Pisma bralcev: Dopust v družbi kužka

Sem upokojenka in že nekaj let vdova.
Živim v lastni hiši z vrtom in mi dela ne zmanjka. Čas mi razvedrila po navadi ne dopušča ali pa sem preutrujena.

Hčerka z družino živi v prestolnici. Imajo yorkširskega terierčka Jona, ki je kot njihov enakovredni član družine. Povsod je z njimi. Tako so tudi načrtovali dopust v tujini in se v agenciji dogovorili za hotel, v katerem bi lahko z njimi bival tudi njihov psiček. Tik pred odhodom na dopust so še enkrat preverili, če drži dogovorjeno, a so jim iz agencije sporočili, da lahko letujejo samo brez psa.

Nastala je panika. Kaj naj storijo? Ali naj odpovejo dopust, ki je bil že napovedan in plačan ter in kje najti za psička varstvo, ali poiskati hotel za pse?

Ko sva se s hčerko slišali po telefonu, sem takoj ugotovila, da je nekaj narobe. Povedala mi je, da bi najrajši odpovedala dopust, saj psička ne morejo kar tako pustiti. Ponoči nisem mogla zaspati, razmišljala sem o tem psičku in se odločila – naj pride k meni. Res me ni najbolj navajen, saj sva skupaj samo ob naših obiskih. Toda če bom skrbela samo za enega psička, mu bo vsekakor bolje kot kjer koli, kjer jih bo več. Takoj zjutraj sem jim sporočila, kakšna je moja odločitev in če se strinjajo z njo.  Naslednji dan so mi pripeljali psička. Ko so se poslavljali, je bil zelo nemiren in sploh ni hotel izpred vhodnih vrat. Ne hrana ne voda in prigovarjanje ga nista odvrnila od tega. Tako je vztrajal kar nekaj ur, dokler mu s povodcem nisem nakazala, da greva na sprehod. Šel je, a ni bil preveč zadovoljen in tudi igriv ni bil tako, kot je znal biti on. Naslednji dan je bilo enako. Nisem jih hotela vznemirjati in sem se zlagala, da je z njim vse dobro, čeprav sem se že zanimala pri veterinarju, saj sem mislila, da je zbolel. Naslednji dan sem dobila nenapovedani obisk. Z laježem me je opozoril in šele na mojo prigovarjanje je utihnil ter mi začel vsepovsod slediti, kot bi me hotel čuvati. Postala sva dobra prijatelja in postal je zelo igriv. Imel je dostop do vseh prostorov v stanovanju in se sprehajal po vrtu. Dvakrat na dan sva si zjutraj in zvečer privoščila dolg sprehod, na katerem sva oba uživala. Po vrnitvi, ko sem ga očistila, se je neizmerno rad pustil božati in v nedogled sva se igrala razne pasje igrice. Po tednu bivanja pri meni sem morala na nujen pregled k zdravniku, na katerega sem bila predhodno naročena. Razmišljala sem, kaj naj storim, saj ga s sabo ne morem vzeti, drugo varstvo pa ne pride v poštev. Skušala sem mu dopovedati in sem ga zaprla v stanovanje. Imela sem slabo vest, saj sem nenehno mislila na njega. Še sreča,da sem pri zdravniku hitro opravila in se čim prej vrnila. Ko sem odklepala stanovanje, sem slišala žalostno bevskanje. Kar strah me je bilo, kako me bo sprejel! Toda sprejem je bil neverjeten: od veselja je poskakoval okoli mene, se mi dobrikal, prinašal svoje igrače in sploh ni vedel, kaj naj mi še naredi. Ko sem ga vzela v naročje, sem čutila, da sva res srečna oba.

Preostale dneve najinega skupnega bivanja sva še bolj utrdila najino prijateljstvo. Sploh si ne znate predstavljati, kako vam lahko polepša življenje tako majhn nežno bitje. Ne pravijo zastonj, da je pes človekov najboljši prijatelj. Dnevi so nama hitro minevali in kar prehitro je minil tudi moj nepredviden dopust, saj sem ob tej majhni kepici pozabila na vse vsakodnevne tegobe. Komaj že čakam, da ga bom lahko spet sprejela v varstvo.

Marija

 

Objavljeno v drugi številki revije Kužek