Hallo! Ich bin Hope for Love von Aisneren. Pozdravljeni še enkrat. Moje ime je Hope for Love von Aisneren in že pridno vadim jezik svoje nove skrbnice, da bom lahko kar se da priden mlad kužek. Sem ena iz med osmih mladičkov iz legla »H«. Moj kožušček je čisto posebne, snežno bele barve, moj desni ušesek pa krasi črn pasji uhanček.
Ko sem bila stara šele dva dni, se je čudovita Susanna iz čudovitega Dunaja zaljubila vame. Takoj je kontaktirala moje vzreditelje in od takrat naprej me nestrpno pričakuje. Skupaj z mojo trenutno skrbnico sta mi izbrali tako lepo ime. Glede na to, da je izbira imena na črko H za osem mladičkov kar težka odločitev, se mi zdi, da mi ime res pristaja. Ker je moja nova skrbnica tako zelo upala, da me bo dobila, je prosila, če mi da lahko ime »upanje«. In tako smo prišli do imena Hope. Naša trenutna skrbnica pa je dodala še »for Love«, ker sem pač tako zelo cartljiva majhna psička. Rada se stiskam k naši pasji mamici, rada se stiskam s svojimi bratci in sestricami, še najraje pa se priplazim v naročje naše skrbnice ali katerega drugega člana družine. Še dobro, da je moja bodoča družina tako številčna. Več jih je, več božanja in stiskanja bom deležna.
Pa da ne bom ves čas govorila samo o sebi, naj vam povem, kaj se je ta teden dogajalo z nami. Danes smo stari natanko šest tednov. Kako hitro beži ta čas, kaj ne? Kot ste že namreč sami opazili, nam je vreme kljub zimskim mesecem, lepo naklonjeno. Pri nas v Kočevju je sijal topel sonček, mi pa smo kljub ograjenem vrtu dobili novo mrežo za mladičke. Imamo namreč prevelik vrt okoli hiše, da se ne bi vsaj eden od nas nekje izgubil, po nesreči našel mačka ali pa kužka iz zgornjega nadstropja. Čeprav sta bila oba prijazna do nas, se je skrbnica vseeno odločila, da je preveč naporno loviti osem veselih kužkov okoli hiše, zato smo dobili čisto svoj ograjen vrt za mladičke. In tam notri je tako zelo zabavno! Naredila nam je tudi čisto posebne igračke, ki še ne morejo poškodovati naših majhnih zobkov in preizkusila naše nagone po plenu. Jaz sem bila v skupini »v divjini bi sicer ujela zajca, vendar bom verjetno raje jedla brikete«. Uči nas tudi opravljanja potrebe zunaj, na travi. Vsako jutro, ko nas zbudi omamen vonj zajtrka, ki ga pripravlja za nas, moramo iti ven lulati. Pravi, da je to super lekcija, ki nam bo še kako prav prišla v stanovanjih novih skrbnikov. Menda niso vsi ljudje veseli, če se kužki polulamo ali pokakamo notri. Na kakšno mehko, puhasto preprogo. In po naši lekciji, sledi okusen zajtrk, ki ga dobimo vsak v svoji skodelici. Po tem pa ponovno hitimo ven na travo. Veste, naša skrbnica pravi, da pri majhnih kužkih obstaja pomembno pravilo. In sicer govori: » V roku petnajstih minut po hranjenju, po igri, po spanju, majhen kužek lula. Če ga skrbnik v tem času ne odnese oziroma odpelje na prostor, kjer je opravljanje potrebe dovoljeno, je za lužico ali kakšno drugo pasje presenečenje, kriv čisto sam!«. In veste kaj? Sami smo dokaz, da je to več kot samo resnica!
Po celem dnevu tekanja po travi, po kuhinji in dnevni sobi našega stanovanja, po toliko okusnih obrokih in po lulanju zunaj ter igranju s čudovitimi igračkami za mlade kužke, zvečer trdno zaspimo, svoje male, temne očke pa odpremo šele ko skozi okno pronicajo prvi znaki svetlobe. Takrat se prelevimo v glasno budilko, ki vsako jutro nariše nasmeh na usta naše skrbnice, ki tako zelo uživa z nami. Upamo, da bodo naše nove družine točno takšne, kot je ta. In glede na to, da je meni že našla tako skrbno družino, ne dvomim, da bodo tudi ostali dobili prav tako čudovite ljudi.
Ker je ravno sedaj čas za igro v naši varni mreži za mladičke, se od vas poslavljam. Ne zamudite nadaljevanja našega odraščanja drug teden, ko bo z vami moj veliki in nadvse čedni bratec.
