Pes pomaga človeku že od vsega začetka. Najdemo ga v različnih vlogah, kot službenega psa, lovskega psa, psa reševalca, vodnika slepih, terapevta, celo kot diagnostika, čuvaja, vlečnega psa, kot iskalca, družabnika, imamo pse filmske igralce, najbolj razširjena vloga psa pa je še vedno pes kot hišni ljubljenec.
Psi so človekovi najboljši prijatelji, tolažniki, poslušalci, spremljevalci skozi življenje. Psi ljudi združujejo, pomagajo jim pri vzpostavljanju stikov, človeka popeljejo v družbo sebi enakih – pasjeljubcev.
Prav ta zadnja vloga je pri mojih psih zelo očitna. Že s prihodom našega prvega bernskega planšarja, se je začelo spoznavanje novih ljudi, druženje na piknikih ljubiteljev pasme, nastopanje na raznih prireditvah, saj je v vlogi vlečnega psa vlekel voziček in predstavljal eno izmed pasemskih posebnosti. Najlepše, kar se nam je zaradi njega zgodilo, so novi prijatelji, ki so zaradi njega prišli v naša življenja in do danes v njih tudi ostali. Pes je nama z možem prinesel v življenje veliko spremembo, popestril nama je življenje, ga obrnil »na glavo«, vendar na boljše, ga obogatil.
S prihodom psičke Jutte, ki je v našo hišo prišla iz Nemčije, se je začelo navezovanje stikov tudi čez meje naše države. Dobili smo nove prijatelje v Nemčiji, Avstriji, Madžarski, Srbiji … Udeležili smo se piknika psarne, od koder je Jutta. Ugotovila sem, da so pasjeljubci (še posebej iste pasme) vsepovsod enaki. Tudi slabše znanje njihovega jezika ni ovira, da se med njimi ne počutiš odlično in povsem sproščeno. Mladički naše Jutte so nas povezali v pravo pasjo družino, ki je z drugim leglom postala še večja. S štirinajstimi mladički je prišlo v naše življenje štirinajst družin. Ker skrbno izbiramo nove lastnike, saj nam ni vseeno, v kakšne domove oddidejo mladički, smo medse dobili same dobre ljudi, ki so postali naši prijatelji. Takoj po oddaji mladičkov v nove domove, smo vsem posredovali e-naslove, da si lahko pomagajo z nasveti, delijo izkušnje. Organizirali smo piknik, kjer so se novi lastniki spoznali, in se zdaj redno srečujemo, si dopisujemo. Skoraj nič se ne zgodi brez vseh. Delimo si vesele, pa tudi manj vesele trenutke, kot se za vse družine spodobi. Vsi se smejimo mladostni razigranosti mladičev, ki svojim lastnikom ušpičijo marsikatero vragolijo. Vse skrbi, ko se pri katerem od mladičev pojavi šepanje zaradi pretiranega igranja, alergija na pik žuželke, vnete očke zaradi prehlada … Naši kužki so v naša življenja prinesli veliko veselja in radosti. Da kužki združujejo ljudi, se opazi tudi v čakalnicah veterinarskih ambulant , kjer čas veliko hitreje mine kot v čakalnicah zdravstvenih ambulant. Lastniki kužkov se takoj zapletejo v pogovor s čakajočimi, občudujejo kosmatince in se pogovarjajo o pasjih temah, medtem ko v čakalnicah zdravstvenih domov vsak tiho strmi predse in čaka, da pride na vrsto. Pasja prisotnost vpliva na ljudi, na njihovo odprtost in željo po komuniciranju. Obstajajo seveda razlike – po mojih opazovanjih lastniki nekaterih pasem ne kažejo kakšne pretirane želje po komuniciranju, medtem ko lastniki drugih pasem hitro najdejo temo za pogovor. Očitno velja načelo Kakršen lastnik, takšen pes.
Da je navezovanje stikov s psom veliko lažje, opažam tudi na dopustu. Ko se pojavimo z našima psičkama na sprehodu, nam ni nikoli dolgčas. Turisti nas pozdravljajo, sprašujejo po pasmi, se z njima fotografirajo. Velikokrat se pošalim, ko rečem, da me brez psa sploh ne bi opazili. Tako pa sva z možem vedno v središču pozornosti.
Veliko manj žalostnih zgodb bi poznali, če bi ljudje kužkom dovolili odigrati svoje vloge. Kužki so svojega človeka vedno veseli. Telepatsko zaznavajo človekove misli, poznajo vsak gib, mimiko obraza. Dajejo energijo in so neizčrpni vir vsega pozitivnega. Ni jim mar lastnikova obleka, urejenost, finančni položaj, razpoloženje. Za kužka je njegov lastnik vedno dober, popoln, idealen in brez napak. Vse, kar zahtevajo od nas, je, da jim dovolimo biti ob nas. Ko bi se vsi ljudje tega zavedali, bi ne poznali depresij in osamljenosti. Življenje bi bilo lažje in lepše. Vesela sem, da so v mojem življenju tudi psi. Mnogi sploh ne vedo, kaj zamujajo!
Dragica Kaiser
Objavljeno v drugi številki revije Kužek
