Intervju: Marko Hren

Ko srce bije za ples in Tibetanske terierje

Plesni pedagog, sodnik, plesalec ali kinolog, vzreditelj in ljubitelj psov? Vse to in še kaj. Skozi dvorane Plesnega mesta, ki ga je ustanovil skupaj s soplesalko, se je zavrtelo že veliko Slovencev. S plesom se ukvarja že od osmega razreda osnovne šole, prav tako pa so bili pri njih doma takorekoč vedno tudi psi. Drži tudi to, da se je športnemu plesu nato posvetil celih 25 let, a medtem je prišla tudi družina, hčerka in ravno njej so kupili prvo tibetansko terierko in ravno tej pasmi so ostali zvesti še danes. 

Kaj drugačnega, novega lahko ponudite v vaši plesni šoli in česa vsega se lahko naučimo?

Plesno mesto sva ustanovila skupaj s soplesalko Anito Vihtelič. Skupaj sva plesala Rock n Roll med profesionalci in za popularizacijo tega plesa sva se povzpela tudi na Triglav in tam naredila “najvišjo salto na svetu” – ha ha ha … saj razumete, višina Triglava in še kakšne tri metre zraven in imaš najvišjo salto na svetu, takrat so novico mediji razgrabili in tukaj se je potrebno zahvaliti Tonetu Forneziju Tofu, ki pa naju je povabil tudi na druge svoje dogodke. Skratka za preboj v plesnem svetu sva se res trudila. Najina osnovna filozofija je bila in je plesna šola za otroke, pa ne toliko plesna šola kot  pa središče, kjer se otroci 1x, 2x ali večkrat tedensko zabavajo ob glasbi in plesu. Pri nas prve korake spoznavajo že tri letniki, za vsako starostno skupino pa imamo predviden poseben program. Otroci kasneje lahko izbirajo med Hip hop-om, Disco dancem, lahko plešejo jazz, show dance, orientalske plese, … pa seveda tudi Rock n Roll, po katerem je plesno mesto še posebej poznano. Za odrasle pa so prav tako na voljo vse te zvrsti plesov pa tudi družabni ples, salsa, Zumba, …

Kakšen je svet plesa? Nam lahko zaupate, kakšno prigodo?

Pred leti sta v dvorano,  kjer smo vadili Rock n Roll prišla dva fanta in ko sem ju povprašal kaj želita, sta rekla, da bi malo gledala. No takšnih je vedno dovolj, saj razumete ples, glasba, lepa dekleta. Jaz sem jim sicer dovolil, da ostaneta, a pogoj je bil da le tokrat – naslednjič pa lahko prideta le če se nam pridružita, saj fantov vedno primankuje. Nasledjič sta res prišla, a ko sem ju želel nekaj naučit, seveda je bil to najprej osnovni korak, je en izmed fantov le gledal in ko sem ga pozval naj poskusi je rekel “ne, bom doma potreniral in naslednjič bom znal …«  Mislil sem si, »nič ne bo iz tega pob«a. A naslednjič je prišel in osnovni korak mu je šel presenetljivo od nog. Tako je potekala cela njegova kariera, če smo delali nekaj novega je on najprej potreboval nekaj časa, da je to predihal doma, nato pa skupaj s soplesalko zvadil do vrhunskosti. Ta fant je vladal na domačem in mednarodnem parketu, bil soavtor projekta Plesne karoke, pa rešil je s svojim vodenjem veliko plesno tekmovanje, ko sem jaz obležal v bolnici, … pa še bi lahko našteval, bo pa čisto dovolj da vam omenim, da je prišel s svojo prizadevnostjo zelo daleč in sem kar malo ponosen na to, da je bil naš član. Ta fant je Lado Bizovičar.

Kot plesni učitelj s svojo ekipo pomagate mnogim ljudem. Kako pomagate?

Jaz, Anita in najini sodelavci iz Plesnega mesta že vrsto let pomagamo zavetišču Horjul (na našem prvem plesno pasjem pikniku je bilo celo preko 3000 obiskovalcev), prispevamo Zvezi Prijateljev Mladine, Humanitarnemu zavodu VID in pred leti sva s sodelavci učila plesati tudi slepo in slabovidno mladino. Zavedamo se, da narava ali pa današnje razmere marsikoga za kaj prikrajša in zato se v Plesnem mestu pogosto vprašamo – kako lahko pomagamo … Včasih prispevamo finančno, včasih naredimo kakšen humanitarni dogodek, plešemo na  humanitarni  prireditvi ali koga učimo plesati, čeprav se to komu zdi popolnoma nemogoče ali pa zgolj zbiramo oblačila, obutev, igrače, … Midva  z Anito vedno rečeva, dokler bomo lahko plesali, bomo lahko tudi pomagali.

Kako konkretno vpliva ples na človeka?

Ne bom rekel, da je smeh pol zdravja, druga polovica pa ples – kot pribito pa drži, da je plesanje zdravo, zabavno in nadvse družabno – pravzaprav bi lahko rekli, da je ples najboljša skupna rekreacija za gospoda in gospo. Koliko je rekreativnih, športnih dejavnosti, kjer se enakovredno zabavata in rekreirata lahko “skupaj mož in žena”? Ob plesu recimo 1x tedensko se ob prijetni plesni glasbi oba razgibata, družita s plesnimi prijatelji in če je plesni učitelj tudi malo zabaven še dodobra nasmejita.

Kar pa se otrok tiče je takole: preko različnih gibalnih vzorcev otrok razvija motorične sposobnosti, kot so koordinacija, gibljivost, moč, eksplozivnost,…prav tako pa se druži s sovrstniki, kar vpliva na otrokov sociološki razvoj. Na naših uricah se vzpodbuja otrokova domišljija in preselimo se v čudoviti pravljični svet in vživimo se v vlogo pravljičnih junakov. Otroku moramo starši ponuditi sredino v kateri se počuti prijetno in mi upamo, da mu ljubezen do plesa ostane za celo življenje.

Ena od pomembnih stvari v vašem življenju je tudi vzreja ene najstarejših pasem tibetanski terier. Zelo domiselno, da psarna nosi ime Doeger Gyalsa Nay,  kar  po slovensko pomeni iz plesnega mesta. Zakaj ste se odločili za pasmo tibetanski terier?

Do imena Doeger Gyalsa Nay je prišlo zato, ker je naša pasja prijateljica Jasna nekje napisala “India iz Plesnega mesta”, zdelo se mi je domiselno in zato sem se potrudil in poiskal prave tibetanske besede. No pri tem mi je pomagala še Ljubica in njen pijatelj iz Tibeta.

Pri nas doma smo imeli najprej španjelko Nero, nato sem imel dolgodlako nemško ovčarko Flido s katero sem si želel imeti leglo, a žal ni uspelo. Nato je prišla na vrsto družina in ko je hčerka nekoliko zrasla smo si spet zaželeli psička. Veliko sem brskal po revijah, knjigah in našel slike tibetanskih terierjev. O sami pasmi nisem vedel nič, a nas je Barby takoj osvojila in pasmi smo ostali zvesti do sedaj. Težko je našteti zakaj tibetanski terier in zakaj ne kakšna druga pasma, nenazadnje vsak lahko najde pasmo, ki mu ustreza. Treba si je  vzeti čas, se pozanimati pri vzrediteljih, lastnikih, morda tudi pri veterinarjih in iz vseh informacij potegniti pasmo, ki vam je pisana na kožo.

Jaz o tibetanskih terierjih nisem vedel nič, premamila me je slika, kratek opis in že sem iskal leglo. Nisem vedel, če so vzreditelji tudi pri nas, saj takrat še ni bilo interneta, oglasov v revijah tudi nisem zasledil, kaj še da bi vedel, da obstaja tudi slovenski klub za Tibetanske pasme. Našo Barby sem pač naročil pri prekupčevalcu, kar sedaj vsem odsvetujem. Mi smo imeli srečo in naša Barby je bila zdrava ter nas je vrsto let navduševala s svojo zvestobo in igrivostjo. Ko se je poslovila se je v meni zarezala bolečina, ki jo do takrat še nisem poznal. Iz dneva v dan sem bolj žaloval za njo, takrat pa je žena rekla; »pa imejmo novo psičko« Ni bilo treba dvakrat  reči, začelo se je iskanje, novega tibetanskega terierja  in tako imamo sedaj pri hiši Indio, ki je pišla k nam iz Finske, njeno mladičko Missy, ki je mladička našega prvega legla in zatem smo imeli še tri legla.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Viktorija Stoger

Objavljeno v sedmi številki revije Kužek