Iris Mulej o svoji čivavi, ki izvira iz Miamija

V svoji uspešni karieri je osvojila, kar nekaj lepotnih nazivov. Njena velika ljubezen  je prav gotovo tudi njena čivava. Sta si zelo blizu. Še posebno zato, ker ju povezuje globoka čustvena vez.

Ste lastnica štiriletne dolgodlake čivave z imenom Tiger Winston, ljubkovalno Tay. Od kod izvira?
Taya sem kupila v Ameriki, natančneje v Miamiju.

Kako sta se našla?
Že od nekdaj sem vedela, da si bom nekoč kupila svojega kužka, saj imam živali zelo rada, za kužke pa verjamem, da se med njimi in ljudmi splete najgloblja čustvena vez, ki jo ima lahko človek z živaljo. Zato tudi pravijo, da je najboljši in najzvestejši človekov prijatelj prav pes. Tako sem se odločila za nakup kužka, se pozanimala o različnih manjših pasmah in se izbrala pasmo čivava. Ker v Sloveniji nisem našla posebne čivave – največ jih je bilo le kratkodlakih in bež barve , jaz pa sem želela imeti res posebno, sem se pozanimala o ponudbi na Floridi, kjer sem bila tisto leto kar nekaj časa. Tako sem v Miamiju našla posebno trgovino s kužki majhnih pasem in jih obiskala. V oči sta mi padla dva kužka, in ko mi ju je rejnica prinesla, se je med mano in Tayem takoj vzpostavila vez. Takoj mi je zlezel v naročje, se zazrl vame, me nepremično gledal v oči in neumorno mahal z repom, medtem ko z drugim kužkom nisem začutila posebne energije. Takoj sem se odločila zanj, uredili smo vse papirje in dobila sem Winstona, ki sem mu dodala še ime Tiger.

Je droben in pogumen ali nagnjen k pretiranemu lajanju? Kaj je še značilno zanj?
Nikoli v svojem pasjem življenju ni lajal, kot je to značilno za večino čivav. Zelo je prijazen do vseh živali in ljudi. Navdušenje pokaže do vsakega gosta, ki pride k nam, do vsakega kužka, ki ga sreča, nasploh daje od sebe samo pozitivno energijo in veselje. Laja samo, ko smo doma in sliši neke čudne glasove od zunaj ali lajež drugih psov. Takrat vedno priteče in se postavi med mano in vrata ter jezno gleda proti njim in je kot v nekem obrambnem položaju, saj laja in renči proti vratom, kot da bi me čuval pred tistim, kar lahko pride skozi. Povedati pa moram, da zelo malo laja, če pa mu rečem, naj bo tiho, je zelo poslušen in neha lajati, še vedno pa potiho renči v vrata. 

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Viktorija Stoger

Objavljeno v drugi številki revije Kužek