Predstavitev pasme: Cairnski in lakelandski terier

Obe pasmi spadata v veliko skupino terierjev, psov živahnega temperamenta, ki so bili vzrejeni za lov na lisice, dihurje, jazbece in druge škodljivce. Domovina večine terierjev je Velika Britanija. Prvotni terierji so bili neusmiljeni lovci, ki se niso ustrašili niti mnogo večje živali od njih samih, večini današnjih pa so z dolgotrajno selekcijo zelo omilili lovski nagon. Postali so priljubljeni psi spremljevalci, ki nas osrečujejo s svojim veselim značajem in z igrivostjo.

Podobnosti in razlike med pasmama

Obe pasmi imata skupno domovino, to je Veliko Britanijo, in sta bili vzrejeni za lov na lisice, dihurje, jazbece, vidre ter podgane. Z leti pa so z načrtno selekcijo omilili njun značaj lovskega psa in ju spremenili v prijetne pse spremljevalce. Oba sta zelo inteligentna in učljiva ter primerna za šolanje in pasje športe, kot je na primer agility.
Pri šolanju pa moramo biti dosledni in potrpežljivi, saj se lahko hitro pojavi njuna »terierska trma« in svojeglavost, ki izvira iz pradavnine, saj sta se nekoč v rovih morala sama odločati, kako ukrepati pri obračunu s sovražnikom. Življenje z obema terierjema nikoli ni dolgočasno, oba nudita veliko ljubezni, zabave in sta čudovita družinska člana, vendar pa je zelo pomembno, da si znamo vzpostaviti avtoriteto. Njuna skupna značilnost je tudi, da sta velika ljubitelja otrok, ki sta jim odlična partnerja za igro. Dlaka obeh je dvojna, resasta krovna in mehka poddlaka. Potrebno je ročno trimanje odmrle krovne dlake, rezultat pa je, da praktično ne puščata dlake. Skupna jima je tudi dolga življenjska doba in malo prirojenih bolezni.
Cairnski terier spada med kratkonoge terierje. V oči nam najprej pade njegov kuštravi videz. Lakelandskega terierja pa uvrščamo med dolgonoge terierje ter nas navdušuje s svojim elegantnim videzom.
Gomilarja odlikuje izredna prilagodljivost na vse situacije, jezerski terier je nekoliko bolj občutljiv in potrebuje nekoliko več časa za prilagoditev novim razmeram. Pri cairnskem terierju bomo uspešni pri šolanju s priboljški, saj je zelo ješč, nasprotno pa lakelandski terier ni ravno požeruh, pri njem bo pri šolanju bolj učinkovala njegova najljubša igrača. Cairnski terier bo novega družinskega člana – psa, mačko, želvo in druge – ob pravilni vzgoji in socializaciji sprejel brez težav, mogoče bo kakšen dan »pasel užaljenost«, pri lakelandskem terierju pa je bolje, da imamo omenjene živali prej, preden pride k hiši, torej, da se že kot mladič navadi na prisotnost drugih živali.

Cairnski terier – gomilar

Beseda cairn je škotskega porekla in pomeni gomilo, nagrobni spomenik, kup kamenja, s katerim so že v davnih časih na Škotskem označili grob ali mejo. V teh gomilah so se naselile lisice, dihurji in podgane, ki so bile vaščanom v veliko nadlogo in so jih preganjali. Pri tem so uporabljali majhne, neustrašne pse s trdo, ščetinasto dlako, ki jih je varovala tako pred neusmiljenim vremenom kot pred ugrizi živali, ki so jih preganjali. Od tod izvor imena malega terierja. Verjetno so bili prvotni terierji s škotskega otoka Skye, ki so se širili na škotsko višavje, kasneje pa na celotno območje Velike Britanije, v Evropo in Združene države Amerike. Ti psi so bili zelo podobni današnjemu cairnskemu terierju. Prvič so bili omenjeni v rimskih zapisih v tretjem stoletju kot majhni in hrabri resasti psi, kasneje jih je v prvi polovici 16. stoletja omenjal John Keys kot kuštrave pse na kratkih nogah, ki so sposobni slediti divjadi v rove in jo tam tudi uničiti. Prvotno so imeli cairnske terierje le ljudje nižjega stanu, zato so dobili vzdevek »plebejski pes«. Njegov ugled pa je močno zrasel, ko je po zaslugi angleškega kralja Jakoba I. prišel na dvor in od tod se je začela njegova osvajalska pot po drugih državah in celinah. Prvotni standard škotskega terierja, ki je bil napisan leta 1882, je opisoval gomilarja tako po videzu kot po barvah.

Današnji škotski terier, beli višavski terier in gomilar so potomci pasme, ki je bila po videzu takšna, kot je cairnski terier danes. Priznanje pasme je bilo dolgotrajno. Šele okoli leta 1909 so se dogovorili, da se gomilar vodi pod imenom »Cairn terrier of the Skye«, malo kasneje pa so naziv skrajšali v cairn terier. Prvi klub za ljubitelje cairnskih terierjev je bil ustanovljen leta 1910, pasma pa je bila uradno priznana leta 1912.

Opis in značilnosti

Cairnski terier spada v tretjo FCI skupino razdelitve pasem, in sicer v drugo podskupino terierjev majhne rasti.

Glava: majhna, vendar v skladu s telesom, lepo oblikovan gobec, močan, vendar ne težak, čeljusti z močnimi zobmi škarjastega ugriza. Smrček temno pigmentiran. Glava je bogato odlakana, temne, globoko vsajene, srednje velike oči z bogatimi obrvmi.

Uhlja: majhna, šiljasta, pokončna, precej široko postavljena.

Telo: majhno in čvrsto, prsni koš globok in dobro razvit.

Noge: mišičaste zadnje noge, pokrite z resasto dlako, sprednje šape so močnejše od zadnjih.

Rep: kratek, pokončno nošen, vendar ne zavit prek hrbtne linije.

Dlaka in barva: dvojna, na različne vremenske spremembe odporna ostra krovna dlaka in mehka poddlaka. Dlaka ne odpada, ampak jo je treba dvakrat letno trimati. Barve so dovoljene vse, razen bele, popolnoma črne in črno-bele, najpogostejše so: rdeča, siva, pšenična, skoraj črna, marogavost (brindle) je dovoljena pri vseh odtenkih, zaželeni so temna maska na obrazu in temnejša uhlja.

Višina: od 28 do 31 centimetrov

Teža: od 6 do 8 kilogramov

Življenjska doba: od 12 do 15 let (lahko tudi več)

Videz gomilarja so vzreditelji ohranili skozi stoletja, z načrtno selekcijo pa so mu zelo omilili značaj. Današnji cairnski terier je pes, ki ga odlikuje izredno prilagodljivi značaj na vsakršno situacijo, zaradi česar je postal zelo priljubljen kot družinski pes. Zelo ga cenijo v skandinavskih državah, kjer je celo med desetimi najbolj priljubljenimi pasmami, pa tudi v Evropi, Avstraliji, Ameriki in Kanadi.

Ob pogledu na tega majhnega kužka z velikim srcem najprej opazimo kuštravo glavo in zvedav, temen pogled. Je še vedno neustrašen, če je izzvan, vendar ni agresiven. Zelo rad ima otroke in je igriv do pozne starosti. Odlikuje ga tudi izredna inteligenca, zato je primeren za šolanje in različne pasje športe. Zanj je zelo primerno šolanje s pomočjo priboljškov. Je zelo nezahteven pes, zaradi svoje izredne prilagodljivosti se znajde v vsakem okolju. Ljubi dolge sprehode, je pravi mali hribolazec, izredno vzdržljiv, če pa njegov skrbnik nima časa, se brez glasnih protestov zadovolji le s kratkim sprehodom. Pri hrani ni izbirčen, ker pa ima zelo rad priboljške, je treba paziti, da se preveč ne zredi. Idealen je za stanovanje, ker ne potrebuje veliko prostora, svojo energijo sprosti na sprehodu, doma pa je miren. Seveda je vesel, če ima družina zanj čas in se z njim poigra s priljubljeno igračko, vendar pa nikoli ne zahteva, da se njegovi skrbniki ves čas ukvarjajo z njim, temveč mirno čaka na svojem prostoru, da pride njegov čas. Čeprav je cairnski terier verjetno najmanj terierski od terierjev, pa vseeno potrebuje dosledno vzgojo že od prvega dne, ko pride v novi dom. Lahko se pojavi želja po kopanju lukenj v vrtu, kar je ostalo od pradavnine, vendar to brez težav odpravimo že pri mladičku.

Zdravje in nega

Gomilar kot prvinska pasma spada med bolj zdrave pse. Lahko se pojavijo izpah pogačice, siva mrena, von Willebrandova bolezen (motnje v strjevanju krvi). Vsem tem genetskim boleznim pa se lahko izognemo s pravilno izbiro vzreditelja. Nega je enostavna. Potrebno je česanje enkrat tedensko, če dlaka ni predolga. Cairni imajo dvojno dlako, dolgo in resasto krovno dlak,o ter mehko poddlako. Dlaka praktično ne odpada, ampak dvakrat letno odstranimo odmrlo krovno dlako ročno, s prsti, v smeri rasti dlake. Psa kopamo le, kadar je to nujno potrebno, ker je ta brez vonja, s kopanjem pa uničujemo strukturo dlake in dražimo kožo.

Lakelandski terier – jezerski terier

Zgodovina

Pasma je nastala v začetku 19. stoletja v Deželi jezer (Lake District), ki jo sestavljata grofiji Cumberland in Westmorland in se nahaja na meji med Škotsko in Anglijo. V skalnatem svetu, ki je podoben slovenskemu kraškemu, je nekoč domovalo veliko lisic, ki so ogrožale ovčje črede, pa tudi jazbeci, vidre, podgane in drugi škodljivci, ki so delali škodo kmetom. Zaradi neprijaznega terena tu ni bil možen lov na konjih in s psi goniči, temveč so potrebovali neustrašne pse, ki so bili sposobni poiskati lisico, pa tudi jazbeca globoko v rovih ter se z njimi tudi spopasti na življenje in smrt. Iz majhnih terierjev, ki  so jih kmetje uporabljali za uničevanje škodljivcev, pa tudi za čuvanje svojega imetja, so premožnejši posestniki s selekcijo vzredili terierje, kot so: že izumrli black in tan terier, bedlington terier, border terier ter dandie dinmont terier. Vsi ti terierji so predniki jezerskega terierja, ki so mu verjetno primešali še kri ostrodlakega foxterierja in welsh terierja. Sprva se je ta mali neustrašni lovec imenoval patterdalski terier, bil pa je tako vzdržljiv in vztrajen, da je bil v iskanju lisic in jazbecev sposoben preživeti več dni v rovih in se na koncu še spopasti z njimi.

Konec leta 1890 so začeli prednike današnjega lakelandskega terierja predstavljati tudi na živinskih sejmih z željo, da bi ustanovili samostojen klub, vendar jim to ni uspelo. Šele po prvi svetovni vojni, leta 1920, je pasma dobila ime lakeland terier, napisali so tudi standard ter zanj začeli voditi rodovno knjigo. Začeli so jih tudi trimati in oblikovati pričesko ter predstavljati na razstavah. Njegova pot pa se je nadaljevala v Ameriko, kjer so ga priznali leta 1934, kjer je njihovo število tudi danes večje kot v matični domovini in vsej Evropi skupaj.

Opis in značilnosti

Lakelandski terier spada v tretjo FCI skupino razdelitve pasem, in sicer v podskupino srednji in veliki terierji.

Glava in lobanja: ploska lobanja, plemenito oblikovana, srednje dolg gobec z močnimi čeljustmi.

Zobovje škarjastega ugriza. Smrček črn, razen pri psih jetrne barve.

Oči: temne do lešnikovo rjave. Nezaželene so poševno postavljene oči.

Uhlji: zmerno majhni v obliki črke V, togo spuščeni, nasajeni niti visoko niti nizko.

Vrat: dolg, brez podgrline.

Telo: precej ozka prsa, globoka, močan srednje dolg hrbet.

Noge: ravne, močnih kosti, mišičaste zadnje noge, šape majhne, čvrste in okrogle.

Rep: visoko nasajen, nošen pokonci.

Dlaka in barva: dlaka dvojna: gosta, ostra vrhnja dlaka, odporna na vremenske vplive, ter mehka poddlaka. Dlaka ne odpada, ampak jo je treba dvakrat letno trimati. Barva: črna z ožigi, modra z ožigi, rdeča, pšenična, rdeče sivkasta, jetrna rjava, modra, črna.

Višina: plečna višina ne sme presegati 37 centimetrov

Povprečna teža samca: 7,7 kilograma; samice: 6,8 kilograma

Življenjska doba: povprečno 14 let, navadno pa več, vemo za pse, ki so dočakali 18 let.

V domovini in tudi drugje lakelandski terier še vedno služi prvotnemu namenu, zaradi svoje igrivosti, majhnosti in dlake, ki mu ne odpada, pa je vedno bolj priljubljen kot družinski spremljevalec. Današnji jezerski terier je precej bolj milega značaja, kot je bil nekoč, z načrtno selekcijo je tudi lovski nagon precej manjši. Je zelo prijazen in nežen do vseh ljudi, živahen v naravi, ko si »da duška« in sprosti svojo energijo v skokih, podobnih zajčjim, igri z žogo ali s frizbijem. Igriv je do pozne starosti, radoveden in samozavesten. Do vseh družinskih članov je zelo ljubeč, čeprav se z vsem srcem preda le enemu. To so zelo inteligentni psi, ki so se vedno pripravljeni naučiti kaj novega. Želijo delati in ugoditi skrbniku, zato je primeren za šolanje in vse vrste pasjih športov. So veliki ljubitelji otrok, saj se z njimi zaradi svoje igrive narave zelo dobro ujamejo, seveda, pa mora biti igra nadzorovana od  staršev. Primeren je tudi za nekoga, ki še ni imel psa, vendar pa se mora novi lastnik držati navodil vzreditelja, kako ga vzgajati že od vsega začetka. Priporočljiv je tudi obisk pasje šole.

Če že mladiča navadimo na prisotnost drugih živali, se bo tudi kot odrasel pes dobro ujel z njimi. Ker so jih nekoč uporabljali tudi za čuvaje, je ta lastnost še vedno prisotna, vendar pa niso »bevskači«, temveč tujca le najavijo s kratkim, z zvonkim laježem, nato pa ga pozdravijo in že prinesejo svojo najljubšo igračo ter vabijo na igro. Zaradi svoje igrive narave, smisla za humor, majhnosti in dlake, ki praktično ne odpada, je zelo primeren kot družinski pes, vendar pa je pri vzgoji potrebna doslednost, sicer lahko postane pravi mali izkoriščevalec.

Zdravje in nega

Lakelandskega terierja lahko uvrstimo med ene najbolj zdravih pasem, za to gre zahvala tudi temu, da nikoli ni bil modni pes. Zelo redko se lahko pojavijo težave z očmi. Nega jezerskega terierja je enostavna, potrebuje česanje enkrat na teden, dvakrat na leto pa ročno trimanje odmrle krovne dlake. Možno je tudi britje s strojčkom po telesu, vendar s tem uničimo strukturo dlake, ki postane mehka, kodrasta in izgubi na barvi. Psa kopamo samo po potrebi, saj nima skoraj nobenega vonja. Priprava lakelandskega terierja za razstave je nekoliko zahtevnejša.

Zanimivosti

  • Cairnske terierje je imela škotska kraljica Marija Stuart.
  • V Ameriki še danes prirejajo tekmovanja, kjer globoko v rovih nastavijo podgano v kletki in nato vanje spustijo gomilarje. Tisti, ki z laježem prvi oznani, da je našel podgano, je zmagovalec.
  • Cairne ponekod zelo uspešno uporabljajo kot terapevtske pse.
  • Najbolj slaven cairn je neustrašni in zvesti Toto iz filma Čarovnik iz Oza.
  • Rekord v lovu pod zemljo ima jezerski terier iz 19. stoletja, ki se je do svojega plena dokopal sedem metrov pod zemljo in so ga po treh dneh našli živega in zdravega. Žrtev ni preživela.
  • Največji uspeh na razstavah je dosegel lakelandski terier Stingray of Derrybach, ko je leta 1967 postal zmagovalec največje razstave na svetu – Crufts – in potem istega leta še zmagovalec razstave v Westminstru v Angliji.
  • Lakelandom s sivim ali črnim sedlom pravijo tudi pomanjšani airdale terier.

Natalija Dragan – Gajari

Objavljeno v deseti številki revije Kužek