Ustvarjena zanje
Ni vedno in za vsakogar lahko, če bi ga vprašali, katere živali ima najraje. Nekaterim je pri odgovoru malce lažje, drugim težje, tretji se sploh ne morejo ali ne želijo odločiti. Pravzaprav sploh ne gre samo za to, kaj ima človek najraje, ampak tudi, da upošteva, kaj si lahko privošči, kakšne pogoje ima na voljo in podobno.
Če združimo in upoštevamo vse to, pri pevki Alenki Godec na koncu pridemo do psov. Zanimivo je, da ne le ali celo samo zato, ker jih ima najraje, ampak zaradi tega, ker je odraščala z njimi. Doma namreč niso imeli mačk, hrčkov, sobnih ptic ali celo konjev in podobno, ampak lajajoče kosmatince. In prav s psi se je začela tudi njena ljubezen do živali nasploh.
V osmem razredu osnovne šole je za spričevalo dobila kokeršpanjelko Dino. Bila je prvi živalski član njihove družine, s katero so orali ledino v človeško-pasjih odnosih in sobivanju. Ker je bila njihov prvi pes, ni bilo nikoli dolgčas. Vsaka stvar, vsak dogodek in podobno je bilo nekaj novega. Za Dino je bila to njena prva človeška družina, za Godčeve pa prvi kužek. Skupaj so vijugali po poteh do takrat zanje neznanega sveta. Učili so se drug od drugega, se prilagajali, vsak je nekoliko popustil, s tem pa so se izkušnje in spoznanja hitro začeli nabirati. Njihova skupna pot, ki je bila zagotovo pestra in zanimiva, je trajala 13 let.
Doberman Izo je po Dini v družino prišel tako rekoč skupaj z Alenkinim možem. Ta ga je pripeljal, ker je Izo zaradi lastnikove smrti ostal sam. Tako kot Dina je bil tudi Izo svojevrstna preizkušnja za družino. Ob Dini je namreč odrasla Alenka, kmalu po Izovem prihodu pa se jima je rodil sin. Takrat, se spominja Alenka, se je postavilo vprašanje, ali in kako bodo zmogli z dojenčkom in psom. Bodo zmogli kot drugi? Ali pa ne bodo kot tudi prav tako mnogo drugih? Kako življenje peljati dalje po ustaljenih tirnicah, a hkrati povsem na novo? Kako spoprijateljiti dva tujca, od katerih je eden že v družini, drugi pa je komaj prišel? Bodo sploh kos nalogi, ki jo je prineslo življenje? Vprašanja, s katerimi se niso srečali ne prvi ne zadnji, so se kar nizala. A kjer je volja, je tudi pot, in kjer je sloga, je tudi moč. Nekaj previdnosti, pravilen odnos in dovolj časa, da se vsi prilagodijo dejstvu, da je v družini po novem tudi dojenček, pa sta Izo in Luka sklenila dosmrtno prijateljstvo.
Po Izovem slovesu so se odločili, da bo naslednja žival spet psička. Biba je bila pri njih zaradi zelo hitro napredujočega kostnega raka komaj tri leta in pol, po tej žalostni izkušnji pa je del Trontelj-Godčevih psička Ella.
[members_only]
Border collie jim je tako rekoč pisan na kožo. Pravijo, da je to zanje zares idealni pes v vseh pogledih. Je neproblematična, prilagodljiva, ne preglasna. »Seveda nas je treba vzeti malce z rezervo, a naše izkušnje in posledično mnenje so takšni, da za te pse ni obvezno, da si strokovnjak. Zelo so učljivi in včasih se zdi, kot da vse postorijo kar sami. Mogoče ali celo verjetno se mi bo kdo tudi smejal, a včasih se mi zares zdi, kot da je Ella tako pridna tudi zato, ker ve, da se to za border collija tudi spodobi. In mogoče gre pri njej tudi za nevsakdanjo kombinacijo značaja, kljub temu da je zares razvajena, je vseeno tudi zelo ubogljiva, kar ni prav pogosto,« pravi Alenka.
Prav za njihovo družino je še dodatno idealno to, da je njihova kosmatinka nadvse aktivna. Vajena je sprehodov in pohajkovanj, saj se poleg lastnikov z njo veliko ukvarja tudi Alenkin upokojeni oče, kadar so ostali zdoma. Poleg tega pri njem ostane na počitnicah, ko so Alenka, mož in sin na dopustu. Prav nobene posebne žalosti ali stresa ni zaradi tega, saj psički ni nikoli dolgčas in za to tudi nima časa. Kolikokrat je namreč dan prekratek tudi že brez tega! Rada sta skupaj, krajšata si čas, pa še veliko prijetneje ji je, kot bi ji bilo v neznosni morski poletni vročini ter vožnjah sem in tja. Kot rečeno, ta čas, ko ni z lastniki, Ella preživlja aktivno. Z atom, kot mu v šali tudi za Ello rečejo domači, namreč pridno pretegujeta noge naokoli in vzdržujeta svoji telesni kondiciji. Ella tudi zaradi veliko gibanja lahko poje več, kot bi sicer, pa nima težav s težo.
»To, da so pri hiši psi, nas brez pretiravanja rečeno osrečuje in dodatno izpolnjuje. Tisto, kar nam daje, je preprosto balzam za dušo in telo,« dodaja Alenka.
»Poleg redne in kakovostne prehrane, oskrbe, vzgoje, kopanja in drugega je obvezno pravilo tudi sterilizacija. Pri naši družini to ni nobena tabu tema, ampak povsem logična in nujna stvar, ki jo je treba postoriti. Pri nas vlada prepričanje, da je imeti psa obveznost in da ji vso njeno ljubezen do nas tudi vračamo! In edino to je pravilno in pošteno. Kdor tega ni zmožen, živali ne bi smel imeti,« nadaljuje.
Med obveznosti lastnika poleg drugega seveda sodi tudi zdravje živali. Ko si je Ella poškodovala koleno, so ji zagotovili enako zdravniško oskrbo, kot bi jo zase. Kosmatinka sicer k veterinarju ni odšla ravno vriskajoč od prekipevajočega veselja, a kar je treba, je treba. »Včasih se nam zdi, kot da ceni ves naš trud in skrb zanjo, čeprav dvomim, da je hvaležna za veterinarske obiske,« se smeji Alenka. A prav zaradi pravilne oskrbe, prehrane in vsega drugega je tudi še pri skoraj desetih letih nadvse aktivna in igriva.
»Zares je v odlični formi, a jo moramo zaradi poškodbe in dolgotrajnega okrevanja še bolj paziti. Tako kot človeku je tudi psu težko dopovedati, da nekaterih stvari ne bo več mogoče počela tako, kot jih je prej, a se glede tega ne dá pomagati,« pripoveduje o zdravju in okrevanju Elle.
Sicer pa so psi tema, o kateri že tako zgovorna Alenka lahko govori zares v nedogled. Včasih celo še več in dlje kot o glasbi. Zato ne preseneča, da je Ella pogosto prisotna tudi na Alenkinem Facebook profilu. Velikokrat je glavna zanimivost in dobiva mnogo všečkov, kar osrečuje tudi Alenko. Uživa namreč ob misli, da je veliko ljudi, ki imajo radi živali. Čeprav je res in žalostno, da je še vedno veliko tudi tistih, ki jih ne marajo. Zato je tudi Alenka aktivna pri zaščiti živali in pomaga, kjer in kolikor lahko. Kot znana oseba lahko s svojim zgledom pri tem pripomore še toliko bolj.
»Ella je naš družinski član. In o njenem odnosu do nas oziroma kar odnosu psov na splošno do ljudi bi rekla le eno. Na fakulteti nisem nikdar prav rada prebirala obvezne literature, a nekaj mi bo ostalo za vedno. Delček pesmi lorda Bayrona, posvečene psu, ki pravi: Če na dve nogi vstala bi žival, bi se lahko v dno duše sramoval.« »Človek namreč,« še strne za zaključek.
[/members_only]
Roman Turnšek
Objavljeno v sedemnajsti številki revije Kužek
