Kaj vse čaka novega lastnika kužka?
Pravijo, da si kužek sam izbere lastnika. Vsaj pri nas je bilo tako, saj je od štirih nadobudnih kepic Jena prva priskakljala k meni in takoj sem vedela, da bo naša. Bila je ljubezen na prvi pogled!
Takrat je imela nekaj manj kot šest tednov. Kako težko je bilo dočakati, da jih je dopolnila dovolj za oddajo! Fotografije, ki jih je pridno pošiljal vzreditelj, niso prav nič umirile moje nestrpnosti. In ko je vendarle napočila tista sobota, sva bila z boljšo polovico presrečna, psička pa opazno kar malce manj. Leglo je zapustila prva in morda je to doprineslo k njeni ločitveni tesnobi. Prvi dan je seveda spala pri naju v spalnici, v svoji škatli. Drugo noč sva jo odnesla v pesjak, vendar je bilo jokanje prehudo in sredi noči se mi je že tako trgalo srce, da naposled nisem več zdržala in jo prinesla nazaj v hišo. No, tako smo bili »pečeni« za naslednjih pet tednov, sosedje pa tudi, saj je bilo večerno in jutranje cviljenje potem kar stalnica. Prve dni je bila punca zelo negotova, o pasjem pogumu, ki ga je kazala v leglu, ni bilo ne duha ne sluha. Spraševala sem se že, kako bom živela s tako nežno dušo in naposled sklenila, da bo pač potrebnega veliko spodbujanja. Slednje je že kaj kmalu obrodilo sadove, vsaj na domačem terenu. Začela je veselo ščipati, na sprehodih je razdaljo od vodnika povečevala sorazmerno z bližino doma, za igranje pa pasje igrače niso bile prav nič zanimive. Veliko bolj so dišali natikači, mamin paradižnik, moje grmovnice in njen povodec. Na neznanem terenu se je seveda takoj spremenila v pravo nasprotje – ob srečanju z drugimi kužki se je hitro skrila med noge, kmalu pa odkrila novo skrivališče, svoje varno mesto – otroški voziček. 
Točno teden dni po Jeninem prihodu se je naša družina namreč povečala in tako z našim prvorojencem rojstni dan praznujeta na isti dan v mesecu, le z dvema mesecema razlike. Punca ima svojega dojenčka zelo rada in kadar je nežno razpoložena, ga prav prijazno liže. Kadar jo napade navihanost, pa mu z veseljem ukrade zokenček. Ima namreč dva obraza – ena stran je tista nežna, občutljiva dušica, ki bi jo vzel v naročje in jo stiskal kot medvedka. Drugi pravimo kar rambo. Ni treba izpostavljati, da je večino časa v tej drugi fazi. Takrat ščipa, skače, vabi k igranju, odnaša stvari, preganja domačo mačko in kar ne sprazni svojih baterij. Baterije so prav neverjetne, z vsakim polnjenjem povečujejo svojo kapaciteto. No, priznam, pasje porednosti so večinoma kar zabavne. Kdo se ne bi smejal mladičku, ki teka naokrog s kopalkami naše stare mame? Ali kužku, ki naredi kakec točno na dedkov predpražnik in se nato še ponosno polula v njegovi garaži? No, tudi ko steče k sosedovim otrokom in pri tem potaca njihove pravkar pomite stopnice, človek komaj zadržuje smeh do prvega vogala. In ko posodo s sveže nalito vodo razposajeno razlije in se potem hladi v njej, nam vriskanja ob njenem vodnem doživetju tudi ne zmanjka.
[members_only]
Še takrat, ko v avtomobilu zleze na voznikov sedež, se iz srca nasmejimo njenim šoferskim vzgibom. Tudi sama se svojim vragolijam čisto odkrito hahlja – takrat, ko kakšno ušpiči, ima nasmeh do ušes in njene očke dobijo še prav poseben lesk. Malo manj je zabavno, kadar odkrije svoje gurmanske užitke. Da ne boste mislili, da je kakšen kakec ali gnoj najhujše, kar se lahko zgodi! Čeprav je res, da ne prekipevam ravno od sreče, ko po svojem prehrambenem odkritju z ostanki v gobčku prileti k meni, jaz jo seveda pričakam v veselem čepečem položaju z veliko pohvalo, da je raje kot svoje poslastice izbrala mene, ona pa nos zarije naravnost vame, po možnosti zelo blizu obraza. Prelestne vonjave naju nato spremljajo še ves sprehod. Ne, resnično obstajajo še hujše stvari. Pri nas kar mrgoli tistih rdečih polžev, ki so tako neokusni, da jih menda niti kokoši ne jedo. No, Jena je morala specialiteto poskusiti in je bila potem tako lepljiva okoli gobčka, da smo že skoraj obupali nad čiščenjem. Ne vem, ali jo je od tovrstnega početja odvrnilo dolgotrajno žvečenje ali postopki po obedu.
Okus ji je bil najbrž všeč, saj je nekaj tednov kasneje našla novo radost – omako iz polžev! Dedek vsak dan vztrajno pobira te rdeče lazarje in jih pospravi v plastenko, ki jo shrani na »varnem« mestu. Nesrečen splet naključij je kraševki prinesel posodo naravnost pred gobček. Za predjed je zgrizla zamašek, za glavno jed je imela rdečo čorbo. Sladica ni sledila, pa tudi čohanje po obedu ne, saj je bil smrad tako neznosen, da sem komaj čakala kasnejše dopoldanske urice, ko ji je ob vročini prijala 
izdatna osvežitev z vodo. Pasjim porednostim navkljub bo nekega dne, vsaj upam, to zelo pridna punca. Intenzivno namreč delamo na njeni socializaciji in vzgoji. V excelovi preglednici stvari, ki jih še mora spoznati, bodo kmalu že povsod kljukice. To, da smo v procesu njenega odraščanja vsi ponosni, ko stopimo na tehtnico, saj kaže vsakič manj, je le eden od pozitivnih stranskih učinkov. In od danes naprej, ko imamo prvi šolski dan – pasja mala šola je tudi na seznamu, bo kilogramov najbrž še manj. Držim pesti, da bo tudi strgane hlače, poščipane roke in skrite natikače doletela enaka usoda. Kaj kmalu najbrž še ne, saj je ravno včeraj zamenjala drugi zob. Dolgčas nam v prihodnjih mesecih zagotovo ne bo.
Jana Puhar
Objavljeno v tretji številki revije Kužek
