The Lovro in zimske radosti

the-lovro-pasji-dnevnik-300x353Dobro jutro! To pravim, ker sem se ravnokar zbudil. Kužki ne uporabljamo ure (Ljudje ste čisto po nepotrebnem obremenjeni z njo!), ampak dvomim, da je v resnici jutro. Sonce je namrečkar precej visoko na nebu in najbrž je že krepko čez poldan. Pa nič zato!

Tega vam še nisem povedal, ampak jaz sem zelo zaspano bitje. Spanje je takoj za hranjenjem moja najljubša dejavnost. Komaj čakam, da Maja in Mitja končata z vsemi obveznostmi in se skobacata na kavč. Takrat takoj pridrvim zraven in se jima uležem k nogam. Zdaj, ko so se začeli hladnejši dnevi, pa je sploh fino, ko me spustita pod njuno novo, mehko in toplo odejo, ki jima jo je pred kratkim prinesel Miklavž. Mimogrede, ta stric, ki ga sicer še nikoli nisem videl in ne vem niti tega, kako izgleda, mora biti res faca! Tudi meni je namreč prinesel nekaj priboljškov, pa mi ni bilo treba niti lepo pogledati, kaj šele zacviliti. O ja, on zagotovo prihaja iz pasjih nebes!

A zime nimam rad le zato, ker je več časa za stiskanje, pa še dobri možje hodijo naokrog. Ne, ne, zima ima tudi druge kvalitete. Recimo – sneg! Obožujem, ko gremo na sprehod in travniki okrog našega bloka dobijo mehko, belo odejo, podobno, kot jo imamo doma na kavču.

the-lovro-in-zimske-radosti-2Če snega okrog bloka ni, se usedemo v avto in ga poiščemo. Ni nam treba daleč. Pred nekaj dnevi smo šli z Majo, Mitjem in še nekaj prijatelji na Veliko planino. To je hrib nad našim Kamnikom, ki ga lahko vidim kar skozi okno našega stanovanja. Veliko planino imam rad v vseh letnih časih, pozimi pa sploh dobi poseben čar.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

tvoj The Lovro.

Maja Kepic in Mitja Račič


Objavljeno v sedemindvajseti številki revije Kužek