Manchesterski terier izvira iz Anglije in je po mnenju mnogih najstarejša pasma terierjev. Omembe segajo že v leto 1570, prve zapise lahko najdemo v knjigi Encyclopedia of Dogs (Dr. Caius), kjer so poimenovani kot »black and tan« terierji. S križanjem whippeta in prej omenjenega terierja so do začetka 19. stoletja uspeli razviti manjšega, agilnega in močnega psa z izrazitim lovskim nagonom – značilnostmi, ki so močno pripomogle k splošni prepoznavnosti in razširjenosti teh psov. Kmalu so jih s pridom začeli uporabljati kot podganarje. Zaradi velikega porasta podgan je njihovo pobijanje postalo na otoku zelo popularen šport – ljudje so postavljali ograde, tako imenovane »rat-pit« arene, kjer so prirejali tekmovanja v hitrostnem pobijanju podgan. Slaven pes po imenu Billy je v tistem času postavil rekord, ubil je kar sto podgan v manj kot sedmih minutah. Kmalu so tovrstna tekmovanja postala ilegalna, manchesterski terierji pa so se ohranili in do leta 1860 tudi uradno prevzeli ime kraja, kjer je bila njihova populacija največja. Živeli so v hlevih, večjih obratih in celo pubih, kjer so še vedno imeli eno samo nalogo – iztrebljanje podgan in ostalih glodavcev. Z močnim ugrizom in mišičastim vratom so lahko ubili tudi žival, ki je bila večja od njih, na primer lisico, pogosto pa so jih uporabljali tudi kot lovske pse.
Po FCI-klasifikaciji se uvrščajo v skupino terierjev, in sicer v sekcijo 1, veliki in srednji terierji, za vzrejo pa ne potrebujejo delovnega izpita. V standardu je manchesterski terier kompakten, eleganten in krepak pes s substanco, karakterno oster, čuječ, vesel in športen, zahteven, a predan.
Vizualno so po prvem vtisu simpatični in tudi v starosti spominjajo na mladičke. Njihova zunanjost je zelo podobna pinčem, laiki jih nemalokrat zamenjajo za mladičke dobermanov – kdaj jim v šali celo rečemo mini dobermani, saj so vedno pogosta vprašanja: »Aja, a nič več ne bo zrasel?« Glava je dolga in ozka, klinaste oblike z močno čeljustjo in polnim ugrizom. Smrček je črn, oči temne in madljasto oblikovane. Ušesa so majhna, v trikotniku nošena naprej in nad zgornjo linijo glave. Vrat je močan in daljši ter prehaja v kratek trup, ki je kvadratične oblike, dolžina in višina psa sta enaki. Hrbtni del je v ledjih rahlo obokan, rep pa krajši in ne nošen čez hrbet. Noge so dolge, izrazito mišičaste z na pol zajčjimi, majhnimi in močnimi tacami. V gibanju so elegantni, uravnoteženi, z daljšim izkorakom spredaj in močnim odrivom zadaj. Za samčke je idealna višina 41 cm in za samičke 38 cm – dosegali naj bi težo do deset kilogramov. Žal je realnost nekoliko drugačna, pojavlja se vse več večjih predstavnikov, ki imajo pogosto tudi narobe nošena ušeska. Takšne pse sicer še vedno uporabljajo v vzreji, predvsem v Nemčiji, kjer parijo tudi samčke, visoke do 46 cm.
Dlaka je kratka, na otip gladka, priležna, brez podlanke in vranje črne, svetleče barve z mahagonijevimi ožigi, ki morajo biti pravilno razporejeni po glavi, prsnem košu, tačkah in pod repom, barvi pa se med seboj ne smeta prelivati. Značilno nimajo pasjega vonja, dlaka sicer odpada tekom celega leta, vendar ne v pretiranih količinah. Pozimi jih rado zebe, zato jih ob neaktivnih izhodih oblečemo. Tekom celega leta se zelo radi nastavljajo soncu in hvaležni nam bodo, če jim v stanovanju namenimo sončni kotiček. Visoke vročine sicer ne prenašajo najbolje, zato jih poleti na daljše sprehode vozimo zjutraj in zvečer. Nega ni zahtevna, saj dlake ni treba česati, kopanje pa je potrebno samo v primeru, ko se povaljajo po kakšni umazaniji – žal je za večino to največja zabava. Treba je paziti tudi na redno krajšanje krempljev, saj se ti zaradi posebne oblike tačk, še posebno sprednjih, pogosto ne uspejo sami dovolj pobrusiti. Druge nege pri tej pasmi sicer ni. So ljubitelji vode, tačke bodo namočili v vsako mlako, rečico ali morje, vendar pa niso navdušeni plavalci. Prav tako niso ljubitelji deževnega vremena, sprehodu se bodo v tem primeru raje izognili oziroma opravili samo najnujnejše, potem pa hitro nazaj na suho.
[members_only]
Karakterno so to zahtevni psi in niso primerni za ljudi, ki nimajo nobenih izkušenj; pes te pasme kot prvi pes ni odličen. Potrebujejo odločno, vendar tolerantno roko, saj mnogokrat želijo uveljaviti svoj prav. So trmasti in svojeglavi, z izredno močnim nagonom. Pomembna je zgodnja socializacija, saj se zelo hitro razvijajo, mladiči so zgodaj samostojni – zato je ključna tudi socializacija pri vzreditelju. Potrebnega je veliko stika s človekom in zunanjim okoljem, hitro namreč lahko postanejo boječi ali agresivni. Priporočljiv je obisk pasje šole, začnemo lahko že z igralnimi uricami pri starosti treh mesecev. Veliko časa je treba posvetiti tudi treningu odpoklica. Zaradi nagona jih vseeno redko vidimo spuščene, obožujejo namreč lovljenje ptic, glodavcev, divjadi in tudi mačk, če jih tega v rani mladosti ne odvadimo. Sobivanje z ostalimi vrstami domačih živali, kot so mačke, kunci, ptice, konji, je sicer možno, vendar pa je že v rani mladosti potrebno veliko vztrajnosti. Radi kopljejo, če jim to dovolimo, imajo zelo dober vonj in njihov smrček je večino sprehodov pritisnjen ob tla.
So zelo aktivna pasma, zunaj so vedno v pogonu, saj imajo ogromno energije ter veliko potrebo po gibanju, tekanju. Odlično je, če imamo na voljo varno okolje, kjer jih lahko spustimo, da zadovoljijo svojim tekaškim ambicijam. Doma se naučijo in navadijo biti mirni, čas, ko smo v službi, po fazi mladička večinoma prespijo. Še vseeno pa nam bodo v stanovanju vedno za petami, tudi če se bomo zgolj premaknili od jedilne mize do kavča. V času razvoja je nujno potrebna mentalna zaposlitev, velikokrat tudi fizična omejitev gibanja, priporočljiva je uporaba kletke, saj so kot mladiči strastni uničevalci. Kot pasma so torej primerni za ljudi, ki imajo veliko časa, saj zahtevajo kar nekaj pozornosti, dolge, aktivne sprehode ter mentalno zaposlitev. Obnesejo se tudi v družinah z otroki, vendar je treba biti pozoren pri vzgoji in pravilnem rokovanju otrok do psa.
Njihovo visoko energijo lahko usmerimo v učenje trikcev, vendar pa to ni najbolj brihtna pasma; potrebujejo nekaj časa, da stvari dojamejo. Zaradi svoje agilnosti in hitrosti so cenjeni športniki. Odlični so v agilityju, kjer tekmujejo v srednji kategoriji in dosegajo dobre rezultate. Obožujejo lovljenje in se dobro odrežejo na frizbi tekmovanjih, njihovi nastopi so lahko zelo atraktivni. Za potešitev nagona jih lahko vključimo tudi v »lure coursing treninge«, kjer na progi lovijo umetno vabo. Tam lahko po svoji odločnosti in fokusiranosti konkurirajo hrtom, žal pa jih ne moremo voditi na tovrstna tekmovanja. Odlični so tudi za udejstvovanje v »dog trekingu«, športu, ki pri nas sicer še ni tako popularen, vendar pa v tujini na tekmovanjih z njimi prehodijo tudi prek 40 kilometrov. So odlični spremljevalci v hribih in gorah ter dobri sopotniki rekreativnim tekačem.
Zaradi svoje primarnosti so odličnega zdravja. Z lahkoto dosežejo tudi starost nad 15 let. Dednih boleznih praktično nimajo. V zelo redkih primerih se lahko pojavi glavkom ali povečan pritisk v očesu. V redkih primerih zasledimo tudi von Willebrandovo bolezen, ki povzroča težave pri strjevanju krvi. Z obstojem genetskih testov, ki jih opravljajo vestni vzreditelji, pa je pogostnost praktično nična. Drugih težav nimajo, niso podvrženi alergijam ali občutljivi prebavi in so dobro odporni na zunanje vplive. Nekateri psi linijsko sicer hitro osivijo, predvsem v »tan« barvi – vendar pa to nikakor ne vpliva na njihovo zdravje. Obiski veterinarja so torej bolj kot ne letni, ko opravimo osnovna cepljenja. Še vseeno pa se priporoča, da jih nekajkrat letno doma sami razglistimo, saj so strastni pobiralci gnoja in ostalih dišečih dobrot, ki pa vedno ne spadajo v pasji želodec. So odlični jedci, tako da je treba paziti, da se nam ne zredijo.
Pasma v svetu ni zelo razširjena. Največ predstavnikov najdemo v njihovi matični državi, kjer spadajo med ranljive avtohtone pasme, saj se letno v register vpiše manj kot 200 psov. V Evropi so sicer najbolj popularni v severnih državah, predvsem na Švedskem, kjer veliko lastnikov z njimi tekmuje v agilityju, Nizozemskem in Nemčiji. Vse več predstavnikov lahko najdemo tudi na Poljskem in Češkem. V Ameriki je bolj popularna njihova manjša različica, ki jo imenujejo toy manchester terrier. Drugje po svetu so redko prisotni. Južno od Slovenije jih praktično ni, pri nas pa je v CRP vpisanih 50 predstavnikov. Prvi pes, Dabljuu Who’s Gotfellow, je bil leta 2001 pripeljan s Finske. V Sloveniji je bilo do sedaj skotenih devet legel mladičev, v katerih je povprečno 4–5 mladičkov. Nekaj psov je tudi uvoženih. Večinoma so zgolj hišni ljubljenčki, nekaj je vzrejnih psov, ki pa jih žal zelo poredkoma zasledimo na razstavah.
Letos je v Frankfurtu, Nemčija, potekal 20. Manchester Terrier Happening, tradicionalna prireditev, ki vsako leto poteka na drugi lokaciji v Evropi, na njej pa se zbere prek 80 predstavnikov pasme. Druženje s sproščenim tekmovanjem v pasjih igrah in lepotno razstavo poteka tri dni in je odlična priložnost za sklepanje novih poznanstev in prijateljstev z ljubitelji pasme. Psi se preizkusijo tudi v pasji dirki, dolžina proge je 50 metrov, najhitrejša psička pa jo je pretekla v pičlih 4,66 sekunde. Letos se je prireditve prvič udeležila tudi slovenska »ekipa«, naš veteran Mantera Dalton je zasedel odlično 19. mesto, mlada psička I am Katnis Metheora pa je dosegla 47. mesto. Vsako leto se, jasno, izbere tudi pasjega zmagovalca dogodka – gre za psa ali psičko, ki je celokupno zbral oz. zbrala največ točk v vseh treh disciplinah. Že vsa leta med zmagovalci prehaja čudoviti pokal, na katerem so podpisani vsi pretekli zmagovalci. Letos je bila najvišje okronana češka psička Avalanche Dream’s Eimmi, stara skoraj deset let. Naslednje leto bo prireditev potekala v Berlinu.
Nepoznanega »mančestra«, kot jim skrajšano rečemo, boste sicer težko kar takoj pobožali. Pogostoma so namreč nezaupljivi do tujcev in prav gotovo se vam zna zgoditi, da vas bodo ob prvem stiku nalajali – drugače sicer niso bevskači. Tudi ko se z njimi spoznate, se vam v določenem trenutku sploh ne bodo pustili božati. Kar se crkljanja in čohanja tiče, so zelo podobni mačkom – kdaj jim pozornost pač ne ustreza in se raje umaknejo. Po večini pa so vseeno veliki crkljivci, ki se zvečer najraje stisnejo k svojim ljudem v posteljo in pod odejo prespijo dobršen del noči. To pa je še ena njihova posebnost, če je le možno, spijo pokriti. So torej simpatični kužki, ki zahtevajo nekaj več pozornosti kot druge »navadne« majhne pasme. Po srcu so igrivi, športni, samosvoji, lahko bi rekli netipično tipično terierski. Manchesterski terier je torej prav gotovo pasji posebnež. Življenje z njimi je razgibano, vedno najdejo čas za neumnosti, s katerimi nas kdaj razjezijo, večinoma pa nam na obraze privabljajo nasmeh. Lahko rečemo, da so vseeno primerni za vsakogar, če jim boste le posvetili dovolj časa in se, predvsem v njihovi mladosti, veliko ukvarjali z njimi.
[/members_only]
Teja Gortnar
Objavljeno v enaintrideseti številki revije Kužek
