Ko ti pasja usoda obrne hrbet

Včasih pravijo, da se rodimo pod srečno ali nesrečno zvezdo. Dlje kot živim, vedno bolj se mi zdi, da ta trditev drži in da nam je usoda vnaprej določena. Slednje velja tako za nas kot za kužke, morda je to pri njih še vidnejše.

Nekateri psi so namreč že od malega deležni ljubezni, skrbi in pozornosti odgovornih lastnikov, zato nikoli ne začutijo, kaj pomeni biti sam in nesrečen. Drugi pa žal niso te sreče in so že od malih nog prepuščeni sami sebi in zanemarjeni. Spet tretji so sprva lepo živeli, potem pa jih je doletela nesreča, kakor recimo smrt lastnika ali posvojitev nove družine zaradi selitve ali rojstva otroka, čemur smo lahko zadnja leta vedno večkrat priča. Vsako življenje torej piše svojo zgodbo. In mnoge pasje zgodbe ostanejo zgolj »pasje«, njihova skrita bolečina, ki jo skrivajo globoko v sebi ali pa izražajo skozi vsakodnevno lajanje, tuljenje ali cviljenje, ki tako zelo moti sosede. Kužki namreč tako »pripovedujejo« svojo zgodbo in izpovedujejo bolečino, ki je mi, ljudje, ne slišimo in ne prepoznamo. Včasih je niti ne želimo slišati.

Trudim se čim bolj slišati vse takšne skrite zgodbe, ki drugim ne sežejo do srca. In po novem letu sem slišala posebno zgodbo psičke Kaje, ki bi jo želela deliti z vami, našimi bralci in bralkami, ki imate gotovo posluh za vse štirinožne prijatelje.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.