Majhne pasme psov so, še posebej v velikih mestih, kjer mnogo ljudi v stanovanju nima veliko prostora in v njegovi neposredni bližini ni ogromnega travnika ali gozda za vsakodnevne izlete, čedalje bolj priljubljene. Tem pasmam je skupna velikost, navezanost na lastnika in relativno majhna potreba po gibanju. Za lastnika predstavljajo nekoliko manjši strošek, še posebej kar se tiče hrane in oskrbe, praktični pa so tudi glede transporta. Med najbolj popularnimi majhnimi pasmami so trenutno yorkširski terier, čivava, maltežan, bostonski terier, shih-tzu, mops, francoski buldog in drugi.
Majhne pasme najdemo skoraj v vseh FCI skupinah, te pa se med sabo ogromno razlikujejo po karakterju psa in njegovih potrebah po fizični aktivnosti. Nekatere pasme, kot so shetlandski ovčar, jack russel terier ali pa bostonski terier, so kljub majhni postavi izjemno aktivni psi, ki jim lenarjenje na kavču absolutno ne ustreza in potrebujejo ogromno gibanja in miselne zaposlitve, da so srečni. Na drugi strani pa imamo majhne pasme, kot so angleški buldog, mops ali shih-tzu, ki so zadovoljni, če lahko dneve preživljajo ob svojem človeku in jim zadostuje le nekaj sprehodov dnevno. Pomembno je, da psa zase izbiramo ne le po videzu in teži, ampak tudi po karakterju in drugih značilnih lastnostih pasme in realno ocenimo naše zmožnosti in sposobnost, da izpolnimo vse njegove zahteve.
Pogosto lastniki majhnih psov že od začetka naredijo napako pri vzgoji- majhnega kužka ne vzgajajo in šolajo, kot bi velikega psa, iz tega pa nato izvira cel kup vedenjskih težav. Velikokrat se zgodi, da ga preveč počlovečijo in tako sploh ne tretirajo kot psa, ampak le kot majhnega otroka ali dojenčka. Napačno je tudi mnenje, da majhni psi ne potrebujejo veliko gibanja. Seveda je res, da francoski buldog s svojim kratkim gobčkom in čokatim telesom ne potrebuje enake fizične aktivnosti kot živahen in vitek borderski ovčar, vendar pa prav vsi psi potrebujejo dnevne sprehode, gibanje in fizično aktivnost. Ne smemo pozabiti tudi na mentalno zaposlitev, saj so drugače iz dolgčasa sposobni uničevati pohištvo ali pa bevskati brez razloga.
Za vse pse je, ne glede na velikost in pasmo, pomemben obisk pasje šole. Tam se kuža nauči nekaj ukazov in trikcev, osnovni namen šole pa je, da se vodnik nauči pravilno rokovati s psom in da se kuža socializira z drugimi psi. Za lastnike velikih psov je obiskovanje pasje šole ponavadi samo po sebi umevno, saj lahko ob napačni vzgoji postanejo fizično neobladljivi. Male kužke je seveda lažje obvladati, vendar pa ob pomanjkanju vzgoje prav tako postanejo težavni. Mnogo ljudi je mnenja, da majhni psi ne predstavljajo take težave, kot večji- na vrvici jih je kljub neumornem vlečenju lažje zadržati; agresijo, lajanje in druga neželena vedenja pa lastniki pogosto kar sprejmejo in se z njimi naučijo shajati. Marsikateremu majhnemu psu se tolerira vedenja, zaradi katerih bi večji pes že zdavnaj izgubil določene privilegije, prostost ali celo življenje. Ugriz majhnega psa ljudje ne vzamejo tako resno, saj je škoda minimalna ali je sploh ni, tudi renčanje in podobni znaki agresije do psov in ljudi ostanejo spregledani. Velikokrat se tudi zgodi, da zaradi nesocializiranih majhnih psičkov pridejo v težave tudi ostali, večji psi, ki jih le-ti izzovejo v pretep. Temu se izognemo tako, da kužka že kot mladiča socializiramo tudi z večjimi, lepo vzgojenimi psi, da preprečimo strah in posledično agresijo. Ne smemo si dovoliti, da zaradi majhnosti in prikupnosti kužka toleriramo in nagrajujemo neželena vedenja ter ga pretirano razvajamo, saj nam za to ne bo prav nič hvaležen. Psu je potrebno omogočiti zadosti gibanja in mentalne zaposlitve, se pravi učenje trikcev, različne pasje športe ali miselne igre.
Male pse je potrebno kljub njihovi manjši fizični moči vzgajati in tretirati enako kot velike pse. Le tako bomo dobili popolnega družabnika in prijatelja, ki je prilagojen na bivanje v manjših stanovanjih in nas vsak dan spremlja in razveseljuje.
Andreja Fegeš
