Posvojiti psa je plemenito dejanje in izredno odgovorna odločitev, ki pa je ne sprejemajo vedno najbolj odgovorni posamezniki. Društva in zavetišča se srečujejo z različnimi tipi ljudi in imajo, poleg dobrih izkušenj in zgodb s srečnim koncem, tudi veliko grenkih izkušenj. Številni potencialni posvojitelji se ne zavedajo kako resna stvar je oddaja oziroma posvojitev psa in kako zelo pes trpi, če se posvojitelj premisli in ga vrne v zavetišče oziroma začasni dom. Zato, ker se tega zavedajo, imajo ljudje, ki delajo z zavrženimi psi določene standarde in postopke, s katerimi zagotovijo, da gredo njihovi varovanci v prave roke. Seveda pa te metode niso po godu vsem, ki razmišljajo o tem, da bi posvojili psa.
-
Uradne ure
Zavetišča imajo uradne ure, v času katerih sprejemajo klice interesentov za njihove varovance, nudijo oglede in vam posredujejo vse potrebne informacije. Večkrat sem že zasledila kritike, ki letijo na zavetišča v zvezi s to omejitvijo časa, ko so na voljo javnosti. Čeprav po eni strani sicer razumem ljudi, ki so pogosto v času uradnih ur na delovnem mestu in ne morejo opravljati privatnih klicev, pa moramo razumeti tudi uslužbence zavetišč in prostovoljce, ki pač ne morejo biti na voljo štiriindvajset ur na dan, saj oskrba njihovih varovancev ravno tako terja veliko časa. Posvojitev psa je resna odločitev in ji sledi lastništvo psa, ki nikakor ni obrobna stvar ali hobi, ki bi ga imeli v prostem času. Zagotovo se bodo pripetile situacije, ko boste morali prej iz službe, da bi bolnega psa odpeljali k veterinarju ali pa boste morali najti zanesljivo osebo, ki bo to opravila namesto vas. V vsakem primeru velja, da če si ne morete ukrasti časa, da bi opravili klic v zavetišče in odšli na posvet znotraj določenih ur, potem verjetno še niste pripravljeni na lastništvo psa.
-
Posredovanje informacij
[members_only]
Pogosto od potencialnih posvojiteljev slišim tudi, da so nezadovoljni z uslužnostjo oseb, ki oddajajo pse (pa naj gre za posameznike, člane društev ali zaposlene v zavetiščih). Ti naj ne bi bili dovolj prijazni, dostopni, naj ne bi posredovali dovolj informacij o svojih varovancih in naj bi postavljali nemogoče pogoje za posvojitev. Stvar je taka, da ima vsaka medalja dve plati. Če gledamo s strani potencialnega posvojitelja, je razumljivo, da ta želi o psu že preko telefona izvedeti kar največ informacij, na podlagi katerih se lahko odloči za ogled psa in v nadaljevanju za morebitno posvojitev. Pogosto jih zanima konkreten pes in običajno za to obstajajo točno določeni razlogi. S strani osebe, ki psa oddaja, pa moramo razumeti, da je njena želja in odgovornost za psa izbrati najboljšega možnega posvojitelja – tega pa seveda ni mogoče presoditi po telefonu, zato so pogosto skopi z informacijami in vas preizkušajo kako zelo se boste pripravljeni potruditi, da izveste kar vas zanima. Če ste se pripravljeni pripeljati na osebno srečanje, je to vsekakor dober znak, tudi če veste, da je možnost, da bo kužek kmalu pri vas doma majhna ali praktično nična. Posvojitev se po navadi namreč ne zgodi čez noč. Večina ljudi, ki oddaja psa, bo najprej preverila vašo kompatibilnost s psom, usposobljenost za skrb za določenega psa (glede na njegove zahteve in potrebe), pogosto pa bodo preverili tudi kje bo pes živel in kako bo zanj poskrbljeno, kar pomeni, da vas bodo obiskali na domu. Vse to osebam, ki po navadi skrbijo za več takih psov, vzame veliko časa in energije, včasih brez želenega učinka. Včasih se posvojitelj, ki že dobi zeleno luč za posvojitev, zadnji hip premisli, ali še huje, psa po določenem času vrne nazaj. Ali torej lahko razumete zakaj so skeptični in previdni, ko kličete in sprašujete po nekem psu? Bodite vljudni in razumevajoči, posredujte jim kar največ koristnih informacij o sebi (kakšne pogoje in izkušnje imate, zakaj vas je pritegnil prav ta pes, itd.) ter se poskušajte prilagoditi njihovim pogojem. Bodite obzirni in ne kličite ob neprimernih (jutranjih ali večernih) urah, saj vam to ne bo govorilo v prid. Razumite, da te osebe v svoje delo vlagajo izredno veliko truda in si predvsem želijo, da bi za vsakega od svojih varovancev (na katere se brez dvoma navežejo) našli dober dom. Če si tega želite tudi vi, potem to lahko razumete.
-
Pristojbine in posvojnine
Ne glede na to ali posvojite psa preko društva ali iz zavetišča, iz Slovenije ali iz tujine, bo običajno ob posvojitvi potrebno plačati neko pristojbino, posvojnino. Čeprav drži, da je posvojitev sama brezplačna, pa ta strošek (ki je v primerjavi z nakupom psa minimalen) nastane z oskrbo psa in po navadi krije njegovo kastracijo ali sterilizacijo, veterinarsko oskrbo, zdravljenje in morebitne druge posege, ki so posledica bolezni ali poškodb, ki jih je pes doživel pred prihodom v zavetišče oziroma začasni dom. Ta znesek pa je tudi nekakšna preizkušnja – noben pes ni zastonj, vsak pes potrebuje hrano, osnovno opremo, redna cepljenja in veterinarsko oskrbo, zato je ta prvi strošek dober test vaše pripravljenosti na novo odgovornost. Dejstvo je, da se določene stroške da predvideti, drugih pa ne. Pes ne zboli, ko je to za vas najbolj prikladno, ampak po navadi ravno takrat, ko ni. Če vam je odveč plačati posvojnino, potem še enkrat premislite ali ste zares pripravljeni na psa, v dobrem in slabem?
-
Tujina ali Slovenija?
Če boste med ljubitelji odprli tematiko posvajanja psov iz tujine (najpogosteje držav bivše Jugoslavije) proti posvajanju psov iz slovenskih zavetišč in društev, boste nedvomno dregnili v osje gnezdo. Razvneta debata o tem kaj je bolj prav, bolj nujno in bolj humano, je te dni še kako aktualna. Na eni strani zagovorniki posvajanja psov iz slovenskih zavetišč in društev pravijo, da moramo najprej pomesti pred svojim pragom in urediti lastno problematiko brezdomnih psov, preden se lotimo reševanja te problematike drugod, na drugi strani pa zagovorniki posvajanja iz tujine poudarjajo, da je za pse, ki so nezaželeni pri nas bistveno lepše poskrbljeno in imajo na voljo več časa, sredstev in boljše pogoje, v katerih počakajo na nove domove. Ne glede na to v kateri filozofiji se najdete, je pomembno predvsem to, da se vsi skupaj zavedamo, da nihče izmed nas nima pravice odločati o tem ali je življenje enega bitja vredno več od življenja drugega bitja, ne glede na to kje se je rodilo. V idealnem svetu bi lahko vsi pomagali vsem. Ker pa ne živimo v idealnem svetu, pa smo lahko zadovoljni in ponosni na to, da imamo različne poglede na svet in tako nekateri skrbijo za reševanje problematike doma, drugi pa v tujini.
-
Nadlegovanje po telefonu
Večkrat na različnih koncih slišim kritike, ki letijo na posameznike, ki oddajajo odrasle pse, češ »Kako morejo oddajati odraslega psa, po toliko letih,« in čeprav si sama ne morem predstavljati, da bi se odrekla bitja, ki mi pomeni čisto vse na tem svetu, pa se tudi zavedam, da se ljudje v življenju znajdemo v različnih nezavidljivih situacijah, ki nekatere prisilijo, da se odrečejo marsičemu kar jih veseli. Četudi vedno ne odobravam samega dejstva, da se psa oddaja, načina kako se ga oddaja ali razloga zakaj se ga oddaja, pa se hkrati tudi zavedam, da je to še vedno odgovorna odločitev skrbnika v primerjavi z vsemi nepredstavljivimi alternativami, ki so še pred leti v družbi veljale za sprejemljive in pogosto prakticirane. Zato zaščitniki živali opozarjamo: nikar ne kličite ljudi, ki preko spleta oddajajo pse (iz takšnih ali drugačnih razlogov), če vas ne zanima posvojitev. Svoje mnenje o njihovi odločitvi zadržite zase, saj se številni prav zaradi nadlegovanja po telefonu odločijo za manj humane metode, da se znebijo psa, ki jim je odveč. Če želite psu resnično dobro, raje delite njegovo zgodbo s prijatelji in poskrbite, da bo njegov naslednji dom tak, kjer bo lahko ostal za vedno.
[/members_only]Maja Kalaš
Objavljeno v štiriindvajseti številki revije Kužek
