Pozor, visoka napetost, mojstri na dvorišču! Ne na kateremkoli, ampak ravno na Jeninem! Kot prava kraševka je na svoji terasi čuvaj, zdaj pa naj na njej gosti tujce?! Ne bo šlo. In tako je morala, na željo lastnice, ki je fantazirala o lepi, prostorni terasi že leta, naša punca za tri dni v pesjak. Si morate misliti? Že po nekaj urah so tako delavce kot sosede pošteno bolela ušesa, saj je vsakič, ko so šli mimo nje po orodje ali material, glasno povedala, da je tu še vedno ona gospodar. Niti čokolada, s katero so jo poskušali podkupiti, ni pomagala. Po treh dneh, moram priznati, smo si vsi pošteno oddahnili in v blaženi tišini uživali na novi terasi. Ta je prinesla kakšen minus – novo pridobitev smo želeli pokazati sorodnikom, a možev oče se naše punce na smrt boji. Po kozarčku ali dveh se je že opogumil in se ji dobrikal s čevapčiči – pri mizi, kar mene sicer pogreje, ona pa mu v zameno dovoli, da jo počoha po glavi. Do naslednjič bo podkupnina pozabljena, njun odnos pa bo spet pod strogim nadzorom. Naša zverina je večino časa prav neškodljiva, ne samo do domačih, temveč tudi do tujcev. S sabo jo vzamemo v hribe, na prireditve, dopust in v živalski vrt. Tam je bila letošnjo pomlad za živali prava zanimivost, le geparda sta jo čez stekleno steno pošteno napihala. Šele ko me je mož spomnil, da živalim koncept steklene pregrade ne gre v glavo, sem razumela njeno umikanje dolge metre nazaj. Tako kot malčka so jo najbolj navdušile domače živali, od pogumnega petelina, ki je prišel naravnost do nje, do ljubkih pujskov in drugih kužkov sprehajalcev. Lene kapibare, ki so poležavale na soncu, je sicer povohala, a posebnega navdušenja ni pokazala. Prihranila ga je za postavnega kraševca iz sosednje vasi, ki smo ga že videli v vlogi očeta njenih mladičkov. [members_only] Lepotec je bil ljubezen na prvi pogled, tako moja kot Jenina, edino to mi ni šlo v račun, da se na njihovem dvorišču delavci kar svobodno sprehajajo in da se ga prav nihče ne boji. Seveda, on ima za razliko od Jene, ki je dolgih osem ur sama na svojem ozemlju, na kmetiji ves čas družbo. In hrano, oooo, koliko hrane! Posledično, se razume, malo manj kondicije. Ko ga je Jena zvabila v dirkanje v krogih, je le še počasi prisopihal za njo in se izčrpano ulegel na travo, o kakšnem zanimanju za naraščaj pa ni bilo ne duha ne sluha. Enajsti dan Jenine pojatve smo se odločili, da je visoko umaknjen rep zadosten kazalnik, da se potrudimo za ohranitev naše edine avtohtone pasme in za pomoč zaprosili strokovnjakinjo. Ali bo ljubezen obrodila sadove, bomo izvedeli šele po letošnjem dopustu. Tokrat nas pot nese v manjši kraj sončnega otočka, v apartma z lastno teraso v predsezoni. Lanskoletna promenada tik ob našem oknu v julijskem vrvežu turistov in lastnico, ki je nenapovedano vdirala v »Jenin« apartma, nas je naučila, da s teritorialno kraševko nepremišljeno letovanje odpade. 
Držimo pesti, da bo tokrat našla mir pod svojo mizo in bo morje ravno prav toplo, da bomo v njem čofotali vsi. V zgodnjih jutranjih urah, ko jih večina še spi, smo mi namreč že zelo aktivni in takrat pes na osamljeni plaži prav nikogar ne moti. Če bo vse po sreči, bomo drugi del dopusta preživeli doma, v začetku avgusta pa bodo male kepice zagledale luč sveta in dva tedna z njimi bosta nepozabna. Leto 2014 ni čas le za materinstvo – Jena je hkrati postala še teta in babi! Njena enoletna hči Luna je v maju skotila pet ljubkih kepic, njena sestra kar sedem. Kako hitro se odvijajo stvari v pasjem svetu. In s kakšno lahkoto sprejemajo življenje takšno, kot je. No, nad vročino bi Jena imela kakšno pritožbo, pa se k sreči lahko hladi v bližnjem potočku in dneve prespi v hladni senci. Čudovito pasje življenje, kajne?
[/members_only]
Jana Puhar
Objavljeno v osemnajsti številki revije Kužek
