Dandanes ljudje želijo psa, ki ni zahteven za vzgojo, nima zahtevnih značajskih lastnosti, ni prevelik, je vsestranski, ima rad otroke, ne laja veliko, mu dlaka ne odpada, ni destruktiven itd. Včasih bi jim priporočili, naj si raje kupijo psa na baterije ali plišasto igračko. Pa kljub temu obstaja pasma, ki je dober približek vsem zgoraj navedenim željam in še mnogo več. To je irski mehkodlaki pšenični terier.
Irski mehkodlaki pšenični terier je močan, srednje velik, kvadratičen pes, ki v višino meri okoli 46–48 cm, njegova teža pa se giblje med 14 in 20 kg. Spada v tretjo FCI-skupino in je plod načrtne vzreje delovnega psa. Ima dolgo svileno, rahlo valovito dlako brez podlanke, ki je zelo mehka in prijetna na otip. Kot že samo ime pove, je dlaka pšenične barve. Dovoljeni so vsi odtenki, od svetlo pšeničnega do zlato rdečega. Mladiči se skotijo zelo temni, nato postopoma svetlijo. Dokončno barvo in strukturo dlake dosežejo nekje med 18 meseci do tretjega leta starosti. Pomembna značilnost pasme je, da dlaka ne odpada in nima vonja, tudi ko je mokra. Prav zaradi teh lastnosti je ta pasma primerna za alergike in astmatike.
Oči morajo biti temno rjave, lešnikove barve, smrček mora biti v celoti črn. Dolžina telesa od vihra do repa je približno enaka višini psa, merjeni od tal do vihra. Rep je pokončno nošen, vendar ne sme biti zavit čez hrbet, kot je npr. pri shi-tzujih in podobnih pasmah. Ušesa so majhna do srednje velika, nošena naprej.
Pasma izvira iz južne grofije Munstra v jugozahodni Irski. Irski mehkodlaki pšenični terier je najstarejša od štirih irskih terierskih pasem. Prvi zapisi o pasmi so stari približno 200 let, vendar so se ti psi v določenih telesnih značilnostih razlikovali od današnjega tipa. Bili so nekoliko manjši z razmršeno dlako. Sprva so prosto lovili glodavce v bližini farm in kašč. Revni irski kmetje, ki si niso mogli privoščiti več psov, so tega univerzalnega psa kasneje uporabljali kot vsestransko uporabnega lovskega psa. Bil jim je v pomoč pri lovu na zajce, jazbece in vidre, pa tudi kot varuh živine. Zaradi svoje vsestranskosti so bili ti psi vedno bolj priljubljeni, revni kmetje pa niso imeli denarja, da bi jih oskrbovali. Zato so bili pri iskanju hrane še vedno prepuščeni sami sebi. Sredi 19. stoletja so Irci preživljali krompirjevo lakoto. Za preživetje so uporabili vse, kar se je uporabiti dalo, zato je bilo takrat še manj hrane za pse. Zaradi težkih življenjskih razmer in naravne selekcije so tako lahko preživeli le najmočnejši, zdravi in pametni psi. To se še danes odraža v njihovi dolgi življenjski dobi, dobrem zdravju in inteligentnosti.
[members_only]
Pasma je bila prvič prikazana na razstavi leta 1937, vendar takrat niso imeli pravice enakovredno nastopati kot ostale pasme. Ne glede na to, da velja za najstarejšo irsko teriersko pasmo, so bili zadnji od vseh irskih avtohtonih pasem, ki so dobili pravico do uradne udeležbe na razstavah. Standard izvira iz leta 1937. Uradno je bil irski mehkodlaki pšenični terier predstavljen na dan Svetega Patrika, ki je nacionalni irski praznik. V preteklosti je irski mehkodlaki pšenični terier veljal za delovno pasmo, za pridobitev vzrejnih dovoljenj pa so morali opraviti zahtevne lovske izpite. Lovski izpit je bil sestavljen iz dveh delov. V prvem delu je pes moral najti in vstopiti v jazbečev brlog. Če je pes zalajal, je bil diskvalificiran in posledično izključen iz nadaljnje vzreje, zato je za pasmo tudi danes značilno, da zelo malo laja. Drugi del izpita pa sta zajemala poseben test lova na zajca in preizkus lova v vodi.
Glavna pobudnika za razširitev in večjo prepoznavnost te pasme sta bila Patrick Blake in Gerard J. Pierce. Kasneje je največ za pasmo naredila Maureen Holmes, ki je napisala tudi knjigo. Maureen je to pasmo vzrejala pod imenom Holmenocks, psi njene vzreje pa so eni izmed najbolj pomembnih predstavnikov v zgodovini in razvoju te pasme.
So najmanj »terierski« od vseh terierjev, nežni in predvsem nezahtevni v vseh pogledih. Irski mehkodlaki pšenični terier ima zelo vesel značaj, je temperamenten, stabilen, družaben, čuječ in zelo navezan ter zvest svojemu lastniku. Odraste, dozori zelo pozno, okoli tretjega leta starosti. Pravzaprav nikoli dodobra ne odraste, ti psi so namreč celo življenje kot »odrasli mladiči«.
So neagresivni psi, polni energije. Imajo zelo nadzorovano energijo, saj se znajo umiriti, po drugi strani pa lahko brez težav parirajo tudi najbolj aktivnim pasmam. V stanovanju so neopazni in ob primerni vzgoji ne delajo škode, večino dneva prespijo, zunaj pa so prava energijska bomba.
Plahost za to pasmo ni značilna, prav tako nista značilni agresija in pretirana dominantnost. Karakterne značilnosti se glede na spol pri tej pasmi ne razlikujejo prav veliko, zato se lahko tudi začetniki brez težav odločijo za nakup samčka.
Za vzgojo so nezahtevni in so zelo dovzetni za šolanje na vseh področjih. So zelo inteligentni in hitro učljivi. Lastnost, zaradi katere so jih uporabljali revni irski kmetje, se je ohranila do danes. Ta lastnost je univerzalnost. Softy, kot tudi ljubkovalno rečemo pasmi, je primeren praktično za vse pasje športe, tako za klasično poslušnost, agility, rally obedience, sledenje, reševanje kot tudi za delo terapevtskega psa. Glede na njihovo nežno notranjost in dovzetnost za sodelovanje je za njih najbolj primerna uporaba pozitivne motivacije. Bolj kot hrana in igrača jih motivira spodbujajoča beseda lastnika. Radi sodelujejo z vodnikom, na katerega so zelo pozorni. Zaradi te lastnosti pobegi in oddaljevanje od lastnika niso značilni.
Pasma je primerna praktično za vsakogar, pod pogojem, da mu lahko omogoči dovolj gibanja ter psihične zaposlitve. Ne glede na to, da je v stanovanju zelo miren in ne izkazuje pretirane potrebe po gibanju, gre za zelo aktivno pasmo, ki so ji dolgi vsakodnevni sprehodi, tek in hribi pisani na kožo. Psi te pasme so primerni za začetnike, ki še nimajo izkušenj. Odlična izbira pa so tudi za tiste, ki bi radi imeli terapevtskega psa, oz. za vse, ki si želijo sodelovati v različnih kinoloških disciplinah.
So odlični spremljevalci in dobra družba tako starejšim kot tudi mlajšim. Zelo radi imajo ljudi in živali, razen glodavcev, kar je glede na njihovo uporabo v preteklosti povsem logično. Po naravi so prijazni do ostalih psov in se z njimi radi igrajo. Odlični so za družine z otroki, s katerimi se ob pravilnem odnosu odlično ujamejo, kar ni čudno, saj so pšenički tudi sami zelo otročja bitja. Imajo zelo visoko mejo tolerance in so odlični družabniki v igri.
Primerni so za življenje v stanovanju in potrebujejo stik z ljudmi. Radi poležavajo na mehki podlagi v družbi družine. Vsekakor pa niso primerni za tiste, ki so še vedno mnenja, da pes nima vstopa v hišo, saj pasma ni primerna za zunanje bivanje. Prav tako zaradi svoje mehke notranjosti niso primerni za grobe in živčne ljudi, pa tudi za tiste, ki jih športna aktivnost ne veseli.
Ljudje se na prvi pogled zaljubijo predvsem v njihov prijeten značaj in mehko dlako, ki je netipična za ostale pasme terierjev. Hitro sklepajo prijateljstva z vsakim, ki jim nameni lepo besedo ali jih prijetno poboža.
Ne glede na to, da imajo dolgo dlako, je nega te zelo enostavna. Potrebno je česanje enkrat oz. dvakrat tedensko, predvsem pri mladičih, kasneje, ko dobijo pravo dlako, pa na 7–14 dni, odvisno tudi od same kvalitete dlake. Pri tem se uporabljata glavnik in krtača. Za razstave jih strižemo s škarjami na naslednji način: ušesa na kratko, skrajša pa se tudi dlaka na hrbtu, licih do prsne kosti in repu. Taka »standardna« frizura je tudi najbolj enostavna za nego. Tudi tako postriženi psi dajejo »naraven« vtis. Brije se lahko zgolj ušesa. Nimajo vonja, zato se jih kopa po potrebi. Ker imajo redko dlako, se ta zelo hitro posuši.
Veljajo za zelo zdravo pasmo, kar je posledica naravne selekcije v zgodovini. Tako zdravih pasem je danes izredno malo, kar je vsekakor pomembna informacija za bodoče kupce. Skozi čas so se zelo malo spreminjali in so še zelo prvinski. Imajo dolgo življenjsko dobo, tudi 14 let in več. Največji problem pasme je vsekakor zobovje, občasno se pojavljajo alergije. Predvsem v tujini opravljajo še preventivne očesne teste in pregled kolkov, patele ter ledvic, vendar so bolezenske težave te pasme v primerjavi z večino ostalih pasem zanemarljive. Zelo verjetno je, da bo irski mehkodlaki pšenični terier veterinarja obiskoval zgolj za redna cepljenja.
Pasma je izredno priljubljena v Skandinaviji, prav tako pa je nedolgo nazaj spadala med peterico najbolj priljubljenih pasem v New Yorku. Po novejših raziskavah pa spada med 50 najbolj priljubljenih pasem v ZDA. Zaradi vseh pozitivnih lastnosti pa je vedno bolj priljubljena tudi pri nas. Na žalost je legel pri nas zelo zelo malo, zato tudi prepoznavnost še ni tako velika kot v tujini, vsekakor pa število predstavnikov pri nas strmo narašča.
Ne glede na to, da je standard precej natančno zapisan glede dlake, se vedno bolj pojavljajo netipični predstavniki z volneno ali bombažno dlako. Takim predstavnikom rečemo »ameriški tip«, saj so najbolj pogosti ravno v ZDA oz. ta tip psa od tam izhaja. Ti psi imajo več dlake, ki je bolj gosta od psov standardnega »irskega tipa«. Ta dlaka je tudi veliko bolj zahtevna za nego, predvsem pa se pri teh psih pogosto pojavljajo kožne alergije, pa tudi druge bolezni. Tudi konstrukcijsko se nekoliko razlikujejo od »irskega tipa«, bojda pa prihaja do odstopanj tudi v samem karakterju. Holmesova je trdila, da so za razvoj tega tipa psa primešali tudi druge pasme, saj v tako kratkem času, po njenem mnenju, ni možno, da pride do tako opaznih sprememb v tipu in zdravstvenem stanju. V sosednjih državah je ameriški tip psa precej popularen, zato se je pred nakupom mladiča treba natančno pozanimati, kateri tip vzreditelj vzreja. Se pa ti psi že na pogled precej razlikujejo od irskega tipa psa, zato lahko kupec z malo znanja o pasmi hitro presodi o primernosti nakupa.
Za konec iz vsega navedenega lahko rečemo le, da je to pasma, ki jo je lepo imeti, delo z njo je prijetno in zabavno, vsekakor pa vrača ogromno ljubezni in prijetnih trenutkov.
[/members_only]
Tjaša Stanonik
Objavljeno v trideseti številki revije Kužek
