Kako hitro teče čas. Prav dobro se spominjam soproge, ki nekega oktobrskega večera pred letom in pol ni mogla skriti navdušenja nad psičko, ki je bila predstavljena na televiziji v oddaji »O živalih in ljudeh«. Jaz tiste oddaje slučajno nisem gledal. Po izgubi našega prvega psa Čorija sva se odločila, da zaradi prevelike žalosti ne bova več imela psa. Kar je bila seveda velika napaka, kajti v nama je očitno tlela želja po pasji družbi. V oddaji predstavljena Bea ni več pustila soprogo ravnodušno, ki me je še isti večer posadila pred računalnik, da si ogledam ponovitev oddaje. V oddaji, po predstavitvi takrat še obeh psičk, ki jih je prve v Slovenji izšolala za pomoč diabetikom ga. Maja Golob, so namreč iskali primernega kandidata diabetika, ki bi mu bil pes lahko v pomoč. Takrat ni bilo več dileme – pes, da ali ne. Takoj sva vedela, da pes bo. Če ne Bea pa kakšen drug, kajti praznina pri hiši je prevelika, zato jo bo treba slej ko prej zapolniti. Izpolnjujeva vse pogoje. Poskusiva, je bila takojšnja odločitev. Po najini telefonski predstavitvi ge. Maji naslednji dan sva pristala na čakalni listi primernih kandidatov. Imela sva fotografijo Bee in nekaj dni do izbora najprimernejšega kandidata je bilo zelo dolgih. Klic ge. Maje, da sva v ožjem izboru, da se srečamo ter soočimo z Beo pri njej doma v Logu nad Idrijo, je bil osrečujoč. Že na prvem srečanju naju je Bea lepo sprejela, kot se za pravo damo tudi spodobi. Bila je lepo negovana, poslušna, ponosna, kajti še kako se je zavedala, da jo je Maja naučila plemenite veščine, s katero bo lahko reševala življenja. Pri meni je že kar nekajkrat morala posredovati in pokazati svoje veščine, zato sem ge. Maji in seveda Bei zelo hvaležen. Po
prevzemu Bee je bilo potrebno nadaljnje šolanje. Bea je seveda že vse znala, jaz pa sem bil pri tem popoln začetnik. Zato smo morali Bea, Maja in jaz imeti kar nekaj srečanj, da sem se naučil rokovanja z Beo. Naučiti sem se moral tudi prihodnjega treninga z njo. To počneva z Beo še zdaj, kajti pridobljeno znanje je potrebno redno obnavljati. Bea na moj padec sladkorja reagira na rahlo agresiven način. Ko zazna, da se v mojem telesu nekaj dogaja, to je nekaj trenutkov pred pojavom hipe, postane nemirna, zalaja ter se začne vzpenjati po meni. Skratka, postane panična. Takšnih težav na srečo nimam prav pogosto. So pa bile, in Bea je vedno odigrala svojo vlogo. Zazna tudi povišan sladkor, kar se mi dogaja bolj pogosto. Takrat reagira ravno nasprotno. Ob visoki koncentraciji začne hoditi okoli mene, se uleže pred noge in me zaskrbljujoče gleda, lahko me začne lizati po roki ter mi stoji vsaj z eno taco na nogi. 
To žal doživljam pogosteje, Bea pa ima zaradi tega več dela z mano. Porast sladkorja je ob neki priložnosti nakazala tudi moji soprogi, ki sicer ni sladkorna bolnica. Po nekem čudnem Beinem obnašanju okoli nje sem ji izmeril sladkor, ki je bil kar nekaj povišan. S tem sva ugotovila, da z njo ni vse v redu. Takoj je seveda spremenila prehranjevalne navade in zdaj vsaj za enkrat nima težav.
Bea nam je spremenila življenje v pozitivnem smislu. Žival pri hiši je velika obveza. Skrbimo zanjo, da ima vse, kar potrebuje, od hrane, vedno sveže vode, rednih preventivnih pregledov pri veterinarju, do kopanja in vsakodnevnega česanja ter občasnega striženja. Ni nam žal ne časa ne denarja, saj nam s svojo igrivostjo doma v hiši, na vsakodnevnih daljših sprehodih in na dopustu dá veliko lepih trenutkov. Bea je pes pomočnik, ki s svojo prisotnostjo, kjerkoli smo, vzbuja pozornost, s svojo sposobnostjo pa opravlja plemenito delo. Ravno tako plemenito delo opravlja ga. Maja, ki se razdaja šolanjem psov, ki lajšajo življenja premnogim pomoči potrebnim.
Ko to pišem, je ura že pozna. Bea počiva ob meni in čaka, da greva v spalnico, kjer bo ob postelji mirno zaspala. Jutri je nov dan in še ne veva, kaj naju čaka.
Franc Šolar
Objavljeno v četrti številki revije Kužek
