Oskar, čudovit labradorec, postaja pes vodič. Vsak pes, ki mu je namenjeno to poslanstvo, je nekaj posebnega, on pa je posebnež med enakimi. Vodil bo namreč mladega fanta, kmalu 16-letnega srednješolca Žana. Tako mladega uporabnika psa vodiča v Sloveniji še nimamo. Kako se bo, za labradorce velik, že kar robusten, bel »medo« sploh ujel z odraščajočim mladostnikom, za katerega je to prvi delovni pes? Takoj, ko ga spoznaš, veš. Topel in nežen stisk ponujene šape, on pa bi ti kar zlezel v naročje … Točno tak je naš Oskar. »Velikan« nežne narave in prijetnega značaja. Zelo delaven, predvsem pa hitro učljiv in naravno bister za okolico. Ljudje mu predstavljamo vse lepo. Stike navezuje kot za šalo, preprosto rad ima ljudi.
Midva sva se takoj ujela, nežen, a pronicljiv pogled, nagib glave, ki se kar »zlije« v naročje in ljubkovanje – to je Oskar. Velik pes z nežnim srcem. Ko sta se z Žanom prvič srečala, se ta ni mogel načuditi, kako je mehak in voljan, miren. Oskar je pes, ki se takoj usede v srce, v veselem pričakovanju je vsa družina. Radi imajo živali, pri njih doma jih je veliko. Konji, krave, pujski, kokoši, mačke in še dva psa. Oskarju smo jih že predstavili. Pokazal je zanimanje za vsako od njih, brez glasu, brez zatega vrvice. Samo radovednost. Ampak preden bo to njegov dom, bo moral od radovednega pasjega najstnika odrasti v zaupanja vrednega »uslužbenca« z diplomo. Lahko rečemo, da bo vodenje njegova služba, ljubkovanje pa njegov prosti čas. Treningi z Oskarjem so v polnem teku, osvaja vedno nove poti, išče rešitve premagovanja raznih ovir, najbolje mu gredo velika križišča in ozke poti, kjer izraža veliko mero pazljivosti in previdnosti. [members_only] S svojo prisrčno pojavo je očaral tudi uslužbenke na pošti, kamor redno zahajamo, da ga naučimo poiskati prazno okence. Ljudje skoraj ne morejo mimo, da ga ne bi poskušali pobožati. Ampak moramo mimo, ne smemo ga zmotiti v njegovi koncentraciji za delo. Saj razumejo, slišim njihove pozitivne komentarje. Nekega dne smo hodili po Lentu ob Dravi in ob tako lepem vremenu je bilo tam veliko prekrasnih labodov. Oskar jih je zvedavo opazoval, bil je popolnoma miren. Paru, ki je sedel na klopci, smo bili zanimivi, še posebej, ko je Oskar nakazal klopco, da smo se lahko usedli. Beseda je dala besedo. »Tako mirnega psa ob labodih pa še nisva videla,« sta skoraj v en glas povedala. Ponos in zadovoljstvo je navdal oba (če lahko to izjavim tudi v Oskarjevem imenu).
Svojo posebnost kaže Oskar tudi s svojim »pevskim« navdušenjem. Najbolje mu gre duet s Frodom, našim čokoladnim labradorcem. Ko si izkazujeta medsebojno naklonjenost enakovrednih članov krdela prek grizljanja široko odprtih gobčkov, godeta, da je kaj. Vedno znova nam izzoveta solze smeha. Tako bo tudi po tej plati zanimiv za Žana, ki zelo dobro igra na harmoniko. Pa saj ne, da bi mu pomagal peti, ne bo ga motilo, ko bo Žan raztegnil meh. In ni več daleč do tega – samo še pomlad mora miniti …
[/members_only]
Emil Urbancl,
Slovensko združenje inštruktorjev – Center za šolanje psov vodičev in psov pomočnikov SLO-CANIS
Objavljeno v šestnajsti številki revije Kužek
