Zakaj pride do pasjega ugriza?

opozorilni-znaki-pred-ugrizomDo pasjega ugriza vodi mnogo naših napak in nešteto spregledanih opozorilnih signalov

Ko pes ugrizne človeka, je to zanj grozna izkušnja. Še bolj čustveno boleča izkušnja je za človeka, ki je ljubitelj štirinožcev, najbolj boleča pa zagotovo za tistega, ki ga ugrizne lastni pes. Morda je v tem primeru psihična bolečina večja od fizične. Ljubezen lahko zamenjajo strah, bolečina in zamera. Pogosto so prisotni tudi manjše zaupanje, večja pazljivost in včasih tudi odpor. Psi nato pristanejo pri sorodnikih, v zavetišču ali na cesti, ljubitelj živali pa lahko tudi do ostalih psov čuti strahospoštovanje.

Ljudje se v takšnih situacijah preveč pogosto in napačno osredotočamo na to, kaj je narobe s psom in kako je lahko kaj takšnega sploh naredil. Psa označimo za groznega, agresivnega, napadalnega, nepredvidljivega in še kaj. Namesto da se osredotočamo na to, da je s psom nekaj hudo narobe, bi se morali vprašati, kaj smo mi storili ali delali narobe, da je psa sploh pripeljalo do tega, da iz situacije ni več videl drugega izhoda. Po vseh opozorilnih znakih je ugriz namreč čisto “zadnja stvar na spisku”. Zadnje opozorilo, da smo naredili nekaj hudo narobe. Pes bo ugriznil le v primeru, ko iz situacije ne bo več videl drugega izhoda. Do ugriza pa vodi mnogo naših napak in nešteto opozorilnih znakov, ki smo jih mogoče namerno ali pa morda v navalu prevelike ljubezni spregledali. Ali torej res drži, da je pes odraz svojega lastnika? Moje mnenje je, da drži kot pribito! Čeprav nekako lažje razumemo, kadar ugrizne pes, s katerim skrbnik ravna grdo. V tem primeru je napad psa le vprašanje pasjih živcev in časa. Če pa ugrizne pes, ki živi v ljubečih pogojih, mora tukaj zagotovo biti narobe nekaj drugega, kajne?

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Sabina Vesel

Objavljeno v petindvajseti številki revije Kužek