Verjetno nemalokrat, ko na sprehodu s psom srečate druge pse, slišite frazo: »Naj se povohata!«. Morda jo tudi sami kdaj izrečemo, saj se nam zdi normalno in pričakovano, da se psi ob srečanju pač morajo povohati, ker je to njihov način pozdravljanja. Ampak ali se morajo psi res vedno »pozdraviti«? Kratko in jedrnato: ne.
Zakaj pa ne?
Prvič zato, ker si morda pes sam sploh ne želi interakcije z drugim psom. Morda si jo želi, pa je ob tem preveč (tako negativno ali pozitivno) vznemirjen, morda pes dela ali je v procesu učenja, morda pa si pač vodnik zaradi kakšnega drugega razloga ne želi, da bi psa stopila v interakcijo. Pri tem moramo namreč najprej upoštevati lastnika oz. vodnika psa, saj je on oz. ona tisti oz. tista, ki psa najbolje pozna in praviloma dela v njegovo dobrobit. Za to, da se psa povohata, igrata ali kako drugače stopita v obema prijetno interakcijo, ni dovolj le naša želja po tem.
Psi so si med seboj po temperamentu različni, kot smo si različni ljudje; nekateri se v družbi drugih psov počutijo dobro, nekateri slabše. To moramo ob srečanjih z drugimi psi upoštevati. Ni dovolj, da si vodnika psov želita, da psa stopita v interakcijo, temveč je priporočljivo upoštevati telesno govorico psa, ki nam sporoča, kako se v tisti situaciji počutita. Nam, lastnikom psov, je namreč seveda v interesu, da se naši psi počutijo dobro in hkrati ne povzročajo neprijetnosti psom in ljudem okoli sebe.
Če torej želimo zagotoviti, da se oba psa ob interakciji počutita prijetno, moramo upoštevati njuno telesno govorico, komunikacijo z glasom in predvsem t. i. pomirjevalne signale. Pomirjevalni signali so pasji način komunikacije in sporočanja drugim, da jim nekaj ni všeč. Obstaja jih preko 30, vsak pes jih uporablja nekoliko drugače, vseeno pa so univerzalen način komuniciranja in jih razumejo vsi psi. Uporabno pa je, da jih poznamo tudi ljudje, saj tako svojim psom omogočimo še uspešnejšo komunikacijo tako z nami kot z drugimi psi. V nadaljevanju je opisanih nekaj najpogostejših in najbolj tipičnih pomirjevalnih signalov oz. načinov pasje komunikacije.
[members_only]Zehanje
Psi začnejo zehati ob manjšem stresu ali občutku manjše ogroženosti, npr. ne razumejo, kaj točno želimo od njih, ko jih učimo nov trik, ali pa se počutijo neprijetno, ko se jim približuje večji pes, ki se jim zaradi velikosti zdi nekoliko ogrožajoč.
Obračanje glave vstran/umikanje
Pogosto psi z obračanjem glave vstran sporočajo, da nimajo slabih namenov, in se nekoliko umaknejo drugemu. To je pogosta reakcija na renčanje drugega psa, saj tako pes »pove«, da je razumel, da se mora umakniti.
Vohanje tal
Vohanje tal in predmetov v bližini je, podobno kot zehanje, odraz manjšega stresa. V tem primeru psi nekako skušajo preusmeriti vznemirjenje in se »zaposlijo« z ovohavanjem okolice. Tako tudi prijazno sporočajo drugemu psu, da se želijo nekoliko umakniti iz situacije.
Oblizovanje
Psi se oblizujejo rutinsko, da si vlažijo smrček ali po obroku, v nekaterih primerih pa s tem sporočajo nelagodje. Predvsem, če ob tem še kažejo zobe. To bi lahko prevedli v nekaj podobnega kot: »To mi ni všeč, pojdi stran!«.
Renčanje
Ko oblizovanje zob ne zaleže, psi dalje komunicirajo z renčanjem. Z renčanjem samim ni nič narobe, je namreč le način komunikacije. Če pes renči na ljudi in ostale pse ali karkoli drugega, kar se mu zdi moteče, je pomembno, da rešujemo problem na širši ravni in ne kaznujemo psa zaradi renčanja samega. Renčanje je zadnje svarilo pred »resnim« ukrepom, ugrizom, zato je zelo pomembno, da psu omogočimo izhod iz neprijetne situacije, ko začne renčati.
Lajanje
Z lajanjem psi sporočajo tako pozitivno kot negativno vznemirjenje. Negativno razpoloženje psi po navadi nakažejo z nizkimi toni, prav tako pa se jim ob občutku grožnje postavijo dlake po hrbtu pokonci v greben. V tem primeru je psu neprijetno. Če pa pes laja z nekoliko višjim glasom in njegovo telo deluje bolj sproščeno, pa je najverjetneje bolj pozitivno vznemirjen.
Rep
Pozicija in premiki repa so velik vir informacij o pasjem počutju. Če se res tesno prilega telesu ali je skrit med nogami, nam pes sporoča, da se počuti zelo neprijetno, in ga je po vsej verjetnosti strah. Prav tako je znak neprijetnosti, če je rep v podobni poziciji, vendar pes z njim maha. Mahanje z repom namreč ni vedno znak veselja. Če je pa mahajoč rep sproščen in rahlo privzdignjen, pa lahko sklepamo, da je odraz dobrega počutja. Rep, privzdignjen nad višino hrbta, je po navadi znak pozornosti, predvsem, ko se v psu prebudi lovski nagon.
Če torej prepoznamo znake pasje telesne govorice in se jim prilagodimo tako, da psa ob srečanju počutita karseda sproščeno, bo srečanje za vse vključene pozitivna izkušnja.
Pomembno je, da ob vsakem srečanju psom damo dovolj prostora, da se ima katerikoli izmed njiju možnost umakniti, če si interakcije ne želi več. To velja tako za srečanja, ko se psa povohata, kot za srečanja, ko le odideta eden mimo drugega.
Ko upoštevamo pasjo telesno govorico in sklenemo, da se psa ob interakciji dobro počutita, pa ne smemo pozabiti na druge okoliščine, zaradi katerih bi bilo morda bolje, da gresta psa le mirno drug mimo drugega. To je nujno, kadarkoli opazimo delovnega psa, npr. psa vodnika slepih, policijskega psa, reševalnega psa ipd., saj je ta po vsej verjetnosti »na delu« ali v procesu učenja in bi ga s tem zmotili. Prav tako pa moramo upoštevati vodnike »običajnih« psov oz. psov, ki niso na delu. Tudi tukaj moramo spoštovati vodnikovo odločitev, predvsem če vodnik ne želi, da bi se njegov pes »pozdravil« z drugim. Morda je tudi ta pes v procesu učenja, morda so srečanja z drugimi psi zanj zelo stresna, morda je poškodovan, morda pa ima vodnik kakšne druge razloge, ki jih mi sami na prvi pogled ne razberemo. Vodnik je namreč tisti, ki skrbi za karseda najboljše življenje svojega psa in sprejema odločitve zanj. Najprej moramo upoštevati vodnika, šele nato mahajoč repek njegovega psa, na podlagi katerega sodimo, da si želi pozdrava našega kužka.
[/members_only]Vira:
Turid Rugaas: On Talking Terms With Dogs, 2006
Barbara L. Sherman: Canine Communication, 1997
