Od volka do hišnega ljubljenčka, 2.del

1464

Od vzpona monoteističnih religij do razsvetljenstva

Z vzponom monoteističnih religij se je položaj psov močno poslabšal. Na območju Male Azije se je v tistem času po ulicah klatilo ogromno prostoživečih psov. Prehranjevali so se z odpadki, občasno tudi s trupli. Judovstvo in islam sta, zaradi religijskih zapovedi in možnosti okužbe, telesni stik s truplom umrlega prepovedovala, pse, ki so se hranili s trupli, pa označila za umazane in kužne. Klateški psi so prenašali bolezni in v resnici ogrožali zdravje ljudi. Zaradi njihovega »paria življenjskega stila« (živijo prosto, hranijo se z odpadki) so jih od nekdaj zaničevali, jih imeli za nečiste in njihovo vedenje moralno obsojali. Tudi drugod v Aziji so poznali t. i. paria pse, kot so npr. še danes živeče indijske paria pse. Ti primitivni psi so pripadali najnižji kasti, imenovani paria, ki pomeni »družbeno izločene«. Danes so znani po vsem svetu (dingo, basenji, carolina dog). Seveda obstajajo izjeme, ki pričajo o naklonjenem odnosu do psov. Talmud, zbirka diskusij med rabini, zapoveduje pse pustiti pri miru. Bog naj bi jim dovolil prehranjevanje z nečisto hrano v zameno za to, da niso lajali tisto noč, ko so se Izraelci pričeli izseljevati iz Egipta. V zgodbi o Abelu in Kajnu je pes Kajnov zaščitnik. Redki religiozni spisi opisujejo zaznavne in miselne sposobnosti psov, zaradi katerih so psi zaščitili in rešili svoje gospodarje. V islamu je znana hvalnica psom tista v zgodbi o sedmih spečih možeh, ki so se pred pregonom Rimljanov skupaj s svojim psom zatekli v votlino, pes Kitmir pa jih je pred Rimljani branil in tudi rešil.

Krščanstvo je od judaizma prevzelo negativen odnos do psov, vendarle pa biblijske zgodbe pse predstavijo tudi pozitivno. V povezavi s krščanskimi svetniki pes igra vlogo zvestega spremljevalca, ohranila pa se je tudi njihova vloga v zdravilstvu. Sv. Roka naj bi pes, z lizanjem ran, ozdravil kuge. Nereligiozna srednjeveška literatura jih opisuje kot zveste pomočnike pastirjev in čuvaje čred, izpostavlja zaznavne in kognitivne sposobnosti psov, lojalnost gospodarju in jim pripisuje celo nadnaravne sposobnosti. Prikazuje tudi vsakdanje življenje psov, predvsem aristokratskih, ki so jim prirejali celo rojstnodnevne zabave, iz česar lahko sklepamo, da so psi igrali vlogo družabnikov. Sicer pa je katoliška dogma, ki je utemeljila človekovo gospostvo naravi, živali obravnavala kot sredstva za zadovoljevanje potreb človeka in prepovedovala tesen emocionalen odnos ljudi z živalmi. Krščanska cerkev je uradno zavračala posedovanje hišnih ljubljenčkov, družabništvo z njimi označila za perverzijo in simbol sodelovanja s hudičem. Ljudi so, na podlagi druženja z živalmi, obsodili bestialnosti in čarovništva. Posedovanje hišnih ljubljenčkov je postalo izgovor za preganjanje revnih in družbeno izoliranih ljudi, predvsem starejših žensk. Zanimivo je, da so menihi in nune, kljub možnosti obtožbe herezije, vseeno imeli hišne ljubljenčke in skrbeli zanje. Stigmatizaciji se je izognilo tudi plemstvo. S psi so se udejstvovali v športnem lovu, priljubljenem načinu preživljanja prostega časa moških, ki so tem izkazovali pogum, moč in prestižen status plemstva. Psi so bili nepogrešljivi lovski pomočniki, priborili so si visok družbeni status kot spoštovani člani visoke družbe in postali statusni simbol plemstva. Opevali so jih kot pogumne, zveste, jih obravnavali kot partnerje, dovolili so jim ovohavati truplo ulovljene živali, pripadal jim je delež mesa oz. kruh, namočen v krvi divjadi, po lovu so jim namakali obolele tačke, jim pripravili mehko posteljo iz sena in jih česali. Takšno skrb za pse si je lahko privoščilo le plemstvo. Nižjim družbenim slojem, ki jim je lov pomenil vir preživetja, so lastništvo lovskega psa prepovedali. Formalizirali so tudi uporabo različnih pasem za različne vrste lova ter s tem povezane rituale. Z deerhoundi so lovili jelene, z wolfhoundi volkove, z boarhoundi divje svinje, itd. Poznali so še še blodhounde ali krvosledce in greyhounde, ki so tekmovali v coursingu. Do dvanajstega stoletja so tudi nekatere druge pasme pridobile poseben status. Mastifi, ki so jih v Anglijo pripeljali že Rimljani in so zaradi svoje pojave med ljudmi vzbujali strah, so bili namenjeni zaščiti ljudi in posesti. Z njimi so prirejali tudi pasje borbe.

[members_only]

Na dvoru so bili popularni manjši psi. Služili so za lov miši in podgan, kot pokuševalci hrane, ki bi lahko bila zastrupljena, čuvaji in celo kot sredstvo za odganjanje bolh. Pri dvornih damah so bili popularni mali družni psi, ki so jih te navadno nosile v naročju. Bili so prijetnega značaja, nudili emocionalno uteho in igrali vlogo tolažnikov in zabavljačev, ženskam pa služili tudi kot grelci rok in predstavljali modni dodatek. Ti psi so bili značilni za družbe po vsem svetu, predvsem za tiste sloje ljudi, ki so si lahko privoščili prostočasne dejavnosti. Na Kitajskem so to bili pekinezerji in mopsi, v Tibetu tibetanski terierji, na Kitajskem shih tzuji, na Japonskem japonski čini, v Mehiki chihuahue, na angleškem dvoru cavalier king charles španjeli, v Franciji pa pomeranci in bišoni. Ker so jih večinoma imele ženske in se z njimi ukvarjale kot z otroki, jim nekateri kritiki niso priznavali statusa pravih psov, saj naj bi damam bili le v zabavo in užitek. Velike pasme lovskih psov in mastifi pa so bili simboli moškosti, male pasme pa ženstvenosti in impotence. Dame višjega razreda se za kritike niso zmenile. Te, tako rekoč neuporabne pasme, so kmalu postale obvezen modni dodatek vsake dame. Tako so nastali »hišni ljubljenčki«, ki so jih, kot statusni simbol, lahko imeli le pripadniki višjih slojev. Ne le finančna nezmožnost, tudi predsodki do nižjih slojev so botrovali prepovedi posedovanja psov revnejšim. Pravica do psa je pomenila način razredne identifikacije in utrjevanja višjega statusa plemstva v družbi.

Na splošno je bil odnos do psov, z izjemo hišnih ljubljenčkov, krut. V 15. in 16. stoletju so nižji sloji pse zaradi zaslužka izkoriščali v pasjih borbah. V športne namene so jih trpinčili in ubijali. Mestne veljake je skrbelo preveliko število psov na ulicah. Strah pred širitvijo bolezni (steklina, kuga), želja po stigmatizaciji revnih, religiozna in filozofska miselnost so vodili v ukrepe zmanjševanja psov. Psi revnejših slojev so simbolizirali umazanijo, nered in greh. Zgražali so se nad dejstvom, da revni posedujejo pse, saj si jih niso mogli privoščiti. Med izbruhi kuge in stekline so uveljavili licenco in davek za posedovanje psa, nelicencirane pse pobili, zahtevali pa so tudi nošenje nagobčnikov. V 17. stoletju je mehanicistična kartezijanska filozofija živali povsem razvrednotila in utemeljila izvajanje kakršnegakoli nasilja nad njimi. Descartes in njegovi nasledniki so živali primerjali s stroji, brez razuma, sposobnosti čustvovanja in občutenja bolečine. Menili so, da so izrazi bolečine le avtomatični odzivi na fizične dražljaje. S percepcijo živali kot strojev so vivisekcijo (izvajanje eksperimentov na živih živalih) pričeli izvajati po vsej Evropi. Potepuški psi so postali živi znanstveni pripomočki.

Z dvigom razsvetljenskih idej, naraščanjem zanimanja za naravo ter skrbi za dobrobit živali se je praksa skrbi za hišne ljubljenčke z dvora prenesla na druge družbene sloje. V urbanih okoljih, kjer so si premožnejši ljudje lahko privoščili vzdrževanje ekonomsko nekoristnih živali, so hišni ljubljenčki postali člani gospodinjstev srednjega razreda. Psi so postali najbolj priljubljeni hišni ljubljenci.

[/members_only]

Viri:

Coren, Stanley. 1996. Inteligenca psov: pasja zavest in sposobnost razmišljanja. Ljubljana: Dedal.

Irvine, Leslie. 2004. If You Tame Me: Understanding Our Connection with Animals. Philadelphia: Temple University Press.

Kalof, Linda. 2007. Looking at Animals in Human History. London: Reakton Books Ltd.

Ritvo, Harriet. 1987. The Animal Estate. The English and Other Creatures in the Victorian Age. Cambridge: Harward University Press.

Serpell, James A. 1996. In the Company of Aimals: A Study of Human – Animal Relationships. Cambridge: Cambridge University Press.

Thomas, Keith. 1983. Man and the Natural World: Changing Attitudes in England 1500–1800. London: Penguin Books Ltd.