Zakaj pes noče prinesti žogice?

Ko otrok vztrajno ponavlja, da si želi kužka, na vprašanje zakaj si ga želi ponavadi v odgovoru navede en poglaviten razlog – da bi se z njim igral lovljenje žogice. To je idilična predstava (in ponavadi tudi pričakovanje), ko si zamišljamo svojega bodočega pasjega prijatelja. Tudi hollywoodski filmi nam vse prevečkrat postrežejo s takimi stereotipi. Toda ali je res vsak pes že naravno ustvarjen za lovljenje in prinašanje žogice?

V bistvu ne. Večina psov se v ta svet ne rodi z nagonom po prinašanju stvari. To vedenje je naučeno, kar pomeni, da ima posledično tudi različne stopnje (ne)uspešnosti, ki so odvisne od pasje motivacije in predvsem naše vztrajnosti.

V mojem primeru je tako – navdušeno naokoli mečem žogice, gumijaste kokoške, palčke … in Ira se za njimi veselo zapodi. Začetek je obetaven. Žogica se dotakne tal, Ira je v trenutku ob njej, potem pa … se tu zadeva zaključi. Žogica ostane na svojem mestu, pes pa mi nameni pogled, ki pove več kot tisoč besed: »Zakaj neki bi ti jaz zdaj to prinesla nazaj?!«

Zelo lahko je podleči stereotipu, da vsi psi radi prinašajo žoge in skozi zgodovino so se, preko vzreje, lastnosti dobrega lovskega psa tudi načrtno poudarjale – močno, mišičasto telo, vzdržljivost, dober voh, interes za lov ter človeku prijazna narava. A kljub temu je znanstveno dokazano, da tudi najbolj obetavni kužki (pa četudi zlati prinašalci) ne lovijo in prinašajo spontano, ampak je potrebno to vedenje vzpodbuditi preko treninga. Velikokrat se zgodi, da pes žogo sicer (u)lovi, a ne prinese nazaj. Nekateri pa opravijo dobršen del trika in žogico poberejo in tudi prinesejo nazaj, a je ne spustijo, temveč od nas pričakujejo, da jih bomo preganjali naokoli in si žogico izborili.

Zdravstveni razlogi

Seveda pa je situacija popolnoma drugačna, ko imamo doma psa, ki prinašanje obvlada v celoti in mu je lovljenje žoge v veselje, a kar naenkrat s tem preneha.

Vzroki, da pes kar naenkrat ne želi več izvajati vaje, ki jo pozna, obvlada in navsezadnje tudi obožuje, so lahko razvoj artritisa v sklepih, poškodba ali kakršnakoli druga fizična težava, ki psu med lovljenjem žoge povzroča bolečino. Lahko pa vzrok tiči tudi v okvari sluha (morda pes naših ukazov enostavno ne sliši več) ali vida (težko sledi žogi v zraku in ne vidi, kje pristane).

V tem primeru je pametno, da obiščemo veterinarja in se prepričamo, da za izgubo volje do igre ne stojijo zdravstvene težave.

Kako psa naučimo prinašanja žogice?

Začeti moramo s prepoznavanjem vzrokov, zakaj pes trika ne obvlada:

• Vračilo igrače dojema kot kazen

Pes žogo ulovi, a je ne prinese nazaj. Doseči moramo torej, da se z njo ne bo igral ali tekal stran, temveč nam jo bo vrnil. Zgodi se lahko, da žogice sploh ne vrne ali pa jo nazaj prinese enkrat ali dvakrat, nato pa se odloči, da jo bo raje obdržal – možno je, da mu grizljanje žoge enostavno predstavlja večjo nagrado kot to, da jo lahko ponovno ulovi. Razlog pa je lahko tudi v tem, da pes od nas pričakuje, da ga bomo, z žogico v gobcu vred, lovili. V teh primerih je pametno, da začnemo psa učiti, da mu žogo, po tem, ko jo uspešno prinese nazaj, vrnemo in ga s tem nagradimo. Možno je tudi, da pes dejstvo, da mora žogo vrniti, dojema kot kazen. Isto velja v primeru, ko mora sesti, da žogico vrne. Takrat bo pri učenju v veliko pomoč vzdrževanje stalnega tempa – igra naj bo hitra in dinamična.

• Pes ne pozna pravil igre

Možno je, da pes ne ve, kaj naj bi počel, in zato reagira nagonsko – igračo ulovi in zgrabi, tisti »vračalni« del pa se mu enostavno ne zdi logičen. V tem primeru bomo morali psa ponovno naučiti celotnega poteka igre korak za korakom.

Učenje po korakih

Igra prinašanja je v bistvu proces, ki se ga je, da pes lažje sledi pravilom in se osredotoča le na en »opravek« hkrati,  potrebno naučiti po korakih – tek za žogo, pobiranje žoge, vračanje proti nam ter spuščanje žoge iz gobčka. Učne ure naj bodo kratke in intenzivne, po par minut naenkrat, da pes ne izgubi zanimanja.

1. »SPUSTI«: s tem korakom je najbolje začeti. Izberemo si igračo, ki jo pes že tako zelo rad valja po gobčku in grize (npr. plišasta igračka). Igračo vzamemo in jo stresamo, da s tem pritegnemo pasjo pozornost in vzbudimo navdušenje. Nato psu igračo ponudimo. Ko jo zgrabi in drži v gobčku, mu ukažemo, naj jo spusti in mu pred smrček pomolimo priboljšek. Takoj, ko pes igračo spusti, ga nagradimo in vajo ponovimo. Pes bo tako počasi začenjal razumeti pomen ukaza.
2. »PRINESI«: ko enkrat obvladamo prvi korak, psa naučimo, da igračko pobere s tal, ne samo iz roke. Psu igračko še vedno ponujamo iz roke, le da roko počasi približujemo k tlom, dokler ne dosežemo stopnje, ko igračka leži na tleh. Pokrijemo jo z roko in ukažemo, da jo pes vzame. Naslednjič igračko položimo na tla in roko odmaknemo.
3. Zadnji korak je, da psa naučimo, da gre igračo iskat proč od nas. Najprej igračko postavimo rahlo na stran in psa nagradimo, če jo pobere in spusti. Postopoma igračo vse bolj oddaljujemo stran od sebe, dokler ne dosežemo stopnje, ko jo lahko zalučamo dlje. Psa vsakič, ko gre igračo iskat in jo spusti pred naše noge, nagradimo. Postopoma podaljšujemo čas od ukaza »prinesi« do ukaza »spusti«, da se pes nauči, da mora igračo obdržati v gobčku, dokler ne pride čas, da jo izpusti.

Ko osvojimo te osnovne korake, lahko igračko zamenjamo z žogico in jo začnemo metati tudi dlje. Začeti moramo z manjšimi razdaljami. Ko vidimo, da pes žogico pobere in uspešno prinese k nam ter spusti, lahko razdaljo postopoma povečujemo.

Res je, niso vsi psi rojeni za prinašanje časopisov in žogic, toda z  malce volje, vztrajnosti in razumevanja si boste tudi vi lahko ustvarili čisto svojo »hollywoodsko« dvoriščno pasjo idilo.

Tina Matoz