Pred približno osmimi leti je bil lep sončen in zelo vroč dan. Ulica je bila prazna, saj so ljudje v stanovanju iskali hladovino.
Sama sem ob spuščenih roletah in zatemnjeni sobi poslušala glasbo. Nenadoma močno pozvoni. Dve mladenki sta prodajale neka kozmetična sredstva. Vedno odklonim prodajo ter istočasno na začetku vhodnih stopnic zagledam prestrašenega srednje velikega črnega kužka, ki je komaj dihal. Vprašam če je to njun kužek, pa mi odgovorita, da ne in da jima že kar nekaj časa pridno sledi. Oni dve odideta do nasljednje hiše, jaz pa dam kužku veliko skledo hladne vode. Nikoli ne bom pozabila, kako je hlastal po njej in dolgo pil. Pri božanju sem ugotovila, da je ves zanemarjen in smrdeč. Preden sem mu prinesla še nekaj hrane, ga ni bilo več. Mislila sem si, da je z mladenkami tudi odšel.
Kot po navadi se na vasi tudi obiskujemo. Na koncu naše ulice so znanci s katerimi imamo kar pogosta srečanja. Povem jim o srečanju s tem kužkom. A glej nasljednji obisk pri njih me je zelo presenetil, še preden sem srečala njih me je z dobrohotnim laježem na njihovem dvorišču sprejel ta isti kužek, skopan, urejen, lep in ves zadovoljen . Sprejel me je kot starega znanca. Z njim sem lahko počela različne stvari, se igrala, ga božala in še in še.
Vedno sem rekla, da je imel veliko srečo, ko ga je njihov sin našel neboglenega ne daleč od doma in ga pripeljal domov.
Najprej so poskrbeli za njega, ga nahranili, očedili in šli z njim k veterinarju, da bi ugotovili, če je morda bolan. Veterinar je ugotovil, da je star približno 2 leti, prave pasme pa ni ugotovil. Med tem so iskali in poizvedovali, kje so njegovi lastniki. Po nekih pričevanjih, bi ga naj nekdo odvrgel iz avta in tako je ta kužek taval v tem za njega nepoznanem kraju. Na koncu je imel srečo, da je prišel res dobrim ljudem, saj so ga imeli res za svojega člana in to jim je tudi na vse mogoče načine dokazoval. Živel je v stanovanju, se igral in tekal na velikem dvorišču. Pa tudi sprehajali so ga vsak dan. Ime so mu dali Karo.
Pred približno dvemama mesecema je začel Karo poležavati in se izogibati hrani, ker se je malo poredil so to pripisovali, da se je polenil. Minila ga je tudi igrivost. Veterinar mu je ob pregledu ugotovil tumor na jetrih in še malo časa življenja.
Doma so ga negovali na vse mogoče načine in se trudili, da bi mu olajšali življenje. Ko so pa ugotovili, da res ni več rešitve za njega , ga je veterinar uspaval. Žalost je trenutno prevelika, da bi si umislili novega psa.
Iz njegovih igrač, ki jih je imel veliko in najrajši pa so oblikovali venček, ga na dvorišču obesili na drevo v spomin na njega.
V.S.
Objavljeno v sedmi številki revije Kužek
