Pasji triki, 10. del

Izpopolnjena komunikacija je najpomembnejša sestavina v odnosu psa in lastnika, ki se nadgrajuje vse od prihoda psa v novi dom. Čeprav kinologija že vrsto let na prvo mesto postavlja besedno komunikacijo, novodoben pristop k učenju ponuja tudi druge možnosti, ki so zunaj okvirjev priznanih državnih izpitov. Kot pomembni sestavini v sporazumevanju bi lahko izpostavili mimiko ter gibe telesa, torej naravno koreografijo človeka. Skozi generacije vzgajanja psov se je izkazalo, da lahko besedna komunikacija poteka v obliki več besed, besednih zvez ali celo stavkov, sporazumevanje z gibi, ki so mnogokrat rezultat podzavesti, pa je pripomoglo k učinkovitejšemu učenju – ne le osnovnih povelj, temveč tudi k splošni komunikaciji vsakdana. Čeprav se večina lastnikov pri učenju trudi zatreti svoje podzavestne gibe, ker tako zapovedujejo leta kinološke prakse, pa se sprašujemo, če so takšni posegi v naravno komunikacijo dveh različnih bitij res upravičeni?

»Daj glas«

Gre za enostaven trik, pri katerem pes zalaja na naš ukaz. Hitro dojemanje trika je pogojeno z naravnim vedenjem psov, zato bomo dražljaj, ki bo pripravil našega psa k lajanju, hitro našli ter ga pri učenju uporabili sebi v korist.

[members_only]

Za učenje trika lahko uporabite različne pristope, to je različne dražljaje, ki bodo psa pripravili k sodelovanju. Mnogi psi se lajanja na ukaz naučijo s posnemanjem lastnikovega vedenja. Z lajanjem psa spodbudimo k ponavljanju, želeno vedenje pa pohvalimo in nagradimo. Ukaz »daj glas« lahko začnemo uporabljati zelo hitro – tik pred izvedbo dražljaja. Dražljaji so lahko tudi trkanje na vrata, zvonec, zvonjenje telefona in drugo.

Da učenje z dražljaji ne bi psa spodbudilo k intenzivnejšemu opozarjanju z laježem, je priporočljivo uporabljati dve povelji – eno za začetek in drugo za konec trika. Prvo povelje (»glas«, »lajaj«) bo psa spodbudilo k lajanju, medtem ko lahko končno (»tiho«, »pšššt«) uporabljamo tudi za neželen lajež v različnih situacijah.

»Te je sram?«

‒        Z zabavnim trikom »Te je sram?« bomo navdušili vse prisotne, ko si bo pes s taco pokril smrček. Za učenje potrebujemo 100-odstotno pasjo pozornost.
‒        Psu med oči in smrček namestimo lepilni trak ali nalepko, ki si jo bo nagonsko takoj želel odstraniti.
‒        Ko bo dvignil tačko, da bi si odstranil nalepko, uporabimo ukaz, na primer »sram«, ki ga pozneje, ko bo pes trik že obvladal, po želji uporabljamo v stavku ali besedni zvezi.
‒        Ko se s tačko dotakne smrčka, kliknemo, pohvalimo in ga nagradimo. Odstranjevanje nalepke spodbujamo tudi tako, da s prstom kažemo na točko, kjer je nalepka.
‒        Ko bo pes ugotovil, kaj želimo od njega, vajo nadgradimo – izmenjaje vadimo z nalepko in brez nje, pri čemer vedno s prstom pokažemo na pasje čelo. Vsako dobro izvedbo pohvalimo ter nagradimo. Ko bo pes vajo brezhibno izvajal brez nalepke, lahko postopoma zmanjšujemo tudi uporabo dotika s prstom.
‒        Pri učenju in izvajanju trikov moramo biti vedno bolj zahtevni. Nikoli se ne ustavimo pri površno izvedenem triku, temveč ga z vajo nadgrajujemo ter izpopolnjujemo. V tem primeru pri nadgradnji podaljšujemo čas, ko si pes s taco pokriva oči in smrček, pozneje pa lahko vajo ponavljamo v različnih statičnih položajih.

V primeru, da se pes na uporabo nalepke ne odziva, lahko uporabimo drugo vrsto dražljaja, na primer nekateri psi si s tačko zakrivajo smrček, če vanje pihneš. Dražljaji so odvisni od vsakega psa posebej, zato lahko lastnik najbolje presodi ustreznost načina učenja ter uporabe motečega dejavnika.

»Prinesi«
Gre za osnovni ukaz, ki ga bomo v prihodnje uporabljali za učenje zapletenih trikov, predvsem prinašanje določenih predmetov, kot so na primer copati, igrače, časopis, telefon, revije. V preteklih številkah smo že predstavili postopek učenja vaje »vzemi« v kombinaciji s poveljem »izpusti«, pri čemer moramo biti pozorni na pomen vaj. »Vzemi« je ukaz, s katerim psa naučimo prijeti predmet ter ga držati v gobčku, medtem ko ga pri ukazu »prinesi« učimo prinesti točno določeno stvar.

Prinašanje predmetov je za nekatere pse samoumevno, medtem ko drugim povzroča težave. Če pes ni nagnjen k lovljenju in prinašanju, ga moramo k temu spodbuditi.

‒        Motiviramo ga z navdušenim lovljenjem žoge, mečemo jo ob tla ali ob steno ter si prizadevamo, da s svojim vedenjem izzivamo pasjo tekmovalnost.
‒        Zanimanje za žogico dodatno spodbudimo tako, da pred psom vanjo vstavimo priboljške – domača različica takšne igrače je zareza v teniški žogici. V specializiranih trgovinah za živali so na voljo tudi žoge z možnostjo vstavljanja priboljškov, s katerimi spodbujamo željo po lovljenju.
‒        Žogico navdušeno mečemo ter psa spodbujamo, da nam jo prinese. Spodbuda je lahko besedna ali v smislu trepljanja po kolenih, tudi navdušeno bežanje proč od psa.
‒        Ko pride pes do nas, mu žogo vzamemo ali uporabimo predhodno naučeno povelje »izpusti«. Iz žoge iztisnemo priboljške ter ga z njimi nagradimo. Pes se bo naučil, da bo okusno nagrado dobil le, če nam bo žogo prinesel.
‒        Vaja naj poteka sproščeno, pri učenju moramo biti veseli, navdušeni, polni energije, psa ne oštevamo, temveč ga spodbujamo, da se mu žoga vtisne v spomin kot nekaj pozitivnega.

[/members_only]

Dona Gomilšek in Marko Stojanović, Društvo PoPasje

Objavljeno v šestnajsti številki revije Kužek