Pogovor z vzrediteljico: Mojca Bregar

Mojca Bregar (Titling) velja za vrhunsko vzrediteljico lhasa apsov v Sloveniji, njeni psi pa so občasno tudi v samem svetovnem vrhu.

Ljubezen do živali je v vas že od rane mladosti, najbolje pa so jo zaznamovali konji in psi.

Res je, psi in konji so od nekdaj moja velika ljubezen. Pri nas doma smo imeli vedno pse. Prva je bila harlekin pudlica Romina, pozneje so bili še drugi. S konji sem se začela ukvarjati že v rani mladosti. Trenirala sem celo kasača in z njim tudi tekmovala ter bila prva ženska z moškimi v konkurenci. Pozneje sem si kupila svojega konja, polnokrvnega angleža, za preskakovanje zaprek. Ko sem po končanem šolanju odšla v Veliko Britanijo, sem tudi delala na farmi, ki so imeli konje, ter pomagala pri treningih konj za preskakovanje ovir.

Kako ste se navdušili za lhasa apse? Kdaj se dobili svojega prvega, od kod, kakšna so bila vaša prva leta z njim?

Nad pasmo lhasa apso sem se navdušila na razstavi v Dortmundu v Nemčiji, bil je prekrasen samec iz nemške vzreje, ki me je preprosto očaral. Prvega sem kupila na Švedskem leta 1995 v psarni Tintavon od priznanega vzreditelja in kinološkega sodnika Paula Stantona, ki je po mojem okusu vzrejal zelo dobre pse. Psu je bilo Ime Tintavon Rossini, bil je karizmatičen pes in ga zelo pogrešam. Rad je imel tako otroke kot tudi druge pse, z njim pa je bilo res odlično sobivati. Kamorkoli sem šla, je šel z menoj. Pozneje sem v isti psarni kupila še samičko Tintavon Fiorentino – Jolo.

Razstave so velik del vašega kinološkega delovanja. Katerega od svojih psov bi izpostavili?

Svoje pse zelo rada razstavljam in med njimi ne delam razlik, vsi so moji »pasji otroci«. Seveda sem najbolj ponosna na pse, ki so iz moje vzreje. Prav gotovo sta to Titling Al Capone – Ozzy in Titling Extreme Sensation – Bumi.

Ozzy je potomec dveh psov iz Švedske, ki se ponaša z mnogimi prvaštvi tako doma kot v tujini. Je najuspešnejši lhasa apso v Sloveniji. Izjemen pes tako po značaju kot po videzu, zelo bister, tako da se mi včasih dozdeva, da razmišlja vnaprej. Je zelo dober plemenjak in tudi njegovi otroci dosegajo vrhunske rezultate na razstavah.

Bumi je potomka moje psičke iz Nizozemske in samčka, ki sem si ga izposodila iz Amerike. Je zelo skrbna, igriva, komunikativna, prijazna in simpatična psička. Tudi ona je na razstavah dosegala odlične rezultate in je super mama.

Razstave so ena plat, druga pa sobivanje z njimi. Opišite nam vaš dan z njimi. Koliko nege potrebuje njihova dlaka, je prehrana zahtevna ali jim prija vse?

Moj dan se začne zelo zgodaj. Najprej dolg sprehod, ki ga vedno končamo še z malo igre doma. Nato sledi obvezno česanje, saj če jih vsak dan počešemo, je dlaka lepa in se ne vozla, za česanje pa tako porabimo malo časa. Psi po navadi do naslednjega sprehoda popoldne spijo ali pa se med seboj igrajo, razen najstarejše Jole, ki rada ves dan nadzira kuhinjo in hladilnik, ker je nenehno lačna. Ko je lepo vreme, so ves dan zunaj na vrtu. Zvečer spet sledi sprehod, in če je kdo pri volji, se še malo igramo. Ko psi živijo v tropu, so po navadi sami sebi zadostni. Za vikende pa jim privoščim malo daljše sprehode v naravi, zato jih pogosto vse skupaj odpeljem na izlet.

[members_only]

Kaj pa vzreja?

Za vzrejo sem se odločila, ker sem imela dva zelo kakovostna psa, zato me je zanimalo, kakšne mladičke bosta imela. Želja vsakega vzreditelja je, da vzredi potomca, ki je vsaj tako dober, kot sta starša ali celo boljši. Zelo rada imam mladičke in delo z njimi mi je v veselje. Z njimi je veliko dela, če hočeš imeti socializiranega mladička, ki bo v veselje novim lastnikom. Moji cilji so vzrejati pse, ki so v tipu, in narediti čim boljše kombinacije. Ko izbiram plemenjaka, se prej posvetujem in upam, da bo kombinacija uspela. Genetika je zelo zapletena zadeva, zato nikoli ne veš, kaj dobiš.

Vaša psarna Titling ima sloves tudi v tujini, kakšni pa so vaši cilji za naprej?

Moja želja je imeti izvornega psa iz Tibeta, kar je trenutno še nemogoče, a želja ostaja.

Za konec, kako bi na kratko navdušili lastnika, ki izbira med malimi dolgodlakimi psički, prav za lhasa apsa?

Zakaj kupiti lhasa apsa? Ker so psi, ki imajo svoj značaj, ker je to zelo zdrava pasma in so včasih pravi klovni, ki vam s svojimi vragolijami popestrijo dan. Res so zelo družabni, pozorni na vsak korak lastnika, igrivi, a kot vse tibetanske pasme nekoliko zadržani do tujcev, se pa z našimi gosti hitro spoprijateljijo. Po navadi niso bojeviti in še manj potepuški. Pomembno je to, da ne puščajo dlake, ne lajajo brez razloga in so odlični družinski psi. Primerni so tudi za začetnike, vendar ga moramo vzgajati, takoj ko pride v novi dom. Pri šolanju veljajo celo za nadpovprečno inteligentne, kar včasih pokažejo tudi tako, da razmišljajo z »lastno glavo« in naredijo kaj po svoje. Če boste želeli z njim na dolge sprehode, bo šel, če pa bi raje poležavali na kavču, bo prav tako tudi z vami. Psička si izberite pri vzreditelju, ki z dokumeti staršev lahko izkaže poreklo, starša pa imata opravljen vzrejni pregled in vse druge zdravstvene. Nikoli pa ne kupujte mladička prek sumljivega oglasa ali pri pasjem trgovcu, ki ima svoje pse v kakšnem skladišču, garaži ali celo v kletkah ali pesjakih!

Naj zaključim tako: lhasa apsi obvezno potrebujejo veliko ljubezni in prav toliko vam je tudi vračajo.

[/members_only]

Marko Hren

Objavljeno v trinajsti številki revije kužek