Conchita: psička, ki je doživela najhujše in preživela

1538

conchita-1Moja zgodba se začenja nekje v začetku leta 2012. Po dolgem pogovoru in premisleku smo se doma odločili, da v naš dom sprejmemo novega člana, človekovega najboljšega prijatelja. Potihoma sem si sicer želela rodovniškega psa, iskala pa sem predvsem po spletnih straneh slovenskih zavetišč za živali in upala, da bom našla smrček, ki me bo prevzel in osvojil moje srce na prvi pogled. Tako sem povsem po naključju naletela na nekaj nepričakovanega. Naletela sem namreč na ganljivo zgodbo o mladem, drobcenem, na smrt prestrašenem in povsem zaprepadenem, nenavadnem bitjecu. Zgodba o »popolnoma prestrašenem divjem psu«, kakor so zapisali, me je tako ganila, da tisto noč še spati nisem mogla. Prebirala sem zgodbo španske hrtice Breeze, ki je svoj neopisljiv strah več kot očitno kazala kot posledico človeških zlonamernih dejanj. Odločila sem se, da stvar še malo raziščem in ugotovila, da gre za opise psov, ki jih lahko prek slovenskega društva Hrtji svet Slovenije tudi posvojimo (v Sloveniji je za pomoč hrtom v stiski registrirano še eno društvo, in sicer Slovensko društvo za pomoč hrtom v stiski).[members_only] Hrtji svet Slovenije je neprofitna organizacija, združba prostovoljcev, ki svoj prosti čas namenjajo pomoči odsluženim greyhoundom, španskim hrtom oziroma galgom (beseda galgo izhaja iz besede galgueros, kar v španščini pomeni lovec), podencom in lurcherjem. Medtem ko je problematika greyhoundov znana širšemu krogu ljudi, pa je problematika galgov malce manj poznana. V Španiji se vsako leto odvijajo lovi na zajce, pri čemer si galguerosi pomagajo z galgi, njihovimi sužnji, njihovim orodjem, saj so to izredno hitri psi, katerim plen le stežka uide. Žal pa po koncu sezone lova (1. februarja – takrat je tudi dan galgov) galgueroti svoje zveste pomočnike kruto zavržejo, po tradiciji obesijo na drevo, kjer dobesedno počasi umirajo, jih sežgejo, polijejo s kislino, jih zvežejo gobčke, polomijo kosti in z njimi počno stvari, ki si jih ljubitelji živali težko zamislimo. Tako je na leto zavrženih in ubitih na tisoče gagov. Proti tem krutim praksam se borijo razne organizacije in društva, ki hrtom iz Španije ponujajo lepše življenje v drugih državah, s pomočjo donacij in prostovoljnega dela v španskih zavetiščih pa pomagajo tudi tistim psom, ki jim svoje novih domov še ni uspelo najti. Tisti hrti, ki so svoje domove že našli, se v velikem številu soočajo s tegobami iz preteklega življenja: razni strahovi in fobije, večina hrtov se boji moških, saj so galguerosi večinoma moški, ki galge trenirajo za lov … Večina psov pri tem ‘treningu’ trpi, znani so primeri, ko galguerosi svoje pse zavežejo za vozila in jih priganjajo v tek do onemoglosti. Vreden lova ostane tisti, ki zdrži te naporne teke, ostale, ki med potjo onemorejo, pa naprej vlečejo, včasih celo do smrti. Tako se posvojeni hrti bojijo tudi raznih palic, podolgovatih predmetov in vsega, kar jih spominja na preteklo življenje. S časom sicer tudi to pustijo za seboj, nekateri bolj, drugi manj. Spet tretji pridejo v naše domove povsem neobremenjeni.

S problematiko in posvajanjem greyhoundov sem bila takrat sicer že seznanjena, nisem pa si mislila, da lahko odsluženega hrta posvojimo tudi pri nas. Še isti dan sem do potankosti pregledala spletno stran društva Hrtji svet in se odločila, da stopim v kontakt za posvojitev. Tako so mi svetovali, naj si ogledam profil galgice Conchite, ki se v zavetišču Scooby Medina v Španiji za življenje bori že od januarja 2012, ko so jo po koncu sezone lova pripeljali iz Seville. Ob prebiranju Conchitine zgodbe in ogledu njenih slik sem ugotovila, da sem končno našla tisto, kar sem iskala že najmanj štiri mesece, če ne kar celo življenje. V mojo hrtjo princesko Conchito sem se zaljubila na prvi pogled. Nadaljnje dogajanje se je odvijalo razmeroma hitro, saj je bil Conchiti obljubljen transport v Slovenijo že čez dobrih 10 dni. Uboga hrtja duša, občutljiva, ranljiva in zavržena, je bila v zavetišču tarča napada dominantnih psov, saj so borbe za hrano, ki jo je vedno premalo, v vsakem zavetišču stalnica. Med drugimi ranami je dobila globoko rano na stegenski mišici, ki jo je zaznamovala za vedno. Na spletu je bilo med drugim zapisano, da se psička vdaja v usodo, je povsem apatična in odklanja hrano. Še posebno zaradi tega je bilo s strani društva odločeno, da bo Conchita z julijskim transportom prišla v Slovenijo, četudi ji posvojitelja še ne bi našli.

V tednu pred posvojitvijo so me iz društva obiskali na domu in se prepričali, da prihaja Conchita v primeren dom, kjer se ne bo nikoli več ponovila njena tragična preteklost. Od predposvojitvenega obiska pa mi bo za vedno ostala v spominu galga Olaya, prvi hrt, ki sem ga od blizu lahko občudovala in pobožala. Ko je skočila iz avtomobila sem skorajda zajokala; hrti so res tako nežna (in drobna bitja), da se nam že samo ob pogledu nanje omehča srce.

conchita-v-zavetiscu
Conchita v zavetišču

Vse je torej potekalo po načrtih in 1. 7. 2012 sem se na vroč poletni dan odpravila v Ložnico po Conchito. Nežna, podhranjena in prestrašena hrtica me je tam pričakala in lahko rečem, da takoj tudi sprejela. Dobila sem še par napotkov, podpisala posvojitveno pogodbo in skupaj smo se lahko odpravili na Primorsko, v Conchitin nov dom in s tem nov začetek. Prvi skupni dnevi so minili hitro. Privajali sva se ena na drugo, kuhala sem ji okusne obroke, v upanju, da se bo suhica kaj poredila, in da se bojo ranice, ki jih je ob prihodu še vedno imela, čim prej zacelile. Sobne čistoče se je navadila hitro, prav tako pa je poleg naših src osvojila tudi naše kavče. Počasi, a vztrajno je pridobivala na teži, s tem pa je postajala iz dneva v dan samozavestnejša. Postajati je začela prava hrtja dama, nežna, pridna, zaupljiva in učljiva psička, na katero smo vedno zelo ponosni in jo imamo neizmerno radi, obenem pa smo hvaležni društvu Hrtji svet Slovenije, da nam je omogočilo posvojitev prav posebnega bitja. Bitja, brez katerega preprosto ne moremo več.

Njen strah do tujcev, predvsem moških, pa je ostal. Po dveh letih in pol se tujcev še vedno boji. S skupnimi močmi smo dosegli vsaj to, da je tistih paničnih trenutkov, ko nam je na sprehodu kdo sledil, vedno manj. Počasi je začela sprejemati tudi druge ljudi, tistih, ki jih pogosteje srečuje, je neizmerno vesela. Njeno veselje pa je moj ponos, saj ne znam opisati občutka sreče, ki ga doživljam, ko jo vidim tako veselo in s tem vem, da sem naredila nekaj dobrega.

conchita-danes
Conchita danes

Sicer pa je najraje doma, v varnem zavetju, kjer ve, da ji nihče nič ne more in kjer se lahko povsem sprosti. Takrat postane čisto drug pes, ki nam prinaša radost, veselje in zadovoljstvo. V moji Conchiti (v španščini njeno ime pomeni školjkica) se skriva pravi biser.

Za konec bi rada še poudarila par dejstev, ki pa si jih lahko natančneje preberete tudi na spletni strani ali Facebook profilu društva Hrtji svet. Gre za to kaj lahko vsak posameznik stori za to, da pomaga tem resnično ubogim psom. Načinov je veliko, posvojitev ali začasna posvojitev, ki je izkušnja, ki bi jo po mojem mnenju moral izkusiti vsak ljubitelj psov, je le ena od možnosti in prinaša tudi veliko odgovornost, ki pa je niso pripravljeni vsi sprejeti. Zato so tu tudi druge možnosti, kot prvo predvsem ozaveščanje ljudi o problematiki, ki je izredno pomembna pri preprečevanju teh krutih dejanj – pri tem je pomembno tudi podpisovanje svetovnih peticij. Za pomoč prav vsem psom, posvojenim in tistim, ki na svoje domove še čakajo v zavetiščih in za delovanje društev, ki jim pomagajo, pa so prav tako pomembne tudi donacije in podporno članstvo.

[/members_only]

Tina Razboršek

Objavljeno v dvaindvajseti številki revije Kužek