Zakaj pes napade človeka?

zakaj-pes-ugriznePsi niso naravno nagnjeni k napadu na ljudi. Načeloma velja, da noben pes ne napade brez razloga. Kadar pes misli, da ga ogrožate, tako njega neposredno, kakor tudi njegovo krdelo ali teritorij, pa seveda obstaja tudi verjetnost, da se bo branil z napadom. Ključni problem je v tem, da psi grožnje dojemajo drugače kot jih dojemamo ljudje.

Zakaj torej psi napadejo?

Največkrat slišimo, da je pes ‘iz čistega miru’ napadel kolesarja, tekača ali otroka. Povezava pri vseh teh napadih je gibanje. Gibanje sproži lovski in plenilski nagon pri psih, vendar to nikakor ne pomeni, da se bo vsak pes odločil in bo lovil ali napadel osebo, ki se giba prehitro. Tisti psi, ki bodo reagirali z napadom, so se tega vedenja naučili zaradi človeške malomarnosti, torej je napad posledica napačne vzgoje vodnika psa. Tovrstno vedenje se začne s psom, ki laja na tekače, kolesarje in avtomobile in je največkrat prezrto. Zakaj pes pravzaprav laja? Zato, da bi ta oseba odšla, prevozno sredstvo odpeljalo. In kaj se zgodi v pasjih očeh, ko tekač teče, kolesar kolesari in avtomobil odpelje? Pes je prepričan, da ga je z laježem uspešno pregnal, torej meni, da je zmagal. Nagrada za vedenje sledi sama od sebe in tako se pes nauči, da bo z lajanjem uspešno pregnal slehernega »okupatorja«, raven njegovega razburjenja, od silnega navdušenja ob tem, pa je vedno višja. To je začetek začaranega kroga, saj s časom pes postaja vse bolj drzen, njegova agresija se stopnjuje in preide v lov na tekače, kolesarje, otroke in vozila. Ob stopnjevanju razburjenja pri psu pa lahko privede tudi do napada in ugriza, vendar pa ne moremo trditi, da gre pri tem za zavestno zlonamerno pasje početje.

Številni neodgovorni ali nepoučeni pasji lastniki se žal še vedno ne zavedajo dovolj, da so sami pomembno soodgovorni za oblikovanje pasjega značaja, ter za pravilno, pravočasno in vseobsežno vzgojo, šolanje in pravilno interakcijo psa z okolico.

Vedenje posameznega psa je sicer sestavljeno iz prirojenih, predvsem pa iz pridobljenih dejavnikov, zato so pravilna, pravočasna, strpna vzgoja ter obsežna socializacija lahko ključni dejavniki pri razvoju pasje osebnosti. Zavedati se moramo, da zloba pri psih ne obstaja, saj psi ne razmišljajo na ta način. Obstajajo pa nagon, izkušnje, navade, zaupanje, ter dvomi in strahovi.

Interakcija z nepoznanim psom

Psi svet razumejo drugače od nas. Geste, ki smo jih ljudje vajeni kot prijazne, se psom lahko zdijo kot grožnja – tako je na primer nasmeh (tako da pri tem kažemo zobe) za psa lahko zelo resna grožnja. Mnoge od nas so učili, da psu ob srečanju ponudimo hrbtni stran dlani, da jo povoha – to pa je že lahko povod za ugriz, saj s stegovanjem roke posegamo v njegov osebni prostor. Vsak pes je seveda zgodba zase, nekateri so bolj tolerantni, spet drugi pa bolj boječi in nezaupljivi že po naravi. Vedno pa se vsem psom približujemo na enak način.

Kako se torej pravilno približamo psu?

Ko srečamo psa, ki bi ga želeli pobožati, torej najprej za dovoljenje vprašamo skrbnika. Če reče, da lahko pobožamo psa, moramo to dovoljenje dobiti še od psa. Psu se nikoli ne približujemo neposredno in ga ne gledamo neposredno v oči. Prosti psu smo obrnjeni z bokom. Če gre za manjšega psa lahko počepnemo, da se spustimo na njegovo raven. Nikoli se ne sklanjamo nad psa. Namesto tega, da se psu približujemo in rinemo vanj, pustimo da pes sam pride k nam in nas ovoha – lahko ga nežno pokličemo k sebi, nikoli pa ne stegujemo rok proti njemu! Pes se nam mora približati pod njegovimi pogoji in šele to lahko razumemo kot dovoljenje za božanje. Če je pes sproščen, umirjen in ne kaže znakov nervoze (se umika, ušesa dol, rep med nogami, …) ga lahko pobožamo bodisi pod brado, bodisi po telesu/hrbtu. Psa ne božamo po glavi in ga ne objemamo, prav tako pa ga ne vlečemo za rep in ušesa.

Še en napotek za skrbnike – napaka, ki jo pogosto delamo je, da psa silimo v interakcijo, zlasti z otroki. Če k nam pristopi otrok in vpraša za dovoljenje, da poboža psa – tudi če imamo prijaznega psa, ki ni še nikdar pokazal nobenih znakov agresije – psa ne silimo v to, da se pusti pobožati. To, da ga s povodcem zadržimo na mestu, ali da ga otroci obkolijo, psa postavi v položaj, ko umik ni možen in je edina druga obramba lahko napad. Na ta način so mnogi psi pokazali zobe, ki v drugačni situaciji nikoli ne bi ugriznili.

Kako se lahko izognemo napadu in pasjemu ugrizu?

Razumljivo je, da se nekateri ljudje psov bojijo in si ne želijo interakcije z njimi. Tudi to moramo skrbniki spoštovati. Kljub strahu pa je dobro da se tudi ti ljudje seznanijo s pravilnim vedenjem v bližini psa, da bi se izognili nepotrebnim nevšečnostim.

Prvo pravilo: vedno ostanite kar se da mirni. V bližini psa ne oddajajte signalov strahu ali tesnobe, nikoli ne začnite kričati, brcati ali mahati z rokami. Če boste reagirali panično, bo to zgolj še okrepilo samozavest agresivnega psa. Vsako vaše hitro ali nenavadno vedenje lahko pes razume kot ogrožanje in spodbudi njegovo nezaupanje. Običajno pes pred napadom jasno kaže tudi določene opozorilne znake: morda renči, kaže zobe, ima napadalno držo telesa, itd. Če zaznate kateri koli opozorilni znak, se takoj počasi in mirno umaknite.

Poskušajte nadzorovati položaj. Poskusite lahko z ukazi »sedi«, »pojdi domov« in »stran«. Večina psov je navajena poslušati in prepoznati nekatere osnovne ukaze. Nikoli ne poskušajte bežati pred psom, saj vaš tek pri psu še spodbudi lovski nagon, hkrati pa je to povsem brezpredmetno, saj ne morete teči hitreje od psa.

Izogibajte se neposrednemu stiku z očmi agresivnega psa. Postavite s telesom nekoliko postrani, tako da psu kažete bok, saj na ta način že s svojo držo izražate, da niste neposredna grožnja. Počasi se tudi umikajte, korak po korak se oddaljujte od psa. Tudi tako lahko psu sporočite, da ne želite vdirati v njegov osebni prostor in ga ne želite ogrožati. Vaša samozavest je močno orožje, ki predstavlja za psa oviro in zahteva spoštovanje, zato pes običajno zelo hitro izgubi interes za napadalno vedenje.

Poučite svoje otroke o primernem vedenju in pravilni interakciji s psi. Prav tako smo tudi skrbniki dolžni zagotoviti varnost drugih ljudi, predvsem pa varnost in dobro počutje svojega psa. Naša dolžnost je, da ga ne postavljamo v situacije, kjer bi se lahko počutil ogrožen.

 

Maja Kalaš