Pisma bralcev: Zgodba o psu

Zgodba o psu, ki sem jo napisala, se je zgodila mojemu že pokojnemu pradedku, ko je bil še mlad fant. Dogajala se v času, ko še niso poznali (ali pa niso hoteli poznati) evtanazije. Čeprav naj bi bilo danes drugače, lahko še vedno, predvsem pri starejših, zasledimo podobne načine, kako se »znebiti« starega psa.

Zakaj tako?

Bil sem velik in ponosen pes, eden tistih, ki so spremljali partizane v gozdu. Opozarjal sem jih na nevarnost, v mrzlih zimah pa grel mojega vodnika, ko smo taborili po zasneženih pohorskih gozdovih. Vojna mi je vzela najboljša leta mojega življenja, toda tolažil sem se, da si z vojaki delim enako usodo.

Končno se je vojna končala, jaz pa sem upal, da me bo vodnik, človek, na katerega sem bil tako zelo navezan in ki sem ga branil vsa ta leta, vzel za svojega. Ampak me ni. Namesto tega so me skupaj z drugimi preživelimi psi pustili kar v gozdu. Bil sem razočaran. Zmedeni pasji tovariši, ki jih je doletela enaka usoda, so se razbežali po gozdu, jaz pa sem se sam in osamljen zvil v klobčič, zatisnil oči in čakal na usodo. Ne vem, kako dolgo sem spal, ne vem niti to, ali me je zbudil topot konjskih kopit, škripanje voza ali kruljenje mojega želodca. Kakorkoli že, voz se je ustavil pri meni in iz njega je skočil mož v zrelih letih. Počasi je prikorakal do mene in počepnil poleg. S toplo roko me je pobožal po glavi, jaz pa sem ga obliznil po obrazu in rokah. Tako sem ga bil vesel, da bi se kar razjokal, toda kaj, ko psi ne moremo jokati. Prijazen človek je z mano delil malico, ki je bila sicer namenjena njemu, potem pa me je vzel s sabo na voz. Utrujen od noči, preživetih v gozdu, sem med vožnjo zaspal, zbudil sem se šele, ko sva se pripeljala v vas. Vaški vrvež me je spravil v dobro voljo, kot vojak sem le redko prihajal v vas, ampak kadarkoli sem prišel, vedno je bilo veselo, pozdravljali so me kot junaka.

Mož me je pripeljal domov. V kotu poleg krušne peči so mi postavili ležišče iz lesenih desk ter stare odeje, to je bilo najmehkejše in najtoplejše ležišče, kar sem ga izkusil v mojem življenju. Toda vedel sem, da večno ne bom ležal poleg krušne peči. Psi so v mojih časih bili priklenjeni na verigo, kjer so skrbno čuvali imetje. In res je napočil dan, ko sem tudi sam izkusil verigo … Ni mi bilo težko, saj sem vedel, da bodo kmalu domov prišli gospodarjevi otroci, s katerimi se bom igral ter tako izkoristil nekaj trenutkov svobode. Rad sem se igral z otroki, oni pa z mano. Leta so tekla.

Otroci so zrasli, jaz pa sem se postaral. Gospodar je bil zadovoljen z mano, saj sem kljub svoji starosti svojo nalogo čuvaja zelo dobro opravljal. Rad me je imel. Toda leta so me začela nažirati, kot rja nažira železo, počasi in vztrajno.

Bil sem že počasen, rahlo naglušen in deloma slep. Toda dobro se spominjam tistega dne, ko sem sedel na pragu hiše in videl, kako je gospodar dal mlademu sosedovemu fantu nekaj denarja in s prstom pokazal name … Nisem vedel, kaj se dogaja, toda ko sem videl fantiča prihajati k meni, sem se potrudil in dvignil svoje stare kosti ter pomahal z repom v pozdrav. Fantič me je odklenil iz verige in pripel na povodec ter me popeljal skozi vas, ki je bila še zmeraj živahna kot takrat, kot da njej zob časa ne pride do živega. Bil sem že zasopel in zaželel sem si počitka, toda fant se ni zmenil za moje želje, hodila sva naprej in prišla do travnika. Prehodila sva travnik ter se ustavila pred rečnim bregom. Reka je bila v tem delu mirna in plitva, ko so bili gospodarjevi otroci še majhni, smo se tukaj kopali. Ulegel sem se na travo, jezik sem imel skoraj do tal, ter glasno sopihal in opazoval fanta. Oči, zamegljene od utrujenosti in starosti, so videle le to, kako si je fant odpel pas. Takrat me je prešinila misel: »Ali se bomo kopali?« Spomnil sem se vseh lepih trenutkov, ki sem jih v mladosti preživel ob tej reki. Fant me je zvabil v vodo, v tistem trenutku pa me je namesto plavanja čakala kruta usoda …

Fant mi je usnjeni pas zadrgnil okoli vratu. Zategoval ga je z vso močjo ter mi glavo vlekel k vodi. Zgrabila me je panika in začel sem se upirati, a fant ni popustil, usedel se je na moj hrbet ter me tako potopil v vodo. Nos, gobec in ušesa mi je zalila voda, panično sem iskal zrak, krilil z nogami in nekajkrat močno udaril in fanta, ki mi je stregel po življenju, praskal s kremplji. Nekako se mi je uspelo izmuzniti iz smrtnega objema ter zbežati na breg, kjer sem z iztegnjenim jezikom lovil sapo in gledal fantu, ki me je hotel utopiti, v oči. Še vedno sem stal ves moker do kolen v vodi. Videti sva bila kot dva borca.

Ko sva tako strmela drug v drugega, sem mu zagodrnjal: »Dobro je, vem, kaj me čaka, gospodar se je odločil, da je prišel moj konec, ti pa si moj rabelj. Razumem. Toda, povej mi, zakaj tako, zakaj na takšen način.« Pogledal sem vstran in se zamislil. Videl sem pse, ki so padli pod streli orožja in zdi se mi, da niso trpeli. To je bila lepa smrt. Pogledal sem proti fantu, ki je še zmeraj stal do kolen v vodi in čakal, kaj bom storil. Lahko bi ga napadel, lahko bi zbežal. Toda pomislil sem, kaj bo z mano in fantom, če fant ne bo opravil naloge, ki mu jo je dal moj gospodar … Ulegel sem se na travo in sklonil glavo: »Pridi in stori, kar moraš, če je takšna moja usoda, se z njo ne bom boril.«

In res, v trenutku ko sem se ulegel, je fant prišel do mene, od obleke mu je kapljala voda, pomešana z njegovo krvjo. Očitno so moji kremplji kljub starosti še zmeraj služili svojemu namenu. Ni se obotavljal, niti ni z mano ničesar spregovoril, le odvlekel me je nazaj k reki. Tokrat se nisem upiral, pa ne zato, ker nisem imel moči, ampak zaradi usode, ki mi je bila namenjena. Mojo glavo je spet vlekel proti vodi in se usedel name, padel sem in zajel sapo ter zaprl oči. Vedel sem, da večno ne morem zadrževati diha. Pred očmi se mi je odvrtelo vse življenje, brezskrbno otroštvo, predana služba pri vojakih, razočaranje, dober gospodar in življenje pri njem. Odprl sem oči in se z enim zazrl fantu globoko v oči, kjer sem videl le praznino. V glavi mi je odmevala deseta pasja zapoved: »Gospodar, spremljaj me na moji zadnji poti in nikar ne reci ‘tega ne morem gledati’. Veš, s teboj mi je vse lažje (Jim Willlis).« Vdihnil sem, čutil sem, kako mi pljuča zaliva voda, samodejno sem se poskušal braniti, a tokrat me je fant držal premočno. Vdihnil sem drugič, iz gobca se mi je privalil velik zračni mehur, moj zadnji izdih. Zaprl sem oči. Zakaj tako? Vdihnil sem tretjič. Zajela sta me tema in tišina.

Spet sem se zbudil, toda občutek je bil čuden, nisem ga razumel, vedel sem, da bi moral biti mrtev. Videl sem travo in reko, v kateri se je dogajala moja najhujša mora, toda fanta ni bilo nikjer. Takrat sem slišal zvoke lopate in tekel naproti. Prizor, ki sem ga videl, me je šokiral. Fant je kopal jamo za psa, ki je bil videti kot jaz, takrat sem dojel, umrl sem. Počakal sem, da me je zagrebel, nato pa sem mu rekel: »Naredi tako, da moja smrt ne bo zaman, naredi tako, da moja zgodba ne bo nikoli pozabljena.« V tistem trenutku se je prikazala čudovita svetloba, jaz pa sem vstopil v svet, ki je tako lep, da ga ni mogoče opisati z besedami, treba ga je doživeti. Minevala so leta. Fant je odrasel v moža, postal je oče in dedek. Čas je tekel, jaz in moja zgodba pa sva počasi postajala pozabljena. Nato je nekega dne o meni spregovoril svoji pravnukinji.

Tako je povedal:

»Vem, da mi je enkrat sosed plačal, da sem mu odstranil psa, njemu se je preveč smilil. Bil je velik pes, baje, da ga je dobil od partizanov. Jaz sem bil še otrok. Pet dinarjev mi je dal, da sem ga spravil proč. To pa sem tako naredil, da sem šel dol k reki in sem mu s pasom naredil zanko ter ga utopil. Uf, je bil močan, enkrat mi je ušel, ampak me je potlej kar na bregu počakal, tako je bil zmatran. Vem, da ko sem ga pa drugič zagrabil in sem mu glavo potisnil v vodo, je naredilo blob, blob, in je bilo konec.«

 Moram vam povedati, da sem bil nad zgodbo zelo razočaran. Samo to je bilo povedati? Kje je del o pogumnem vojaškem psu in zvestem čuvaju … Kot kaže, bo moja zgodba res ostala pozabljena …

 

 

Objavljeno v štirinajsti številki revije Kužek