichagu ustanovili prvi pasemski klub za nemške mastife. Dve leti kasneje so v Nemčiji izdali uradni opis pasme in tako je postala Nemčija matična država za nemške doge. Takoj za tem so tudi Američani preimenovali klub v Great Dane Club of America in s tem očitno jasno pokazali, da se pravzaprav požvižgajo na položaj Nemcev.

Znano je, da so med 2. svetovno vojno križance nemških dog in kubanskih mastifov želeli uporabljati tudi za vojaške namene, vendar so bili vsi poskusi treningov kljub njihovi vizualni mogočnosti popolnoma neuspešni. Namesto da bi psi z utežjo v gobcu premagovali različne ovire, so se vedno znova raje vrnili k vodniku in ga veselo nagovarjali k igri. Britanska pomorska posadka pa je imela na krovu nemško dogo po imenu Bone Crusher, ki je umrla leta 1944.

Značilnosti doge

Nemška doga vizualno izraža kraljevski videz, dostojanstvo, moč, velikost in eleganco.

Telo je skladno oblikovano, gladko in mišičasto. Telo samcev je glede na višino in dolžino bolj pravokotno in mišičasto kot telo samic, katerim standard dopušča nekoliko daljše telo. Minimalna plečna višina samcev je 80 cm, samice pa morajo biti visoke vsaj 72 cm. Zgornja meja po standardu ni določena.
Glava mora biti pravokotna, elegantno dolga, z izrazitim stopom, pri samicah nežnejše oblikovana kot pri samcih. Gledano iz profila morata biti ravnina lobanje in gobca med seboj vzporedni. Velikost glave mora biti v razmerju z velikostjo psa.
Oči so temne, srednje velikosti, globoko vstavljene in z živahnim ter elegantnim sijem.
Nos mora biti črn, razen pri harlekinih je lahko črno rožnat.
Uhlji so srednje debeline in velikosti, visoko nastavljeni ter nagnjeni naprej. Obrezovanje uhljev pri nas je PREPOVEDANO!
Zobovje je popolno, močno in v obliki škarjastega ugriza.
Vrat mora biti dolg, čvrst, mišičast in visoko nastavljen, pri vihru se počasi razširi v gladki liniji.
Prsni koš je širok, globok in mišičast.
Rep mora biti v mirovanju sproščeno spuščen do skočnega sklepa in ne sme biti zavihan navzgor. Pri gibanju ali razburjenju se lahko rahlo ukrivi, vendar ne nad hrbtno linijo. Prednje tace morajo biti dolge, vzporedne in močne konstitucije z dobro obokanimi prsti. Gledano od zadaj so zadnje tace ravne, niso obrnjene navznoter ali navzven.
Kremplji so močni in zaželeno temne barve.
Barva kožuha: glede na barvo delimo dogo na črno (dovoljena bela lisa na prsih in na tačkah), harlekin (črni ožigi na beli podlagi), platen, mantel, rumeno, progasto, modro in merle (siva podlaga s črnimi ožigi).

Temperament

Nemška doga je živahna, pogumna, prijazna in zvesta. Je nežni velikan. Normalno je, da je doga nepodkupljiva in nezaupljiva do neznancev. Z drugimi psi in živalmi goji harmoničen odnos. Do mladičev in otrok je strpna in razumevajoča. Ima zelo visok prag bolečine. Zaradi dobro razvite empatije je pasma izredno primerna tudi za terapevtske pse.

Nemška doga je znana po tem, da je bila edina sposobna ukrotiti divje svinje, hkrati pa je bila to pasma, ki je zvesto in nadvse umirjeno spremljala dolge karavane kočij. Če pogledamo njeno zgodovino, zelo hitro dojamemo, da gre za karakterno izredno čutnega psa, ki se svoje moči zaveda, vendar je nikoli ne uporabi v negativnem smislu. Zaradi svoje aristokratske podobe se tem psom prevečkrat dela krivica, in ljudje si ga želijo imeti kot statusni simbol. Žal nekateri vzreditelji to finančno izkoriščajo v lastno korist in v ogromno škodo pasmi. Nemška doga potrebuje predvsem harmoničen, topel in umirjen dom. Zelo lepo se prilagodi bioritmu lastnika in je odličen družen pes.

Potrebe

Zaradi izredno intenzivne rasti potrebuje nemška doga v prvem letu starosti izredno kvalitetno prehrano in zelo zmerno gibanje. Pasemsko pogojenih dednih zdravstvenih težav je izredno malo, in še te se z odgovorno vzrejo izredno dosledno preprečuje. Za vzrejno dovoljenje pes potrebuje oceno zunanjosti, vzrejno oceno in oceno kolkov, priporočljiv je tudi pregled srca. Za negovanje je doga izredno nezahtevna. Žametno, kratko in debelejšo dlako redno negujemo s primerno krtačo, dosledno čistimo uhlje in skrbimo za optimalno higieno zob in ustne votline.

Vzgoja

Kljub velikosti vam nemška doga ne bo povzročala velikih težav, temveč boste, če boste kužka prav socializirali, v svoje vrste pridobili velikega prijatelja.

Ines Šutar

Objavljeno v prvi številki revije Kužek