Zakaj pes noče prinesti žogice?

zakaj-pes-noce-prinesti-zogiceKo otrok vztrajno ponavlja, da si želi kužka, na vprašanje zakaj si ga želi ponavadi v odgovoru navede en poglaviten razlog – da bi se z njim igral lovljenje žogice. To je idilična predstava (in ponavadi tudi pričakovanje), ko si zamišljamo svojega bodočega pasjega prijatelja. Tudi hollywoodski filmi nam vse prevečkrat postrežejo s takimi stereotipi. Toda ali je res vsak pes že naravno ustvarjen za lovljenje in prinašanje žogice?

V bistvu ne. Večina psov se v ta svet ne rodi z nagonom po prinašanju stvari. To vedenje je naučeno, kar pomeni, da ima posledično tudi različne stopnje (ne)uspešnosti, ki so odvisne od pasje motivacije in predvsem naše vztrajnosti.

V mojem primeru je tako – navdušeno naokoli mečem žogice, gumijaste kokoške, palčke … in Ira se za njimi veselo zapodi. Začetek je obetaven. Žogica se dotakne tal, Ira je v trenutku ob njej, potem pa … se tu zadeva zaključi. Žogica ostane na svojem mestu, pes pa mi nameni pogled, ki pove več kot tisoč besed: »Zakaj neki bi ti jaz zdaj to prinesla nazaj?!«

Zelo lahko je podleči stereotipu, da vsi psi radi prinašajo žoge in skozi zgodovino so se, preko vzreje, lastnosti dobrega lovskega psa tudi načrtno poudarjale – močno, mišičasto telo, vzdržljivost, dober voh, interes za lov ter človeku prijazna narava. A kljub temu je znanstveno dokazano, da tudi najbolj obetavni kužki (pa četudi zlati prinašalci) ne lovijo in prinašajo spontano, ampak je potrebno to vedenje vzpodbuditi preko treninga. Velikokrat se zgodi, da pes žogo sicer (u)lovi, a ne prinese nazaj. Nekateri pa opravijo dobršen del trika in žogico poberejo in tudi prinesejo nazaj, a je ne spustijo, temveč od nas pričakujejo, da jih bomo preganjali naokoli in si žogico izborili.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Tina Matoz