Verjetno nemalokrat, ko na sprehodu s psom srečate druge pse, slišite frazo: »Naj se povohata!«. Morda jo tudi sami kdaj izrečemo, saj se nam zdi normalno in pričakovano, da se psi ob srečanju pač morajo povohati, ker je to njihov način pozdravljanja. Ampak ali se morajo psi res vedno »pozdraviti«? Kratko in jedrnato: ne.
Zakaj pa ne?
Prvič zato, ker si morda pes sam sploh ne želi interakcije z drugim psom. Morda si jo želi, pa je ob tem preveč (tako negativno ali pozitivno) vznemirjen, morda pes dela ali je v procesu učenja, morda pa si pač vodnik zaradi kakšnega drugega razloga ne želi, da bi psa stopila v interakcijo. Pri tem moramo namreč najprej upoštevati lastnika oz. vodnika psa, saj je on oz. ona tisti oz. tista, ki psa najbolje pozna in praviloma dela v njegovo dobrobit. Za to, da se psa povohata, igrata ali kako drugače stopita v obema prijetno interakcijo, ni dovolj le naša želja po tem.
Psi so si med seboj po temperamentu različni, kot smo si različni ljudje; nekateri se v družbi drugih psov počutijo dobro, nekateri slabše. To moramo ob srečanjih z drugimi psi upoštevati. Ni dovolj, da si vodnika psov želita, da psa stopita v interakcijo, temveč je priporočljivo upoštevati telesno govorico psa, ki nam sporoča, kako se v tisti situaciji počutita. Nam, lastnikom psov, je namreč seveda v interesu, da se naši psi počutijo dobro in hkrati ne povzročajo neprijetnosti psom in ljudem okoli sebe.
Če torej želimo zagotoviti, da se oba psa ob interakciji počutita prijetno, moramo upoštevati njuno telesno govorico, komunikacijo z glasom in predvsem t. i. pomirjevalne signale. Pomirjevalni signali so pasji način komunikacije in sporočanja drugim, da jim nekaj ni všeč. Obstaja jih preko 30, vsak pes jih uporablja nekoliko drugače, vseeno pa so univerzalen način komuniciranja in jih razumejo vsi psi. Uporabno pa je, da jih poznamo tudi ljudje, saj tako svojim psom omogočimo še uspešnejšo komunikacijo tako z nami kot z drugimi psi. V nadaljevanju je opisanih nekaj najpogostejših in najbolj tipičnih pomirjevalnih signalov oz. načinov pasje komunikacije.
Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.
Vira:
Turid Rugaas: On Talking Terms With Dogs, 2006
Barbara L. Sherman: Canine Communication, 1997
