Vzgoja psa – manjkajoči člen

Vsak odgovoren lastnik si želi vzgojenega psa. Psa, ki ne bo imel težav z življenjem v urbanem okolju in se bo dobro razumel z drugimi psi. Na sprehodu ne bo vlekel na povodcu ali dirjal za srnami. Takega, ki ne bo naskočil mimoidočega sprehajalca.

Večina lastnikov psov naredi prvi korak z vpisom v tečaj male šole ali igralnih uric, kjer se psi naučijo nekaj osnovnih povelj. Pričnejo s procesom socializacije, njihovi lastniki pa se seznanijo s pasjo psihologijo in z učnimi procesi. Naučijo se, da je vzgoja psa kompleksen proces, ki ga lahko uspešno izpeljejo samo z natančnim in doslednim delom. Vse, kar od psa pričakujejo, ga morajo najprej naučiti ter kasneje utrditi z vztrajnimi ponavljanji v različnih okoljih. Pa vendar vse to ni dovolj. Manjkajoči člen se skriva v primerni zaposlitvi psa.

Da bi ugotovili povezavo med uspešno vzgojo psa in primerno zaposlitvijo, se moramo najprej poglobiti v pasje nagone. Ljudje smo s selekcijo vzredili različne pasme psov. Večina teh je bila, vsaj včasih, selekcionirana za opravljanje nekih del. Glede na pasmo psa lahko govorimo o različno izraženih pasjih nagonih. Naj bo to pomoč lastniku pri lovu, vleki ali čuvanje posesti. Če teh nagonov lastniki ne zadovoljimo v nekih skupnih aktivnostih, jih bo pes poskušal zadovoljiti sam. Kopanje lukenj na vrtu, lovljenje sosedovega mačka, vlečenje povodca, iskanje hrane na sprehodu so le nekateri najpogostejši načini samozaposlitve. Ker lastniki ne prepoznajo znakov zdolgočasenega in nagonsko nezadovoljenega psa, krivdo poskušajo iskati drugje. Prepričani so, da jih ima pes »za norca« in jim namenoma nagaja.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Jure Pribičevič

 

Objavljeno v peti številki revije Kužek