Kot smo si med seboj različni ljudje, se razlikujejo tudi naši štirinožni prijatelji. Poleg pasem, velikosti, gostote dlake in značaja, lahko pse razdelimo tudi na pasme, ki ne lajajo (oz. manj lajajo) in pasme, pri katerih je lajanje zelo pogosto. Čeprav je lajež vsekakor del pasje narave, lahko ponoči kosmatinci z lajanjem zbujajo svoje lastnike in sosede ali nehote prestrašijo mimoidočega. Seveda lahko psičke odvadimo nepotrebnega lajanja, vendar pa obstaja tudi nekaj tišjih pasem, ki (skoraj nič) ne lajajo.
Skozi zgodovino je bil sicer lajež zelo zaželjen, saj so psi z njim ljudi opozorili na neželene živali ali vsiljivce, kljub temu pa imajo nekatere pasme vseeno bolj tiho naravo. Lajanje je skorajda sinonim za pse, zato je zelo zanimivo, da številne mednarodne organizacije prepoznavajo veliko tišjih pasem psov, ki zelo malo lajajo. Med najtišjimi pasmami je vsekakor basenji, znan tudi kot kužek, ki ne zna lajati in namesto laježa včasih proizvaja zvoke, podobne jodlanju. Med tišje pasme štejemo tudi hrte, whippete oz. male angleške hrte, shar-peije in ruske hrte oz. borzoje.
Vsak pes ima seveda svoje značilnosti, zato se na posploševanje glede pasem ne smemo popolnoma zanesti. Tudi t. i. tihi psi lahko glasno komunicirajo z lajanjem, po drugi strani pa je lahko tudi pes, tipično najglasnejše pasme, tih kot miška. Kljub temu pa strokovnjaki med pasme, ki manj lajajo, prištevajo tudi pse pasem baset, shiba inu, clumberski španjel, francoski buldog, Cavalier King Charles španjel, faraonski pes, ibiški pes in pekinčan oz. pekinezer.
Čeprav med ljudmi velja splošno prepričanje, da so večje pasme psov tudi glasnejše, to ne velja vedno, jih pa med lajanjem zaradi njihove velikosti seveda mnogo bolje slišimo. Med velike pasme psov, ki niso prav nič hrupne, med drugimi spadajo afganistanski hrt, saluki, novofundlandec in bernardinec.
Poleg tihih psov pa ne smemo pozabiti na zelo »vokalne« psičke, kot so sibirski haski, angleški rakunar, aljaški malamut, čivava, pritlikavi šnavcer, beagle in pomeranec, ki za komuniciranje z drugimi psi in svojimi lastniki najraje uporabljajo svoj glas.
Čeprav se odsotnost lajanja včasih zdi kot uresničitev sanj za lastnike psičkov, je nenavadna tišina včasih tudi razlog za zaskrbljenost. Če opazite, da, sicer vokalen kuža, ne laja več, je najbolje najprej preveriti, ali preprosto nima razloga za lajanje ali pa poskuša lajati vendar ne more proizvesti nobenega zvoka. Če ne more lajati, ima mogoče zdravstveno težavo in se je zato priporočljivo posvetovati z veterinarjem. Če se soočate z obratnim problemom, da vaš kuža neprestano laja, zaradi česar lahko postane hripav in zaradi napora tudi bruha, dobi prebavne motnje ali si poškoduje grlo ter sapnik, je prav tako priporočljiv obisk veterinarja.
Zanimiv je tudi t. i. »pojav medenih tednov«, ko psička ravno prinesete v nov dom. Če je vaš kuža ravnokar postal vaš družinski član, njegovo tiho vedenje lahko pomeni znak prilagajanja na novo okolje. Ko dnevi minevajo, kuža postaja vedno bolj sproščen in takrat pride na vrsto tudi lajež. Psi, ki so sicer manj nagnjeni k razdražljivosti, najdejo manj razlogov za lajež in so na splošno tišji od živahnejših pasem. In čeprav pasji lajež do neke mere lahko opišemo tudi kot značajsko lastnost psa, je lajanje najpogosteje odziv na zunanje dražljaje. Psi tako najpogosteje lajajo, ko so razburjeni, pod stresom, spoznavajo nove ljudi/druge pse ali pa želijo dobiti našo pozornost.
Maša Pirnat
