Pasje markiranje

5907

Pred nekaj dnevi sem bila na sprehodu z bodočim tastom in njegovim kužkom Bartom. Bart je majhen, štrenast, prikupen mešanček s karakterjem velikih, ujet v majhnem telesu. Po naravi je energičen in rahlo anksiozen, kar na sprehodu izraža z markiranjem vsakega drevesa in stebrička. Tast ga gleda in pravi: “Joj, kaj je temu Bartu, od kod mu toliko vode, sej ne pije toliko. Lulal je že, odkod toliko urina, da prav vsako drevo markira?” Odgovorila sem mu, da to ni pogojeno s tem koliko pije temveč, da je to njegov glavni način komuniciranja z drugimi psi. Ko sem bila majhna so mi govorili, da si psi z markiranjem pišejo sporočila, z vohanjem pa jih berejo. Če smo malo bolj pozorni in dobro opazujemo svojega psa, pa lahko opazimo, da je zadeva malo bolj kompleksna.

Ker markiranje in uriniranje še danes marsikdo zamenjuje, bomo tokrat pogledali podrobnosti in razložili razliko.

Načeloma lahko psi uporabljajo markiranje za :

  • označevanje teritorija, na zanje novem področju kjer se zadržujejo psi;
  • izkaz dominance – pri pomanjkanju treninga in vzgoje, kjer ni točno določeno kdo je vodja;
  • predstavitev – kdo sem, kakšnega spola sem in kdaj sem pripravljen na reprodukcijo;
  • način izkazovanja čustev – predvsem strahu, anksijoznosti in podrejenosti.

Markiranje je način sporazumevanja psov

[members_only]

Pred kratkim sem brala zanimivo objavo avtorja, s psevdonimom Koryos, ki je temeljito analiziral pasje markiranje. Tako temeljito, da še sam pravi: “Pravkar vam bom povedal več kot ste si kdajkoli želeli vedeti o pasjem uriniranju”. In ker je objava res dobra sem jo za vas strnila in povzela.

Govori o sami funkciji uriniranja, katere namen je:

  • Izločanje je osnovna funkcija telesa za izločanje odpadnih snovi. Na podlagi drže telesa težko ločimo kdaj gre za uriniranje in kdaj za markiranje.
  • Markiranje – je manjše izločanje urina za označevanje. Psi hranijo urin za markiranje različnih mest, con. Načeloma markirajo meje svojega doma, še bolj pogosto pa v novem okolju. Psi pričnejo z markiranjem okrog 14. meseca starosti, psice pa šele po 4. letu – seveda obstajajo tudi izjeme.
  • Direktno markiranje objektov – definirano je kot uriniranje v bližini objekta, natančneje v razmaku 20 cm od objekta, kot je grmovje, trava, ki je višja in debelejša od ostale, drog, vejevje in drugo. Najbolj pogosta drža pri direktnem markiranju je dvignjena taca, tako psa kot psice, kar omogoča večjo višino in bolj vidno označevanje. Uporabljajo ga v različnih fazah življenja.
  • Markiranje preko – kadar več psov urinira na istem prostoru. Poznana sta dva tipa markacije preko: markiranje v tandemu (par izmenjaje markira in služi za paritveno funkcijo spoznavanja) in zaporedno markiranje (služi teritorialni funkciji izmikanju konfrontacij).
  • Markiranje v bližini druge markacije – kadar pes markira v bližini markacije drugega psa, bi naj to pomenilo, da gre za  nepoznanega psa.
  • Zapečatenje – bolj znano pri divjih psih in kojotih. O zapečatenju govorimo kadar pes pusti ostanek hrane (na primer kost) in okolico markira z namenom, da bi zakril vonj hrane pred drugimi psi.
  • Socialno uriniranje – lahko služi za spoznavni signal med dvema do sedaj nepoznanima psoma (še posebaj med psom in psico, ki sta godna za morebitno parjenje).

Zaključna misel: Psi se sporazumevajo na tak način, da markirajo – označujejo. V urinu so prisotni feromoni, ki z ovohavanjem dajejo drugim psom informacije o reprodukcijskem statusu, starosti in zdravju, poznanstvu in socialnih vezeh, teritoriju, zapečatenju ostankov hrane, počutju psa in paritvenih interesih. So socialna bitja in uporabljajo tudi druge načine za sporazumavanje, kot je analen pregled, oziroma analno ovohavanje, praskanje po tleh, valjanje, iztrebljanje. Vse to daje psom informacije, o katerih lahko mi samo špekuliramo saj se naš vonj ne more primerjati z ostrim vonjem psa.

[/members_only]

Sandra Manasijević, Dipl. Canine Nutrition