The Lovro in zimske radosti

2225

the-lovro-pasji-dnevnik-300x353Dobro jutro! To pravim, ker sem se ravnokar zbudil. Kužki ne uporabljamo ure (Ljudje ste čisto po nepotrebnem obremenjeni z njo!), ampak dvomim, da je v resnici jutro. Sonce je namreč kar precej visoko na nebu in najbrž je že krepko čez poldan. Pa nič zato!

Tega vam še nisem povedal, ampak jaz sem zelo zaspano bitje. Spanje je takoj za hranjenjem moja najljubša dejavnost. Komaj čakam, da Maja in Mitja končata z vsemi obveznostmi in se skobacata na kavč. Takrat takoj pridrvim zraven in se jima uležem k nogam. Zdaj, ko so se začeli hladnejši dnevi, pa je sploh fino, ko me spustita pod njuno novo, mehko in toplo odejo, ki jima jo je pred kratkim prinesel Miklavž. Mimogrede, ta stric, ki ga sicer še nikoli nisem videl in ne vem niti tega, kako izgleda, mora biti res faca! Tudi meni je namreč prinesel nekaj priboljškov, pa mi ni bilo treba niti lepo pogledati, kaj šele zacviliti. O ja, on zagotovo prihaja iz pasjih nebes!

A zime nimam rad le zato, ker je več časa za stiskanje, pa še dobri možje hodijo naokrog. Ne, ne, zima ima tudi druge kvalitete. Recimo – sneg! Obožujem, ko gremo na sprehod in travniki okrog našega bloka dobijo mehko, belo odejo, podobno, kot jo imamo doma na kavču.

the-lovro-in-zimske-radosti-2Če snega okrog bloka ni, se usedemo v avto in ga poiščemo. Ni nam treba daleč. Pred nekaj dnevi smo šli z Majo, Mitjem in še nekaj prijatelji na Veliko planino. To je hrib nad našim Kamnikom, ki ga lahko vidim kar skozi okno našega stanovanja. Veliko planino imam rad v vseh letnih časih, pozimi pa sploh dobi poseben čar. [members_only]

Na zimskem izletu me v smrček kdaj pa kdaj res malo zazebe, ampak na to hitro pozabim, ko pridemo na vrh in se nam odpre čudoviti razgled v dolino. Včasih se po našem Kamniku vali megla, na planini pa sije sonce in so potem oblaki v dolini videti kot morje. »To je najlepša nagrada za hojo!« takrat zavzdihne Maja. A jaz se s tem ne strinjam popolnoma. Saj je lepo, seveda je, ampak ni boljše nagrade, kot je pasji piškot. Ali dva. Ali trije.

the-lovro-in-zimske-radosti-1Všeč mi je tudi to, da pozimi voda v kotanjah na Veliki planini zaledeni in se jezerca spremenijo v številna drsališča. Takšna, kot ga imajo tudi v centru mesta. Ljudje za to, da vijugajo po njem, potrebujejo čudne čevlje, kužkom pa ni treba ničesar obuvati. Mitja se najprej prepriča, ali je voda dovolj zaledenela, da se mi ne bi slučajno vdrlo in bi – brrr –cmoknil vanjo, potem pa mi začne metati kepe, jaz pa jih z veseljem lovim. Tako zabavno je, ko se peljem po ledeni ploskvi in skačem za sneženimi žogicami. To bi lahko počel cel dan!

Na koncu pohoda pa po navadi pride še presenečenje – gorska koča! Veste, kaj je najboljše pri tem? Da iz njih tako zelo omamno diši! Po klobasah, ocvirkih in drugih mojih najljubših jedeh. Njam, njam, še zdaj se mi cedijo sline! In potem sem, ko pridem domov, tako prijetno utrujen. Maja in Mitja sicer vztrajata, da moram pod tuš, da mi opereta podvozje. Tako imenujeta spodnji del mojega kožuščka, ki je po navadi res čisto rjav od blata. Če bi bilo po moje, se ne bi umival vsakič, ko od kod pridemo, a onadva se ne dasta –če hočem, da mi dovolita na kavč, moram najprej v banjo. No, pa naj jima bo!

Sveže opran se nato stisnem k njima pod odejo. Oči postajajo težke in čutim, da bom kmalu spet utonil v spanec. Lahko … hrrr … lahko noč, dragi … hrrr … dragi dnevnik … hrrr …

[/members_only]

tvoj The Lovro.

Maja Kepic in Mitja Račič


Objavljeno v sedemindvajseti številki revije Kužek