The Lovro in vrtec.

Beseda služba mi ni preveč všeč. Ker jo po navadi slišim takrat, ko se Maja in Mitja odpravljata od doma. Veliko raje imam besedo hrana ali besedo počitnice, ki sta precej bolj zabavni od službe. A zadnjič se je celo ob tej zdolgočasenki zgodilo nekaj sila zanimivega.

»Danes greš z mano,« mi je rekla Maja, ko se je vsa raztreščena odpravljala od doma. Seveda sva se – kot sem pri njej že navajen – vsaj še dvakrat vrnila v stanovanje. Prvič po ključe od avtomobila in drugič po vrečke za moje kakce. Nato sva se končno odpeljala. »Veš, kam se peljeva?« me je spraševala. Joj, si smešna, sem si mislil. Kužki smo zelo pametne živali, a človeških misli res ne beremo. Vsaj zaenkrat. Nisem ji hotel pokvariti veselja in sem ji vseeno naklonil nekaj radovednih pogledov. »V vrtec. In to v čisto poseben vrtec. Pasji vrtec!« je vzhičeno pripovedovala.

Vrtec? Hm. Te besede pa še nisem slišal. No, ali pač. Mitjeva nečak Mark in nečakinja Iza hodita tja. Če se prav spomnim, sem pri babi in dediju, ki me včasih čuvata, ujel, kako Mark pripoveduje o tem, da se vrtcu igra s svojimi prijateljčki. To se dobro sliši. In da hodijo na sprehode. Še boljše. In da imajo pred spanjem kosilo. Oh, to je najboljše!

Poln pričakovanj sem komaj čakal, da Maja ustavi avto in da končno vidim, kako ta super beseda izgleda v resnici.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Tvoj The Lovro.

Maja Kepic in Mitja Račič

Objavljeno v petindvajseti številki revije Kužek