Pasji pretep je nočna mora marsikatereg
a lastnika. Pa naj gre za napad našega ali drugega psa. Zato ga je najbolje preprečiti, saj lahko, kadar do njega pride, brez tveganja zase in oba vpletena psa, storimo bore malo. Najučinkovitejša metoda, kako pasje pretepe preprečevati, je zagotovo dobra socializacija, s katero je treba pričeti čim prej. Najbolje že v leglu. In vendar nas tudi preventivno ravnanje žal včasih ne obvaruje pred napadom psa. Zato je pomembno, da smo pripravljeni tudi na nevarnost pasjega pretepa.
Kaj torej storiti, da bi se lahko s svojim psom sproščeno gibali kjerkoli in se izognili nevšečnostim, kot so vznemirjen in na lastnika popolnoma neosredotočen pes, lajanje, pasja vleka k vsakemu štirinožcu, ki ga naš kosmatinec zagleda, ali še kaj hujšega? »Odgovor je vsekakor ustrezna socializacija, s katero se bo kuža naučil pravilnega vedenja ob prisotnosti drugih psov in postal vzoren član naše družine in skupnosti. Socializacija ne pomeni le spoznavanja pasjega mladička s kar se da velikim številom različnih psov, temveč sistematično učenje pravilnega in vljudnega obnašanja do ljudi in ostalih štirinožcev. V procesu socializacije, s katero je treba začeti čim prej, dobri vzreditelji jo zagotavljajo že v leglu, moramo pasjega nadobudneža res načrtno spoznavati z ljudmi in psi različnih pasem in starosti ter mu zagotavljati brezskrbno in sproščeno igro z vrstniki. Toda pozor! Pasjo igro moramo stalno nadzirati in jo ob vsaki izkazani grobosti takoj prekiniti. Mladič se mora namreč naučiti, kako svoj ugriz in gibanje kontrolirati tako, da v svoji razposajenosti ne bo poškodoval drugega mladiča. Ugotoviti mora tudi, da je treba svoje vedenje v prisotnosti odraslih in starejših psov prilagoditi,« pojasnjuje Nuša Pečnik, licencirana kinološka inštruktorica v pasji šoli PES in pol.
[members_only]JE VAŠ KUŽA PRIJAZEN?
Pred srečanjem s psom, ki ga ne poznamo, se vedno pogovorimo z njegovim vodnikom in se prepričajmo, ali je kuža prijazen. »Tudi spoznavanje z dobro vzgojenim psom strogo nadzirajmo! Če postane mladič preveč vsiljiv in ne upošteva opozoril starejšega psa, vsiljivca za nekaj trenutkov umaknemo, da se umiri. In ga šele ko se vznemirjenost poleže, lahko pripustimo k druženju. Najpogostejša napaka v procesu socializacije je, da vodniki nismo dovolj pozorni, da bi se ob spoznavanju oba udeležena psa počutila prijetno, sproščeno in varno. Vodniki se pogosto zaklepetajo, mladiči pa si igro prilagodijo po svoje. Tako se lahko kaj hitro zgodi, da večji mladič začne preganjati manjšega, ga pohodi ali premočno ugrizne. Manjši kuža se bo iz takšne izkušnje naučil, da so večji psi nevarni, saj mu povzročajo bolečino in neugodje. Zato lahko pred večjimi psi razvije strah, ki vodi v reaktivnost. Večji pes pa bo na podlagi takšne izkušnje ugotovil, da tudi če drugega psa močneje zagrabi, posledic ne bo, in da sta groba igra in preganjanje majhnega psa nadvse zanimiva in zabavna. Oba psa v takšnem druženju dobita napačne informacije o tem, kako se vesti,« dodaja Pečnikova. To se zelo pogosto dogaja v pasjih parkih. Čeprav se tja odpravljamo z najboljšimi nameni, da se bo pes igral in srečeval z drugimi psi v varnem okolju, se lahko ti obiski izcimijo v vse kaj drugega. Večji ali dominantnejši psi v pasjih parkih pogosto neumorno preganjajo manjše ali šibkejše pse. Vodniki klepetajo, igre ne nadzirajo, pasjega počutja in miritvenih signalov ne poznajo ali nanje niso pozorni. Nekateri pa so prepričani celo, da se bodo psi »že sami zmenili«. Se bodo, a ne brez posledic. In teh si najbrž ne želite. Po nekajkratnih obiskih pasjega parka, kjer nekega psa ostali stalno ustrahujejo in šikanirajo, z veliko verjetnostjo zapravimo priložnost, da bi se kuža v zgodnjem obdobju ustrezno socializiral, in namesto tega nevede vzgajamo prestrašenega in travmatiziranega kosmatinca, ki bo razvil neželeno vedenje.
ZAPRAVLJENA PRILOŽNOST
Če je kuža zaradi takšnih ali drugačnih razlogov pridobil negativne izkušnje z drugimi psi, je izoblikoval vedenje, ki ga je veliko težje odpravljati. Proces prevzgoje psa je dolgotrajen in zahteven proces. Lastnik bo potreboval veliko znanja, potrpežljivosti in doslednosti, če bo želel učinkovito spremeniti vedenje svojega psa. Izkušnje licencirane kinološke inštruktorice in nekdanje vodje šolanja in prevzgoje psov v Zavetišču za zapuščene živali Ljubljana Nuše Pečnik pričajo: »Ljudje pogosto posvojijo tudi odraslega ali starejšega psa, ki ima za sabo del življenja in ustaljene vzorce obnašanja. Teh ne poznamo. Posvojitev je nadvse plemenito dejanje, a posvojitelji se morajo zavedati, da v svoj dom sprejemajo psa, ki ima izoblikovano vedenje in to ni zmeraj združljivo s tem, kar si od življenja s psom največkrat obetamo. To pa je sproščeno sobivanje. Ti kosmatinci potrebujejo še doslednejše in bolj ljubeče lastnike, ki jim bodo v varnem okolju in s strokovno pomočjo zlagoma omogočili resocializacijo. Vsak najmanjši korak v pravo smer je v takem primeru velik napredek in spremembe pridejo le z vztrajnim delom. Če imamo psa, ki ima z nekaterimi ali vsemi psi težave, je pomembno, da se tega zavedamo in to sprejmemo. Takšen kuža ima v nekem smislu posebne potrebe, ki jih moramo upoštevati. Zato imamo reaktivnega psa v okolju, kjer lahko srečamo druge pse, brez izjeme na povodcu in pod strogim nadzorom. Tako bomo sebi in drugim prihranili najmanj slabe živce, z nekaj sreče pa bomo na ta način preprečili tudi marsikateri neljubi dogodek. Psa, ki ima zgodovino ugriza ali napada na drugega psa, pa moramo navaditi na nagobčnik in ga tudi odgovorno uporabljati.«
MED PASJIM PRETEPOM
Čeprav lahko upoštevamo vse navedeno, pasjih pretepov ne moremo vedno preprečiti. Vsakdo med nami je verjetno kdaj že doživel, da je med sprehodom s svojim, lahko tudi zgledno vzgojenim, psom naletel na vsiljive pse in brezbrižne vodnike. »Saj ne bo ničesar naredil,« je pogosto slišati glas iz daljave, medtem ko vodnika sploh ne vidimo. Vidimo pa razburjenega in besnega psa, po možnosti velikega, ki neumorno dirja proti nam. Kaj nam je storiti v takih primerih? »Najpomembneje je, da ohranimo mirno glavo. Psa, ki drvi proti nam, glasno odganjamo, nikakor pa svojega psa ne primemo v naročje, saj je naša varnost najpomembnejša, in tvegamo, da se bo napadalen pes poskušal dokopati do našega kar v našem naročju in pri tem poškodoval še nas. Pri manjših spopadih velikokrat zaleže že glasen, a odločen krik. Ta metoda je učinkovita, če imata pes in njegov lastnik pravilen odnos in pes v vsakdanjem življenju upošteva svojega lastnika. Precej učinkovita metoda, kako razrešiti spopad, je tudi, da oba psa polijemo z mrzlo vodo. Psa bosta tako zaradi šoka za trenutek prekinila spopad ter lastnika bosta lahko prijela svoja psa. Problem je, ker vode na sprehodu največkrat nimamo pri roki. Nikakor pa v pasji pretep ne posežemo fizično, saj nas lahko v afektu ugrizne tudi naš pes. Nekateri vodniki primejo za predmet, ki ga imajo v bližini, največkrat kakšno vejo, palico, in poskušajo vznemirjena psa ločiti z njim. Nekateri svetujejo, da oba psa primemo za zadnje noge in ju, obrnjena stran od nas, dvignemo v zrak. A takšno akcijo morata oba lastnika izvesti sinhrono in prav velikega psa v zrak, za vse vpletene v adrenalinskem podvigu, ni mogoče preprosto dvigniti. Ti postopki so lahko nevarni in predstavljajo veliko tveganje za vodnika psa, zato jih odsvetujemo,« je odločna licencirana kinološka inštruktorica pasje šole PES in pol, Nuša Pečnik. V zadnjem času so tudi na našem tržišču na voljo solzivci za pse, s katerimi lahko nevarnega psa popršimo in učinkovito odženemo z razdalje nekaj metrov, pri čemer žival za kratek čas onesposobimo, vendar je ne poškodujemo. Sicer pa tudi pri napadu psa, kot na drugih področjih življenja, velja: preventiva je boljša kot kurativa. Najučinkovitejša metoda, da preprečimo pasji spopad, je, da psa naučimo pravilnega komuniciranja z ljudmi in drugimi psi in se potencialno nevarnim psom, če je le mogoče, izognemo v najširšem loku. Srečno!
OSEBNA IZKUŠNJA SONJE BRIC, tečajnice pasje šole PES in pol
»Z mojima kužkoma smo napad psa doživeli že dvakrat. Prvega je doživel Rocco kmalu po tem, ko sem ga pripeljala iz zavetišča. Napadel ga je izpuščen pitbul. Pasji pretep se je končal šele, ko se je Rocco nekako osvobodil svojega povodca in pitbula nagnal. Njegov lastnik se je pojavil po končanem pretepu in psa odpeljal, ne da bi se vsaj opravičil. Rocco je utrpel kar nekaj poškodb in te vsekakor niso bile dobra popotnica za že prej travmatiziranega psa, ki je, rešen iz istrskega zavetišča, kjer so ga nameravali zaradi predhodnih poškodb evtanazirati, pri nas dobil dom in začel novo življenje.
Drugi napad se je zgodil, ko smo s prijatelji in tremi psi sedeli na kavi v senci mirnega gostilniškega vrta. Pritekel je nemški ovčar, ki ga je lastnik izpustil, da bi se namočil v bližnjem potoku. Pes se je najprej zakadil v našega drugega psa Čarlija, njegova naslednja žrtev je bila moja roka, potem pa je napadel še sosedovega psa. Takrat je prihitel lastnik in nas odrešil. Mali sosedov kuža je bil zelo poškodovan in je potreboval veterinarsko oskrbo. Tudi moja roka je potrebovala več kot mesec dni zdravljenja. Lastnik napadalnega ovčarja je bil zaradi dogodka zelo prizadet, opravičil se je in večkrat preveril, kako poteka zdravljenje poškodovane roke. Nobenega napada nisem prijavila, a nemškega ovčarja, ki nas je napadel, so po karanteni evtanazirali.«
[/members_only]
Zapisala Slavka Brajović Hajdenkumer, lastnica pasje šole Pes in pol
