Če bi me kdo tri leta nazaj vprašal kaj mislim o pasjih razstavah in kužkih, ki so vzrejeni za razstave ter nadaljnji razplod, bi mu odgovorila, da je to navadno mučenje živali zaradi želje po zaslužku. Če bi mi kdo postavil to isto vprašanje danes, bi moj odgovor bil popolnoma drugačen.
Moja starša sta velika ljubitelja živali in svoj občutek odgovornosti ter vso ljubezen sta prenesla tudi name in na mojega brata. Poleg vseh kanarčkov, hrčkov, ribic in želvic, so v hiši vedno kraljevali tudi mucki in kužki. Pa vendar so bili vsi ti kužki brez rodovnika, mi pa brez vseh dodatnih obveznosti in stroškov, ki jih na željo lastnika čistokrven kužek lahko prinese – govorim o vseh zdravstvenih pregledih, vzrejnih pregledih, šolanju, …
Sedaj sem odrasla in samostojna, moja ljubezen do kužkov pa je do danes samo rasla. Starši so mi tri leta nazaj podarili malo psičko, eno izmed »čistokrvnih brez papirjev«. Pa mi je bilo in mi je še vedno čisto vseeno, ali ima rodovnik ali ne, kajti v vsakem primeru je zame najlepša in najboljša in si brez nje naslednjih petnajst let svojega življenja sploh ne predstavljam. Vendar pa po vsem tem trudu in želji, ki me spremlja zadnji dve leti, močno drugače razmišljam o namernem razmnoževanju kužkov brez rodovnika. Takšni kužki so namreč zaradi nepoznavanja zdravstvene ter družinske zgodovine in karakterja ter fizičnih karakteristik neprimerni za nadaljnji razplod.
Torej zakaj danes tako drugače gledam na te stvari?
[members_only]
Dve leti nazaj se mi je namreč zgodila še ena ljubezen na prvi pogled. Na internetu sem, čisto slučajno, našla sliko prekrasne psičke, pod katero je pisalo, da je psička na voljo za solastništvo. Kaj za vraga pa je sedaj to? Seveda sem stopila v kontakt z vzrediteljem, kajti njen mili pogled, potlačen smrček in tiste bele lise, tako neenakomerno razporejene po njenem drobnem telescu, mi enostavno niso šli iz glave. Gospod Samo Potočnik mi je prijazno obrazložil pogoje glede solastništva in s fantom sva se odločila, da greva psičko samo pogledati. Ja seveda! V trenutku, ko sem jo zagledala v živo, mi je zlezla pod kožo. Nekako na pol sem poslušala vzreditelja in v sveži sreči podpisala pogodbo. V njej sem poleg vseh osnovnih pogojev glede oskrbe psa, ki mora biti družinski član in ne odvečno, pozabljeno bitje na verigi, podpisala, da bom obiskovala razstave. Ojoj, kaj sem storila? Vse čemur sem do sedaj tako odločno nasprotovala, je porušila majhna psička, s katero sem si poleg razstav na grbo navlekla še obvezen obisk v pasji šoli, obvezne zdravstvene preglede, obvezen vzrejni pregled ter leglo majhnih nemških bokserjev.
Ampak odločila sem se, da bo Chanel Von Aisneren, ne glede na vse, moja in od tistega dneva naprej stojim za tem, kar sem podpisala. Česar pa ne morem reči glede svojega prejšnjega mnenja v zvezi z vzrediteljstvom in razstavami. To je namreč popolnoma in čisto izginilo, kajti ko sem spoznavala resničen svet vzreje, sem videla, da so bili moji očitki proti temu čisto neupravičeni in krivični.
Vpisala sem naju v pasjo šolo in najina skupna pot se je začela zares. Obiskovati smo začeli tudi pasje razstave, ki od »znotraj« sploh niso grozne, kot mnogo ljudi misli. Vse, kar je Chanel morala dati čez je to, da je skupaj s handlerjem (ki je najin Robi in ne nek tujec) odšla v ocenjevalni krog, se lepo postavila, pokazala zobke in nato odhitela k meni, ki sem jo zunaj ringa vedno počakala z njeno igračko. Nato pa je z nama odšla na kavico in spoznavala nove pasje prijatelje, kar je bilo super za njeno socializacijo. Ko smo prišli domov, pa je bila spet navaden »pes za na kavč«.
Ker je bila Chanel takšnih dogodkov navajena že od majhnega, zato zanjo niso niti malo stresni. Prav nasprotno! Ko vidi, da se pripravljamo na odhod na razstavo – seveda je tako pametna, da ve kaj pomeni pasji boks v avtu in prepozna torbo, ki jo vedno vzamemo s seboj – se postavi pred zadnja vrata avtomobila, od koder je ne premakne nobena mimoidoča mačka, niti njen najljubši pasji priboljšek.
In danes sem neizmerno srečna, da sem imela priložnost spremeniti pogled na stvari, o katerih takrat nisem vedela nič. Imeti psa za razplod in razstave ne pomeni, da imaš doma v pasjem boksu ubogega kužka, ki je cele dneve zaprt in ne izkusi niti ljubezni, niti srečnih dogodkov v življenju. Takšnega življenja pri pravih in odgovornih vzrediteljih psi ne izkusijo. Življenja psa pri vzreditelju ne moremo enačiti z življenjem psa pri navadnih preprodajalcih kužkov.
Imeti psa za razplod in razstave pomeni, da se trudiš vzrediti zdravega predstavnika pasme in pasje razstave so sestavni del tega, kajti z rezultati pasjih razstav in z ustvarjanjem novih poznanstev na tem področju imamo večje možnosti za vzrejo lepih ter zdravih kužkov. In kužek, ki je namenjen biti pasja mamica ali očka kužku, ki bo lahko čez nekaj let ležal na vašem kavču, je prav tako ljubljen in razvajen kot kateri drug.
Če bi me torej danes kdo vprašal, kaj menim o pasjih razstavah ter kužkih, ki so namenjeni za nadaljnji razplod, bi mu odgovorila, da sem srečna, da kljub vsem kritikam nevednežev še vedno obstajajo vzreditelji. Preden sem se sama odločila, da bom stopila na to dolgo pot proti vzrejanju, si niti predstavljala nisem koliko truda je potrebnega, in resnično upam, da bom tudi sama imela toliko volje, znanja, potrpljenja, časa in ne nazadnje financ, da bo nekoč na vašem kavču ležal kužek iz moje lastne vzreje.
[/members_only]
Sabina Vesel
Objavljeno v dvaindvajseti številki revije Kužek
