Ne smem pobožati psa, medtem ko spi. Ne smem iti mimo, ko ima v ustih igračo. Ko ima kost ali hrano, sploh ne smem v prostor. Ne morem mu odstraniti klopa. Ne morem mu sčistiti ušes. Renči, ko ga češem. Včasih me tudi ugrizne.
Ko je na kavču, ga ne morem dati dol, saj renči, še preden pridem do kavča. Če sem preblizu, me ugrizne. Na sprehodu me tako vleče, da včasih padem. Renči na pse. Če mu pride preblizu, skoči vanj. Majhnih psov sploh ne prenese, jih takoj napade.
Ne mara otrok, kakšnega je tudi že ugriznil. Ne prenese moških s kapo. Čisto se mu zmeša. Laja, skače, renči. Zadnjič je skočil v enega delavca pri sosedovih in ga ugriznil. Bil je v delovni obleki in na glavi je imel kapo…
Takšnih primerov je veliko. Še več jih je zamolčanih zaradi sramu in zaradi strahu, da se ne bi izvedelo in videlo, da imamo problem s svojim psom. Predvsem problemi doma, za štirimi stenami so skriti tako dolgo, dokler res ni ugrizov, ki se vidijo na ven.
Govorimo o psih, ki so problematični ali nevarni okolici in svojim lastnikom. Kdaj govorimo o problematičnih psih? Ocena problematičnega psa je zelo subjektivna, vsekakor pa je problematičen vsak pes, s katerim ne moremo sobivati brez omejitev, ki jih postavlja pes s svojim vedenjem.
Če ne smemo v prostor, medtem ko ima v ustih igračko, je problematičen. Če nas ugrizne, ko mu želimo vzeti igračko iz ust, je nevaren. Kateri pes je nevaren? Zakonsko določeno je, da je nevaren pes tisti, ki je ugriznil človeka ali žival. Zakon pravi tudi, da je nevarna žival tista, ki ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kažejo napadalno vedenje do človeka.
Zakaj se pojavi takšno vedenje? Pes je žival, ki mu moramo postaviti meje. Moramo mu dopovedati, kaj želimo in česa ne želimo. V pretirani ljubezni do njega naredimo mnogo, včasih tudi usodnih napak.
Mladiček nima izoblikovanega vedenja. Zato smo mi tisti, ki mu postavljamo meje. Kdo lahko reče NE mali kepici, ki smo jo tako dolgo in željno čakali? Še težje je zadržati smeh, ko se opotekajoče zaganja v nas in nas nalaja. Ko nas grize za hlače, smo tako srečni, saj imamo pri hiši mladička. Nehote pa s tem potrjujemo to, česar potem ne bomo želeli.
Če mladičku ne dopovemo, da nas ne sme gristi za hlače, bo to počel samo še močneje in tudi drugje. Če mu ne dopovemo, da ne sme lajati na nas, bo to počel še z večjim veseljem.
Vsak mladiček vleče na povodcu, sploh ko zagleda kaj zanimivega. Če ga ne naučimo lepe hoje na povodcu, nas bo vlekel čedalje bolj.
Mala kepica raste zelo hitro in vragolije, ki jih je na začetku počel, nam niso več všeč. Njegovi ugrizi so čedalje močnejši, vlečenje je že naporno, lajanje pa neobvladljivo. Čas je, da resno poseženo v življenje svojega psa, kajti pozneje je vse veliko težje.
[members_only]
Zakaj je treba mladičku postaviti meje?
Ker je takrat veliko lažje, kot ko ima pes že izoblikovan vzorec vedenja.
Če govorimo o mladičkih večjih pasem, ima pes pri petih mesecih že lahko približno 20 kilogramov. Naučiti psa pri tej teži lepe hoje na povodcu je veliko težje, saj nam hitro zmanjka fizične moči. Ko se to zgodi, pa tudi psihično hitro presežemo sami sebe in posežemo po uporabi fizične sile ali odnehamo ter s tem psu pokažemo svojo nemoč.
Pri ugrizih je še toliko težje. Naša naravna reakcija je, da ob ugrizu odmaknemo roko. Sploh, ko je mladiček že zamenjal zobe in ugriz tudi resnično že boli. S tem ko odmaknemo roko in se v večini primerov še ustrašimo, potrdimo pasjo premoč. Večina lastnikov svojega psa zagovarja, da ni ugriznil zanalašč, da se je igral, da se je zmotil … Ko ugriz ponovi, spet iščemo izgovore. Pri tretjem ugrizu pa nas postane že strah. Ker se bojimo vnovičnega ugriza, se začnemo izogibati situaciji, v kateri je pes ugriznil. S tem rešimo problem le začasno, saj nikoli ne vemo, kje in zakaj se bo pes odločil, da mu kaj ni všeč, in bo to pokazal z ugrizom.
Kaj, ko ne gre več? Ko nas pasje vedenje ovira pri vsakdanjem življenju in nam krati svobodo v lastnem domu? Kaj, ko ne moremo več mirno na sprehod, ker nas tako vleče, da ne vemo, ali ga bomo zadržali? Kaj, ko nas pes ugrizne, kadar mu ni kaj všeč?
Takrat je zadnji čas, da poiščete pomoč osebe, ki ima znanje in izkušnje s problematičnimi psi. Predvsem pa se morate zavedati nečesa. Pes je tak, kot ste ga naredili vi, s svojim vedenjem. Če se ne boste spremenili vi, če ne boste vztrajali pri svojih odločitvah, vam ne bo pomagala nobena šola, noben zasebni trener.
Če imate problematičnega psa, poiščite šolo, kjer vas bodo vsaj na začetku obravnavali individualno. V skupini se bo namreč pokazalo še več napak in bo še več konfliktov med vodnikom in psom.
Da je pes problematičen, je kriv človek, ki ni znal izoblikovati pravilnega odnosa med njima. Zato moramo na začetku prevzgoje problematičnega psa začeti delati na vzpostavitvi stika med človekom in psom. Šele ko si začneta medsebojno zaupati, lahko začnemo delati na problemih. Dokler ni zaupanja, se problem lahko le veča, saj se ga ne lotimo pravilno.
Nikar ne govorite, da bo pes nehal s tem vedenjem. Ne bo. To vedenje se bo le stopnjevalo, vas pa bo čedalje bolj strah ob lastnem psu. Biti suženj lastnega psa pa tudi ni smisel imeti psa. Zato poiščite strokovnjaka, ki vas bo vodil skozi težave, in boste lahko začeli uživati življenje s svojim psom.
[/members_only]
Alenka Klemenčič, škd Bajka
Objavljeno v Drugi številki revije Kužek
