Zadnje čase me vse bolj pogosto vleče v Bosno. Pritegnila me je s svojo čudovito naravo, preprosta dobrota ljudi in barvitost tuje kulture pa me znova in znova očarajo. Prostrani gozdovi, polni najrazličnejše divjadi, skoraj popolnoma neraziskani me kot ekologinjo neizmerno zanimajo. Ko zapustiš podeželje pa te pričaka druga slika – kavica na vogalu, čudovit svilen šal na stojnici, glasna glasba, ki je z melodijo v molovi lestvici tako žalostna, a hkrati neizmerno vesela, sočni čevapčiči, zaradi katerih moje hlače postanejo neprijetno tesne … To so le nekateri od čudovitih prizorov, ki jih lahko spoznaš v večjih mestih.
Vendar pa pozoren pogled razkrije temno stran. Za mene, ljubiteljico vsega živega, je nemogoče prezreti kruto resničnost teh mest – krdela prostoživečih psov, ki tavajo po umazanih ulicah iščoč ostanke hrane in zavetja za čez noč. Saj vem, da to ni osamljen primer, ogromno držav po svetu se sooča z enakimi ali še hujšimi problemi, vendar pa je Bosna vsaj meni najbližja in tako zadane čisto v srce. Nekateri od teh tavajočih psov so bili zapuščeni, večina pa se jih je prezebli in lačni pasji mamici skotila na ulici in zavetja doma niso nikoli zares poznali.
[members_only]
Ko to pišem, mi ob nogah leži moj pes, ki v globokem spancu nalahno trza z brkci. Ne upam se premakniti, da ga ne bi zbudila. Rada ga imam do konca vesolja in nazaj. Kupila sem ga pri vzreditelju, zanj pa sem dala kar precej denarja, da bi izgledal točno tak, kot sedaj je, da bo imel karakter, ki mi ustreza in da ne bo imel dednih bolezni. Ta mesec sem zanj kupila že drugo vrečo dragih briketov, saj mu prejšnji z lososom niso bili več dovolj všeč. Igrač ima pri svojih treh letih verjetno več kot kakšen človeški otrok iste starosti.
Le nekaj sto kilometrov od puhaste postelje mojega psa pa vidimo popoln paradoks. Pes na ulici nima niti imena, večina ga najbrž nikoli ne bo imela. Na njih se redko kdo ozre, neštetokrat so deležni brc in vpitja, razen redkih sočutnih ljudi pa jih nihče zares ne opazi. Ko se sprehajaš skozi mesto, ti na vsakem koraku sledijo oči nevidnih psov, ki so za domačine del vsakdanje mestne kulise. So vseh velikosti in barv, od majhnih terierskih mešancev do ogromnih pastirskih psov, ki na prvi pogled izgledajo strašno nevarni, vendar se ti v velikem loku izognejo. Veliko jih šepa od bližnjega srečanja z avtomobilom, nekateri so vidno bolani in shirani. Plašni so in nezaupljivi, pa saj ni čudno … Vendar, če počasi pristopiš k njim z iztegnjeno roko in prijazno besedo, bodo pomahali z repkom in povohali, češ »Imaš kaj zame?«, in pokazali tisti pasji nasmeh, ki ga tako dobro poznamo, a ti v tem primeru stre srce. Neizogibno je vprašanje, kaj naj naredim in kako naj pomagam. Ali je dovolj donacija društvu, tistih nekaj kilogramov hrane v zbirnem košu lokalne trgovine za živali, všeček na facebooku? Če nahranim enega psa z ulice, ali mi je vsaj malo oproščeno, da nisem naredila več?
Mnogi bodo zajedljivo vprašali, zakaj je treba težave iskati v tujih državah, ko pa tudi pri nas ni ravno rožnato. Je treba težko prislužen denar pošiljati ven, če je doma toliko pomoči potrebnih? Je treba posvajati tuje, če naši prav tako nimajo doma? Taka vprašanja so tipično človeška, omejena z mejami, ki smo si jih postavili sami. Živali ne poznajo držav, ne govorijo tujih jezikov in se ne ozirajo na to, od kje je prišla zadnja pošiljka briketov. Važno je le, da je prišla. Dobrota in hudobija ne poznata meja, sta univerzalni. Treba se je le odločiti, na katero stran bo stopil vsak posameznik. Rešeno življenje bo hvaležno v vsakem jeziku.
Če tega ne vidiš na lastne oči, če nikoli ne pobožaš hvaležnega kužka z ulice, se težko zavedaš stanja. Mogoče bi bilo bolje, da tega nikoli ne bi videla. Saj ne morem pomagati, ne morem vsem kupiti hrane, ne morem donirati dovolj denarja za sterilizacijo vseh generacij bodočih mamic, ne morem jih vseh vzeti pod svojo streho. Občutek nemoči je ogromen in dušeč. Te žalostne podobe bi najraje izbrisala iz spomina in nadaljevala s svojim udobnim, naivnim življenjem, ki ga vsak dan polepša rodovniški pes ob mojih nogah. Ampak ne morem. V Bosno se vsakič znova vračam z mešanimi občutki – po eni strani želja po spoznavanju te čudovite dežele, po drugi strani strah zaradi občutka nemoči in vseprisotne krivice do kužkov, izmed katerih bi si vsak zaslužil svoje drage brikete z lososom, igračke, puhasto posteljo in navsezadnje ljubezen do konca vesolja in nazaj.
Naslednjič bom spet kupila vrečo hrane in jo spustila v zbirni koš v kotu trgovine za živali, spet bom donirala svojih ubogih študentskih dvajset evrov, pri svojem naslednjem obisku Bosne bom spet pobožala in nahranila kužka iz ulice. Ni veliko, nekaj pa je. Če se nas najde več, ki to počnemo, bo mogoče učinek večji. Stopimo skupaj in vsak posebej pomagajmo po svojih močeh, da vsaj za nekaj ubogih dušic svet spremenimo malenkost na bolje.
[/members_only]
Andreja Fegeš
Objavljeno v dvajseti številki revije Kužek
