Predstavitev pasme: Nemški ovčar – v srcu ovčarski pes

Nemški ovčar je že skoraj mit. Poznan je kot inteligenten in pogumen pes močnega značaja, ki po svetu sodi med najbolj priljubljene pasme psov. S svojimi značilnostmi kot odličen službeni in delovni pes uživa svetovni sloves – išče mine, eksploziva ali dela kot reševalni pes, pri čemer človek izkorišča njegove izostrene čute, njegova inteligenca in čuječnost pa mu omogočata tudi opravljanje številnih drugih nalog. Manj pa se govori o njegovih značilnostih, ki ga uvrščajo med najboljše spremljevalne pse. Prav to pa je morda najpomembnejša vloga nemškega ovčarja v današnjem času, namreč da je kot čudovit, zanesljiv in inteligenten spremljevalec vir veselja v tisočih družinah.

V srcu ovčar

Sama pasma v primerjavi z nekaterimi drugimi pasmami ni stara. Razvila se je iz ovčarskih psov, predvsem iz srednje in južne Nemčije, iz pokrajin Turingija in Württemberg. Začetek pasme je povezan z ustanovitvijo Društva za nemške ovčarje – Schaeferhundeverein ali na kratko SV – v letu 1899 ter z imenom Max von Stephanitz. Ta je v svojih službenih potovanjih kot oficir po Nemčiji opazoval ovčarske pse, ki so neutrudno usmerjali in čuvali črede ovac, medtem ko so pastirji z žvižgi in klici usmerjali njihovo delo. Očaran nad temi psi se je von Stephanitz odločil vzrediti delovnega psa, ki bo kot človekov pomočnik in prijatelj postavljal nove mejnike.

Leta 1899 je Stephanitz po nasvetu prijatelja Arthurja Meyerja kupil tedaj triletnega psa po imenu Hektor von Linksrhein. Za Hektorja, ki ga je preimenoval v Horanda, je menil, da je predstavnik, s katerim bo mogoče doseči vzrejne cilje, ki si jih je zastavil. Tako je v letu 1899 v rodovno knjigo na novo ustanovljenega Društva za nemške ovčarje – SV vpisal prvega nemškega ovčarja s polnim imenom Horand von Grafrath. Horand in njegov brat Luchs von Sparwasser veljata danes za rodovna očeta nemškega ovčarja.

Pod Stephanitzem kot predsednikom Društva za nemške ovčarje SV je nemški ovčar doživel zelo hiter razvoj. Že leta 1924 je bilo v rodovno knjigo Društva za nemške ovčarje – SV vpisanih skoraj 50 tisoč predstavnikov te pasme.

V tistem času je povpraševanje po ovčarskem psu za črede, skupaj s samim staležem ovac, že začelo upadati. Vzreditelji so delno dajali velik poudarek zunanjosti, delno pa tudi zanemarjali značaj psov. Z uvedbo vzrejnih pregledov, pri katerih je posebna pozornost veljala delovnim sposobnostim nemškega ovčarja v smislu službenega psa, se je to stanje začelo izboljševati.

V letu 1933 so iz vzreje izločili belega nemškega ovčarja, med drugim so ga krivili za pojav telesnih in značajskih hib, kar pa se je pozneje izkazalo za zmotno. Beli ovčar je šel svojo pot. Danes ga poznamo pod imenom beli švicarski ovčarski pes.

Ko je von Stephanitz leta 1936 umrl, njegovo delo tako še zdaleč ni bilo končano. Njegova oporoka pa se je glasila: »Vzreja nemškega ovčarja je vzreja delovnega psa in če ni več vzreja delovnega psa, potem to ni več vzreja nemškega ovčarja.«

Nemški ovčarji so predvsem kot kurirski in sanitetni psi sodelovali tudi v obeh svetovnih vojnah. V drugi svetovni vojni je tako na obeh straneh sodelovalo približno 30 tisoč nemških ovčarjev, od katerih so le redki preživeli. To obdobje je za pasmo še posebej žalostno, saj je bila ta zlorabljena tudi kot nacionalistični simbol domnevno tipično nemških kreposti, kot sta na primer pogum in zvestoba. »Propagandni stroj« tistega časa je pasmo predstavljal v podobah z znanimi osebami tistega časa, sama instrumentalizacija pasme pa je segala še dlje, in sicer z uporabo psov v koncentracijskih taboriščih.

Po drugi svetovni vojni je bila vzreja nemškega ovčarja znova na začetku. Vojna je vzela najboljše predstavnike te pasme, le z vztrajnim in sistematičnim delom na področju vzreje pa si je lahko populacija znova opomogla.

Zaradi povojne razdelitve Nemčije na vzhodno in zahodno se je začel razvoj dveh različnih populacij nemškega ovčarja, ki se še leta po združitvi razlikujeta.

Mlajšega izvora pa je delitev pasme na tako imenovano razstavno in delovno linijo. Na splošno linije delovnih psov anatomsko ne morejo dosegati visoke ravni, ki jo dosegajo predstavniki razstavne, ki pa imajo pogosto težave z nagonsko zasnovo, ki je temeljnega pomena za doseganje vrhunskih dosežkov v delu. Vse to je imelo in še ima za posledico polarizacijo znotraj članov društev, in sicer tako v domovini nemškega ovčarja kot tudi po svetu, ne nazadnje tudi pri nas.

Morda se premalo zavedamo dejstev, da je nemški ovčar delovni pes, ki ga lahko tudi razstavljamo, ter da delo niso samo discipline po mednarodnem izpitnem pravilniku (IPO), temveč da je nemški ovčar v svojem srcu ostal ovčarski pes, ki je nekoč neutrudno hodil ob čredi ter jo varoval. Čeprav nemškega ovčarja danes le še redko srečamo v tej vlogi, pa lahko to nagonsko vedenje opazujemo tudi v vsakdanjem življenju z njim, ko nas čuva in varuje, v njegovi nezaupljivosti do tujcev in vsiljivcev ter ob sprehodih z njim, predvsem ko je spuščen in nas pozorno spremlja.

V letu 2011 je Mednarodna kinološka zveza (FCI) potrdila tudi različico nemškega ovčarja »dolgodlak s podlanko«, tako da jih lahko zdaj srečujemo tudi na razstavah ter z njimi vzrejamo.


Kratek povzetek pasemskega standarda nemškega ovčarja, FCI št. 166

Pasemski standard opisuje zmeraj idealnega predstavnika pasme.

Splošna podoba

Nemški ovčar je srednje velik in močan pes z dobro razvitim mišičevjem. V silhueti lahko od konic pokončno nošenih uhljev, prek hrbta ter vse do konice repa opazujemo rahlo padajočo, neprekinjeno zgornjo linijo. Telo deluje nekoliko iztegnjeno, kar pomeni, da je trup nekoliko daljši od višine psa, merjene na vihru.

Značaj

Uravnovešen, samozavesten, močnih živcev in prijazen, toda tudi pogumen, borben in oster, če to zahteva situacija.

Velikost in teža

Plečna višina samca je od 60 do 65 centimetrov, pri samicah od 55 do 60 centimetrov; teža samca od 30 do 40 kilogramov, samice od 22 do 32 kilogramov.

Glava

Klinaste oblike, v skladu s telesom ter spolom, med uhljema zmerno široka. Čelo je le malo izbočeno ter le z blago nakazano čelno brazdo ali brez nje. Širina in dolžina lobanjskega dela glave sta približno enaki. Gledano od zgoraj se glava proti koncu gobca enakomerno zožuje ter z neostro izraženim čelnim delom prehaja v klinast obrazni del (gobec). Ta je močan, z napetimi ustnicami temne barve. Smrček je črn.

Zobovje

Odrasel pes ima 42 zob, 20 v zgornji in 22 v spodnji čeljusti, ugriz je škarjast.

Uhlja

Pokončna, srednje velikosti, proti vrhu se zožujejo, ušesna školjka je obrnjena naprej.

Oči

Nekoliko poševne, mandljeve oblike, zaželeno temnejše barve, živahnega, razumnega izraza.

Vrat

Močan, dobro mišičast, brez podgrline.

Zgornja linija

Ta od nastavka vratu prek dolgega vihra ter ravnega hrbta, rahlo padajočega križca brez prekinitve, prehaja v nastavek repa. Hrbet je zmerno dolg, močan in dobro mišičast. Ledja so široka, kratka, močno razvita in mišičasta.

Prsa

Zmerno široka, dobro razvita predprsje in podprsje, rebra so zmerno obokana.

Noge

Stoja na prednjih in zadnjih nogah paralelna, dobro razvite stegenske mišice.

Šape

So okrogle in dobro sklenjene ter obokane, blazinice utrjene. Kremplji so močni in temne barve.

Dlaka

Dve različici dlake, srednje dolga dlaka s podlanko ter dolga dlaka s podlanko. Krovna dlaka prve različice je gosta, ravna in tesno priležna. Dlaka druge različice pa je dolga in mehka ter ni priležna.

Barva dlake

Črna z rdeče-rjavimi, rjavimi, rumenimi do svetlo sivimi ožigi, povsem črna, siva s temnejšimi konicami dlak, črnim plaščem in masko. Podlanka je rahlo sivkastega odtenka.

 

Katja Krajnc

Objavljeno v enajsti številki revije Kužek