Pozdravljeni ponovno, tokrat še iz moje strani. Kljub temu, da so se imena vseh, ki so do danes pisali četrtkove zgodbe začela na črko »H«, je moje ime Sabina. Sem namreč tista »začasna skrbnica«, tista »ljubeča deklica«, tista »punca, ki vedno joče, ko odhajajo v nove domove«, tista »pogrižena, polulana in od pasjih tačk umazana deklica s podočnjaki, ki so se do danes razširili skoraj do kolen«. Sem njihova vzrediteljica in punca, ki jih je do dneva, ko so odšli v svoje nove, ljubeče domove, imela najraje na tem svetu.
Vsi tisti, ki ste spremljali naše odraščanje zagotovo že veste, da sem njihov razvoj spremljala z veliko mero ljubezni. Trenutki z njimi so bili tako zelo čudoviti, da bi se ne glede na to, da sem danes, ko to pišem, izčrpana čisto do konca, shujšana in brez osnovne energije, vedno znova z največjim veseljem in navdušenjem ponovno vrnila na tisti 19. November 2015 in ponovno doživela vse, kar sem. Naša skupna pot je bila vsekakor nekaj najlepšega, kar sem do sedaj doživela. Pa vendar moram kljub temu priznati, da je bilo vse skupaj tako zelo naporno. Odločila sem se namreč, da bom naredila vse tako, kot je potrebno. Nisem sekala ovinkov in res sem storila vse, da sem se začetka svoje vzreje lotila odgovorno in skrbno. Potrebovala sem tri leta, da sem svojo čudovito Chanel pripeljala do točke, ko je prišel čas za mladičke. Priprava na leglo je bila že sama po sebi naporna. Toliko papirjev, toliko dogodkov, toliko zdravstvenih pregledov in toliko vsega! Pa se je po vsem tem času, naporu, trudu, volji in želji, vse skupaj združilo v nekaj tako zelo lepega.
Prve solze sreče sem potočila v trenutku, ko je moja draga Chanel z mojo pomočjo povrgla prvega mladička. V živo se spomnim njegove črne pikice na glavi. V živo se spomnim vseh lepših podrobnosti prihoda mladičkov. Vsako belo ali črno dlakico, vsako belo konico repka. Vsak njihov prvi vdih in začetek maratona proti Chanelinim seskom. Ko zaprem oči slišim najlepše jutranje budilke, ki sem se jih vedno znova razveselila, čeprav so včasih jutro premaknili na redna nočna bujenja. In ta »včasih« na vsako noč. Pa je bilo na koncu vse vredno! Dva meseca sem se zbujala polna pričakovanja in iskala novosti. Vsako jutro so bili večji in še lepši. Vsak dan so mi razkrili nov delček njihovih čudovitih in tako različnih karakterjev. Vsak večer sem se s težavo odpravila spat, pa se nato ponovno zbudila v to srečo. Televizije ves ta čas nisem prižgala. Na njej se je nabral prah. Kako bi le zapravljala čas z nečim tako nepomembnim, ko sem cel dan imela na voljo »prenos v živo iz kotilnice«.
Pa da ne boste mislili, da je vse tako zelo svetleče in popolno. Skrb za leglo je delo brez pavze in sama sem imela to veliko srečo, da vsi člani moje družine veliki ljubitelji živali. Tako mi je po svojih močeh pomagal prav vsak. Tako lepo bi se rada zahvalila svoji zlati mamici za vse oprane pasje odejice, vsa kuhana kosila, ko med vsemi pasjimi obroki, sploh nisem pomislila, da moram jesti tudi sama. Zahvalila bi se svojemu zlatemu očetu za vse zamenjane podloge, vse kuhane kave, ki sem jih res rabila in resne pogovore, ko sem jih potrebovala. Zahvalila bi se tudi bratu, ki je vskočil vsakič, ko svoje službe nisem mogla opravljati od doma in svojemu partnerju, ki me je cel dan, celo noč in še vmes, podpiral in pomagal, da nisem od vseh obveznosti odpovedala. In ne nazadnje se moram zahvaliti še vzreditelju, ki je imel pripravljene odgovore na vsa vprašanja, tudi če sem mu jih postavila sredi noči. Delovali smo kot celota in zaradi tega smo naše male čudeže pripeljali do križišča, kjer se konča njihova pot z nami in začne čudovit del življenja, ko bo vsak kraljeval na svojem kavču. In na tem križišču se sama tako zelo trudim, da ga prevozim. Tako zelo težko je namreč tako globoko vzljubiti malo bitje, ki je odvisno od tebe in ga nato zaupati v skrb nekomu drugemu. Pa sam v sebi dobro veš, da je to smisel vsega. Pustiti, da kužek osrečuje sedaj nekoga drugega in da nekdo drug skrbi zanj tako, kot si res zasluži. Sama sem izbrala čudovite družine za moje male malčke in le tako postane vse skupaj vsaj malo lažje.
In čeprav vem, da se ne morem vrniti nazaj na tisti dan, ko se je vse skupaj začelo, se lahko v mislih vrnem nazaj k vsakemu posebej. Hunter of Stars, Hugo my Boss, Hubba Bubba baby, Hope for Love, Hey Angel, Handsome Harley, Heartbreaker of the Year in Honey Queen, moji mali sončki, moje male pokakane budilkice in najlepše male lune…Vedno se bom spominjala našega skupnega začetka in srečna sem, da ste bili tako čudovit začetek moje vzrejne poti.
P.S.; Za konec zadnjega dela naše skupne zgodbe polagam na srce vsem pravim ljubiteljem živali – če niste res pripravljeni za predpriprave, za vmesno dogajanje in za srce parajoče minute poslavljanja, res narediti vse in v vzrejo vložiti 100% svojega truda, tega ne počnite. Vsaka pasja mamica, vsak majčken mladiček si namreč zasluži le to in nič manj. Odgovorna vzreja je naporna, naj vas luškane majhne kepice ne zavedejo pri »sekanju ovinkov«. Tukaj ni denarja (no ja, razen tistega, ki ga daš in vložiš). Na tisto plačilo v denarnici lahko dragi moji, mirne duše pozabite. Plačilo prave vzreje je tisto, ki ga občutiš nekje globoko v sebi. In v tem primeru moram priznati, da sem postala milijarder.
Hvala vsem, ki ste spremljali našo zgodbo,
Sabina in H-jevčki
