Predstavitev pasme: Angleški kokeršpanjel

Vedno mahajoči repki

Če bi ljudi v različnih državah vprašali po najbolj priljubljenih pasmah psov, bi se angleški kokeršpanjel gotovo znašel na lestvici prvih desetih. S svojimi dolgimi ušesi, svilnato dlako, nežnim pogledom in vedno mahajočim repkom pritegne pogled in zbudi željo, da bi ga stisnili k sebi in vzeli domov.

Pri nas je vsako jutro enako: pred vrati spalnice ležijo vsi naši »kokerčki« in čakajo, kdaj bomo vstali in jim dali kaj dobrega. Mahajo z repki in navdušeno kažejo pot v kuhinjo, upajoč, da bomo kmalu popili tisto svojo kavo in se lotili njihovega zajtrka. Kamorkoli gremo, vedno želijo biti zraven, motajo se pod nogami in ne želijo zamuditi nobenega, še tako nepomembnega dogodka. Priljudni in družabni, veseli in zabavni, vendar neutrudni delavci – takšni so španjeli že od starih časov. Že Geoffrey Chaucer, angleški pesnik iz 14. stoletja, ga v svojih pesnitvah kar nekajkrat omenja, v tem verzu pa opisuje španjela, kot ga poznamo tudi danes:

»Če pa bi grdo izbral si, /ta seveda znori za vsakim, ki jo kdaj pogleda/ in poskakuje kot španjel visoko, /dokler nekdo ne vzame je pod roko, /saj ni gosi, ki v jezeru nemara,/ četudi siva, si ne najde para.«
(Prolog k Povesti Gospodinje iz Batha, 267–272, Canterburyjske povesti, CZ, 2013, str. 179, prevedel Marjan Strojan.)

Španjeli so starodavna pasma. Čeprav o njihovih začetkih ne vemo prav vsega, z gotovostjo lahko trdimo, da so španjelom podobni psi živeli v Sredozemlju pred kakšnimi 3000 leti, okostje, podobno modernemu španjelu ali setru, pa so nemški arheologi našli celo v Avstriji. Še več dokazov o tem, kako stare so pasme španjelov, najdemo v pisnih virih. V letu 914 je valižanski kralj Hywel Dda (Hywel The Good, okoli 880 do 950) svojo ljubezen do španjelov utemeljil v enem od svojih zakonov, ko je navedel, da je vrednost kraljevega španjela en funt, kar je enako vrednosti odličnega žrebca. V tem rokopisu je španjel verjetno imenovan prvič v literaturi.

Ob prebiranju teh starih zapisov ne moremo mimo ugotovitve, da so bili španjeli priljubljeni in cenjeni psi zaradi vseh lastnosti, ki jih imamo pri njih najraje še danes, kar nam pove, kako skrbno so njihovi vzreditelji pazili, da se te lastnosti ne bi izgubile. Med njimi sta tudi velika ljubezen, ki jo kaže do svojega skrbnika, in neomajna zvestoba, o čemer priča zgodba z danskega dvora, opisana v delu Športni španjel: »Zaradi svoje zvestobe si je španjel zaslužil posebno pozornost človeštva in kronanih glav; celo najpomembnejše odlikovanje kraljevine Danske (ki se sedaj imenuje Red slona) je bilo ustanovljeno v spomin na španjela, ki mu je bilo ime Wildbrat, ki je pokazal privrženost monarhu, ko so ga zapustili njegovi podložniki.« Moto tega odlikovanja je bil (in ostaja do današnjih dni): »Wildbrat je bil zvest« (»Wildbrat was faithful« (The Sporting Spaniel, Phillips and Cane, 1906)).

Seveda moramo vedeti, da se je o pasmah v današnjem smislu besede začelo govoriti šele mnogo pozneje, natančneje z ustanovitvijo Angleške kinološke zveze (The English Kennel Club) leta 1873, ko so začeli voditi rodovne knjige za pse, podobno kot že prej za govedo in konje. Španjele, velike in majhne, tudi pritlikave, so uporabljali za lov in šele okoli 1790 so jih začeli deliti glede na njihovo funkcijo pri lovu. Pred začetkom uporabljanja pušk pri lovu so ptice in drugo divjad s pomočjo psov naganjali v mreže, jih lovili s sokoli ali hrti. Iz starih zapisov vidimo, da so bili španjeli tako lovski kot družni psi, povsod jih vidimo v bližini ljudi, odraslih in otrok. Razumljivo pa je, da so bili last plemenitašev in pogosto kraljev. V knjigi The Boke of St. Albans, imenovani tudi The Book of Field Sports – Knjiga o lovu – iz leta 1486, ki jo je napisala Dama Juliana Berners, najdemo zanimiv podatek. Ta knjiga je bila učbenik za sina Henrika IV., princa Henrika, ki se je iz nje učil brati in v njej so španjeli pogosto omenjeni. Tako lahko preberemo, da »je bila Robinu, čuvaju španjelov njegovega veličanstva, izplačana določena vsota denarja, za krpo iz konjske žime, s katero bo otiral španjele«. Španjeli so bili torej tako dragoceni, da so za njih skrbeli tako lepo kot za konje.

Ko so lovci začeli na lovu uporabljati puške, se je začelo veliko razlikovanje med španjeli, ki so jih začeli deliti po pasmah. V pisnih virih iz tistega časa (na primer The Sportsman’s Cabinet, William Taplin 1803) prvič naletimo na opis kokeršpanjela, ko ga avtor primerja s špringer španjelom in pravi, »da se manjši imenuje ‘cocker’ ali ‘cocking-spaniel’ zato, ker je bolj prilagojen za lov v gostem grmičevju in na sloke, za kar so posebno prikladni in se zdi, da jih je takšne naredila narava«. Kokeršpanjela pohvali zaradi neutrudnega dela na lovu, njegovega navdušenja pri zasledovanju poljskega zajca ali iskanju pernate divjadi. »Njegov rep je v stalnem gibanju,« pravi in veseli smo, da se je ta mahajoči repek obdržal do današnjih časov. V tem delu tudi prvič zasledimo pohvalo kokeršpanjela kot družinskega psa: kokre opisuje kot«izjemno modre, zveste in hvaležne, z neutrudno pozornostjo in vnemo, ki jo kaže pri čuvanju gospodarjeve posesti«.

Na srečo se je za kokeršpanjela lov v Veliki Britaniji razvijal drugače kot na celini, kjer so lovci želeli dobiti vsestranskega lovskega psa, kar se še danes vidi v lovskih preizkušnjah, ki jih zahtevajo za delovni izpit, kjer mora tudi kokeršpanjel znati loviti kot njegovi bratje goniči ali krvosledci ali prinašalci. Na britanskem otočju so se odločili za specializacijo in kokeršpanjel je postal zelo cenjen zato, ker je zmogel zlesti skozi gosto grmovje, v katerem so se navadno skrivale sloke in ki je bilo lovcu nedostopno. Kokeršpanjel je ptice zasledil in pognal, zato še danes sodi v skupino »šarivcev«, to je psov, ki iščejo divjad po gošči in grmovju (SSKJ). Z uporabo pušk v lovu pa so kokru dali tudi priložnost, da je ustreljeno divjad prinesel do lovca.

Ob koncu 19. stoletja so španjele začeli razstavljati (od 1885 naprej), zato se je pojavila potreba po ločitvi pasem. Kokeršpanjele so priznali kot samostojno pasmo, ustanovili so Klub angleških kokeršpanjelov ter napisali prvi standard zanje, ki je izšel leta 1902. Standard je bil pozneje revidiran 1969, 1986 ter nazadnje, z le malo popravki, novembra 2012. Standard že od vsega začetka navaja, da je kokeršpanjel v vseh pogledih zmerno oblikovan pes, vendar močan in kompakten, izjemno skladen, brez pretiravanj, primerne velikosti ter veselega temperamenta. Tako nas ne preseneča, da so ga zaradi svoje lepote in prijetnega značaja želeli imeti tako lovci kot razstavljavci in za družinskega ljubljenčka.

Kakšen je torej kokeršpanjel danes?

Lastnosti, ki so jih poudarjali naši predniki in ki so angleškemu kokeršpanjelu prinesle priljubljenost, ostajajo nespremenjene do danes. Pred seboj vidimo skladno grajenega psa z lepo in skladno oblikovano glavo, dolgimi svilnatimi uhlji in prav tako dlako, vanj pa se zaljubimo zaradi pogleda, ki ga izražajo njegove oči – inteligenten, pa vendar poln miline, pogled, ki se topi in v katerem se utopiš. Ta pogled izraža značaj kokeršpanjela, ki nam pove, da je to nežen in privržen pes, vendar poln življenja in zdrave radovednosti. Standard kar na štirih mestih navaja, da mora biti kokeršpanjel vesel pes, kar izraža z mahanjem repa in navdušenostjo nad vsem, kar počnemo z njim, pa naj bo to učenje v pasji šoli, lov, navaden sprehod, igra z žogo, učenje trikcev ali pa razstavljanje – vse to naš kokeršpanjel počne rad.

Kokeršpanjel ne sme biti niti plašen niti agresiven. Agresivnost je izločitvena hiba, ki je pri pasemskih kokeršpanjelih iz dobro socializiranih legel ne bomo nikoli zasledili. Zaradi tega so prijetni družinski psi, ki se sijajno razumejo z vsemi družinskimi člani, tudi z otroki, mačkami in zajčki. Kujanje mu je tuje, zna pa biti svojeglav, predvsem kadar se mu kaj zdi nepotrebno, vendar ga bomo hitro premamili s priboljškom, saj je neizmerno požrešen. Zaradi tega moramo paziti, da se ne zredi preveč, pa tudi, da ga odvadimo moledovati za hrano pri človeški mizi. Zaradi svoje inteligence hitro ugotovi, kaj se mu splača in kaj ne, zato je pametna dosledna vzgoja z jasnimi pravili, vendar vedno brez vsake grobosti.

Na prostem in v naravi je zelo živahen, rad se igra in hodi na sprehode, doma v stanovanju pa je večinoma miren in počiva. Od doma se ne oddaljuje sam, celo sredi gozda vedno gleda, kje so člani njegove družine. Je dober čuvaj, kar kaže z laježem, vendar ni nikoli napadalen. Kokeršpanjeli ljubijo vodo in odlično plavajo, z veseljem pa bodo plavali tudi v blatnih lužah, kar verjetno ne bo všeč gospodinjam, ki želijo imeti pospravljen dom.

Španjel je čudovit družabnik, ki s svojo ljubeznivo naravo prinese veselje v hišo. Ne more živeti privezan zunaj, bivanje v hiši ali stanovanju je obvezno, saj bi drugače postal žalosten – in to ni v njegovi naravi.

Z angleškim kokeršpanjelom boste lahko hodili na agility, se udeleževali tekmovanj v poslušnosti, plesali z njim na tekmovanjih v plesu s psom, ga razstavljali ali pa lovili, če to želite. Angleški kokeršpanjel se je izkazal kot odličen terapevtski pes. Pred mnogimi leti sem prebrala zgodbo o starcu iz doma upokojencev, ki ni imel več nikogar in ni želel več z nikomer govoriti. Nekoč je v dom začela zahajati deklica iz terapevtske skupine s kokeršpanjelom. Starček ga je božal in čez nekaj dni se je začel z njim pogovarjati. Tako so izvedeli za njegovo presunljivo zgodbo. Mali kokeršpanjel je bil tisti, ki mu je povrnil vero v življenje, saj je od takrat naprej govoril tudi z ljudmi.

Poleg tega vsestranskega značaja nas angleški kokeršpanjel lahko razveseli tudi zato, ker se pojavlja v številnih barvah. Standard iz leta 2012 navaja naslednje:

Enobarvni: črna; rdeča; zlata; jetrna (čokoladna); črna z ožigi; jetrna (čokoladna) z ožigi; bela ni dovoljena z izjemo majhne lise na prsih.
Barvni: dvobarvni; črno-bela; oranžno-bela; jetrno bela; limonino bela. Vse navedene imajo lahko pramene (majhne količine dominantne barve).
Tribarvni: črno-bela z ožigi; jetrno bela z ožigi.
Serci: modra serasta; oranžna serasta; limonina serasta; jetrna serasta; modra serasta z ožigi; jetrna serasta z ožigi.

Kakršnakoli barva ali lisa, drugačna od zgoraj navedenih, je nezaželena.

V Sloveniji sta zdaj najbolj znani črna in rdeča oziroma zlata barva, ki pa jo napačno imenujejo rjava. Rjava barva namreč za kokeršpanjela ne obstaja. Manj poznane so druge, predvsem dvobarvnih in serastih barv ljudje ne poznajo dovolj, pa čeprav so te v tujini zelo priljubljene in prevladujejo. Po vojni so bili taki španjeli tudi pri nas. Spominjam se prelepe črno-bele psičke Bessie, ki jo je imela Franka Levstik, žena pisatelja Vladimirja Levstika, takrat sem bila prvošolka in sem se v to pasmo zaljubila na prvi pogled – in ljubezen še vedno traja.

Kot zanimivost naj povem, da smo med mladički, ki so se nam skotili v juniju 2013 v psarni Tamalanna, imeli kar tri različne barve: modro seraste mladičke, oranžno-belega samčka in prvič v Sloveniji tudi jetrno serasto samičko. Oče mladičev je temno moder serec, mama pa je črno-bela s prameni. Barvne kombinacije pri angleških kokeršpanjelih so za vzreditelja res zelo zanimive!

Nega dlake zahteva redno skrb, ni pa tako zelo zahtevna. Zavedati se moramo, da je angleški kokeršpanjel dolgodlak pes, zato sem vedno žalostna, ko vidim, da so lastniki španjela preprosto pobrili, ker se jim ni več ljubilo skrbeti za dlako. Dlaka je dolga in svilnata ter zahteva redno česanje, pa tudi pravilno striženje in urejanje na mesec ali dva. Pasjih frizerjev, ki bi znali pravilno urediti dlako angleškega kokeršpanjela in ga tudi pravilno postriči, je v Sloveniji na žalost zelo malo. Večinoma ga najraje pobrijejo, vendar pravilna nega zahteva ročno trimanje, britje pri ljubljenčkih pa na samo točno določenih delih telesa, saj je na angleškem kokeršpanjelu vse gladko in mehko, dlaka pa mora to odražati. S tako dlako bo manj dela, manj se bo vozlala in tudi ko bo pes prišel iz gozda moker, poln vejevja in iglic, ga bomo hitro spravili v red. Skrbno mora biti postrižen pod uhlji, da ne bo prihajalo do vnetij ušes.

V Sloveniji se je v preteklosti, po nekaterih podatkih, skotilo tudi po 250 mladičev na leto, danes mnogo manj. Seveda se moramo zavedati, da je odgovorna vzreja danes popolnoma drugačna kot včasih, skrb za samico in leglo je veliko večja, več vemo o genetiki, zato je tudi manj parjenja v tesnem sorodstvu ter plemenjake iščemo v drugih državah. Mnogo več vemo tudi o dednih boleznih, zato skrbni vzreditelji (tudi v Sloveniji, čeprav pri nas to ni obvezno) svoje pse genetsko testiramo zaradi PRAprcd (to je dedna napredujoča slepota, ki se pojavi do 7. leta starosti), FN (familiarni nefritis, ki povzroči smrt mladega psa zaradi odpovedi ledvic), pri enem letu jim damo pregledati kolke, da se izognemo dedni displaziji kolkov, opravimo letne preglede oči zaradi katarakte in predvsem pazimo pri izbiri paritvenih kombinacij, kjer poleg rodovnikov upoštevamo tudi zdravstveno stanje in kompatibilnost samca in samice. Nedvomno je danes, zaradi vseh gornjih razlogov, kakovostna vzreja zelo velik finančen zalogaj. Odgovorni vzreditelji danes mladičev tudi ne želijo več oddajati po nizkih cenah, kot to počnejo preprodajalci mladičev in tudi tisti, ki napačno menijo, da mora vsaka psica imeti eno leglo v življenju.

Povprečna življenjska doba angleškega kokeršpanjela je med 11 in 12 leti, veliko jih je dočakalo tudi višjo starost, na žalost pa tudi tej pasmi ne prizanaša rak in za zdaj še nimamo obrambe proti tej strašni bolezni. Če izvzamemo to bolezen, lahko rečemo, da je angleški kokeršpanjel zdrav pes. Primeren je za skoraj vsako družino, čeprav je bolje, da skrbniki niso odsotni od jutra do večera, temveč da imajo zanj čas prav vsak dan – za igro, šolo, sprehode.

Če se boste odločili za angleškega kokeršpanjela, se izogibajte sumljivim prodajalcem, preprodajalcem in podobnim šušmarjem, ki so v Sloveniji do zdaj naredili veliko škode tej prelepi pasmi. Obiščite vzreditelja, poglejte, v kakšnem okolju živijo mladiči in kakšen je temperament njihove matere. V takem primeru nakupa angleškega kokeršpanjela ne boste obžalovali, saj bo vaš zvesti sopotnik mnogo let.

 Alenka Gvardjančič

Angleški kokeršpanjel – standard

Izvor: Velika Britanija

Datum objave uradno veljavnega standarda: 8. 10. 2012

Uporabnost: šarivec

Klasifikacija FCI:

Skupina 8: prinašalci, šarivci, vodni psi.

Sekcija 2: šarivci.

Z delovnim izpitom.

Kratek zgodovinski pregled

Kokeršpanjeli so bili priznani kot samostojna pasma, ločena od poljskih in špringer španjelov, kmalu po ustanovitvi Angleške kinološke zveze v letu 1873. Izvorno je bil »cocking spaniel«, ki je svoje ime dobil zaradi tega, ker je izvohal sloke. Enako kot pri številnih lovskih pasmah obstaja dandanašnji razlika med tistimi, ki se uporabljajo za delo, in tistimi za razstavljanje: razstavni koker je čvrstejša in težja različica njegovega delovnega dvojnika.

Splošen videz: vesel, čvrst, športen; skladen; kompakten.

Pomembna razmerja: meri približno enako od vihra do tal in od vihra do začetka repa.

Značaj: vesela narava, ki se izraža skozi vedno mahajoči rep, prikazuje tipično živahno gibanje, predvsem na sledi, ko brez strahu pokriva prostor. Nežen in čustven, hkrati pa poln življenja in veselja, navdušenja.

Glava

Lobanjski predel
Lobanja: dobro razvita, čistih linij, ne prefina ne pregroba.
Stop: razločen, postavljen na polovici med konico nosa in zatiljem.
Obrazni del
Smrček: dovolj širok, da omogoča široko vohalno polje.
Gobec: kvadratičen.
Čeljust/zobje: čeljusti so močne in se prekrivajo v popolnem in pravilnem (brez mankajočih zob) škarjastem ugrizu, zgornji zobje tesno prekrivajo spodnje in so postavljeni pravokotno na čeljust.
Lica: ne preveč izražena.
Oči: polne, a ne pretirane. Temno rjave ali rjave, nikoli svetle oziroma v primeru jetrnih/čokoladnih, jetrnih/čokoladnih sercev in jetrno/čokoladno belih, temna lešnikova, da sovpada z barvo dlake; izražajo inteligenco in nežnost, a so žive, bistre in vesele; veke tesno priležne.
Uhlji: loputasti, nizko nasajeni v liniji oči. Usnjati del uhlja je tanek in sega do konice nosu. Dobro odlakani z dolgo, ravno svilnato dlako.

Vrat: zmerno dolg, mišičast. Vrat je lepo postavljen v dobro nagnjeno pleče. Vrat brez odvečne kože.

Telo: močno, kompaktno.
Zgornja linija: čvrsta, ravna, nežno padajoča proti repu od konca križca do korena repa.
Križec: kratek, širok.
Prsa: dobro razvita in prsni koš globok; ne preširoka in ne preozka v predprsju. Rebra lepo zaobljena.

Rep: Nastavljen nekoliko nižje kot hrbtna linija. Mora biti vesel v gibanju in nošen vodoravno z linijo hrbta, nikoli dvignjen ali zavit. V preteklosti po navadi kupiran.

Kupiran: Nikoli prekratek, da bi prikril, ali predolg, da bi motil nenehno veselo mahanje, ko je na delu.
Nekupiran: rahlo zavit, zmerne dolžine, v razmerju z velikostjo telesa daje skladen videz celotni pojavi; idealen rep naj ne bi segal pod skočni sklep. Močan v korenu in nato vedno ožji do konice repa; dobro odlakan skladno z dlako na telesu. Živahen v akciji, nošen v ravnini ne višje od hrbtne linije in nikoli tako nizko, da bi kazal na plašnost.

Sprednji del telesa

Splošni videz: nogi močnih kosti, ravni, primerno kratki za intenzivno moč. Ne tako kratki, da bi lahko ovirali velike napore, ki se pričakujejo od tega imenitnega lovskega psa.

Ramena: padajoča in elegantna.
Sprednji šapi: močni, z debelimi blazinicami, dajeta videz mačje šape.

Zadnji del telesa

Splošni videz: širok, lepo zaobljen in zelo mišičast; noge močnih kosti.
Koleno: dobro okoteno.
Peta: kratka pod skočnim sklepom, dovoljuje veliko odriva.
Zadnji šapi: močni, z debelimi blazinicami, dajeta videz mačje šape.

Način hoje in gibanje: natančno premikanje z odličnim odrivom in dobrim pokrivanjem prostora.

Kožuh
Dlaka:
ravna, svilena ob dotiku, nikoli resasta ali valovita, ne preobilna in nikoli kodrasta. Sprednji nogi, telo in zadnji nogi nad skočnim sklepom so dobro pokriti z resicami.

Barva

Enobarvni: črna; rdeča; zlata; jetrna (čokoladna); črna z ožigi; jetrna (čokoladna) z ožigi; bela ni dovoljena z izjemo majhne lise na prsih.
Barvni: dvobarvni; črno-bela; oranžno-bela; jetrno bela; limonino bela. Vse navedene imajo lahko pramene (majhne količine dominantne barve).
Tribarvni: črno-bela z ožigi; jetrno bela z ožigi.
Serci: modra serasta; oranžna serasta; limonina serasta; jetrna serasta; modra serasta z ožigi; jetrna serasta z ožigi.

Kakršnakoli barva ali lisa, drugačna od zgoraj navedenih, je nezaželena.

Velikost in teža
Velikost:                    samci   od 39 do 41 centimetrov
samičke   od 38 do 39 centimetrov
Teža približno od 13 do 14,5 kilograma.

Hibe: vsako odstopanje od v standardu opisanih značilnosti mora biti obravnavano kot hiba, katere vrednotenje mora biti sorazmerno s stopnjo hibe in njenim vplivom na zdravje in blaginjo psa ter zmožnost opravljanja njegovega tradicionalnega dela.

Izključitvene hibe:

  • agresivni ali preveč plašni psi,
  • pse, pri katerih so jasno izražene telesne ali značajske hibe, je treba diskvalificirati.

Opomba: samci morajo imeti dve očitno normalno razviti modi, ki sta popolnoma spuščeni v mošnjo.

Alenka Gvardjančič in Neža Jereb

Objavljeno v petnajsti številki revije Kužek