Poletje je čas počitnic, izletov v naravo in brezskrbnega poležavanja na plaži. Na žalost pa je tudi čas, ko se zavetišča napolnijo do zadnjih kotičkov, ko se na cestah pojavljajo nezaželeni psi, in ko družinski člani kar naenkrat postanejo odveč. Ko družine načrtujejo težko zaslužene nekajtedenske počitnice, se vedno postavi vprašanje kaj bo s psom. Kam ga bomo dali tačas in kdo bo zanj skrbel? In seveda glavno vprašanje, na katerega pač ne znam odgovoriti: zakaj pride do tega, da lastnik zavrže lastnega psa pred odhodom na dopust?
[members_only]
V zadnjih letih se pri nas in v tujini pojavlja čedalje več psom prijaznih hotelov, avtokampov in drugih namestitev, kjer kužke sprejmejo z odprtimi rokami in je zanje potrebno le minimalno doplačilo. Tudi v restavracijah in barih so psi čedalje bolj sprejeti. Če potujemo z vlakom ali avtobusom, je prevoz psa malenkost bolj zapleten, vendar vseeno izvedljiv, potovanje z osebnim avtomobilom pa je tudi poleti udobno in prijetno, zahvaljujoč klimi, katero ima že vsak novejši avtomobil. Kljub temu, da je dopust s psom logistično nekoliko bolj zahteven in se moramo našemu štirinožcu prilagajati, pa je izkušnja za skrbnika in njegovega psa prijetna in povezujoča.
Če je potovanje s psom zaradi kakršnega koli razloga nemogoče, pa je na voljo še veliko drugačnih možnosti. Seveda je najbolj preprosto in najmanj stresno za psa, da ga med našo odsotnostjo prevzame družinski član ali bližnji prijatelj, ki ga pes pozna. V skrajnem primeru je na voljo tudi veliko število pasjih hotelov in posameznikov, ki v zameno za plačilo lepo poskrbijo za našega kužka. V pasjih hotelih psi po navadi čas preživljajo v samostojnih pesjakih ali ogradah, oskrbniki pa jih večkrat na dan peljejo na sprehod in se z njimi igrajo in ukvarjajo. Posamezniki, ki ponujajo varstvo psov, pa nudijo psom življenje v hiši, skupaj z lastnimi psi in drugimi trenutnimi varovančki, kjer je kuža za čas bivanja del družine. V dobi interneta in socialnih omrežij so pasji hoteli oddaljeni le nekaj klikov ali telefonskih klicev. Te usluge seveda niso med najcenejšimi, vendar pa je celoten strošek po navadi le majhen del že tako dragega poletnega dopusta.
Nedopustno je, da se psa pred poletnimi počitnicami znebimo, ga odpeljemo v zavetišče ali oddamo preko oglaševalskih portalov. Psi, ki se poleti množično pojavljajo v zavetiščih so odrasli, po navadi večje rasti in tako izjemno težko najdejo nove skrbnike. Glede na to, da so zavetišča že tako prepolna in da je pri nas dovoljeno pse po tridesetih dneh uspavati, pa si lahko mislimo, kako prepogosto končajo nezaželeni odvrženi psi …
Ti zapuščeni psi so po večini mešanci iz legel, ki niso bila ne načrtovana, ne posebej zaželena. Zanj nihče ni plačal, se pozanimal o njegovih prednikih ali načrtoval skupne prihodnosti. To je bil psiček pod novoletno smrečico, puhasto darilo za rojstni dan ali nenadni nepremišljen vzgib. To je bil pes v pesjaku, na verigi, pretepan in prezrt od vseh. To je bila igračka za otroka, ki je prehitro izgubila svoj čar, postala prenaporna in prezahtevna. Bil je puhast mladiček, ki je zrasel v neobvladljivo veliko žival, z ostrimi zobmi in veliko osebnostjo. Pes, ki je enkrat na dan dobil hrano in mogoče kratek sprehod okoli bloka, zdaj pa tudi za to ni več časa, saj se družina odpravlja na morje, v avtu pa poleg rokavčkov, brisač in napihljivega čolna ni več prostora zanj.
Pes je živo bitje, del družine in ima lastnika iskreno rad, četudi z njim slabo ravna. Kako lahko človek takšno nedolžno bitje brezčutno zavrže, le zato, ker mu je skrb zanj trenutno odveč? Kako brezsrčen mora biti človek, ki lastnega psa priveže na steber ob cesti in se veselo odpelje na počitnice? Kako lahko oseba, ki je živo bitje prepustila neznani usodi ali celo smrti, uživa na plaži? In ne nazadnje, kakšen zgled taki starši postavljajo svojim otrokom? S tem jih učijo, da se lahko živo bitje zavrže, če postane skrb zanj le malenkost nepraktična. To ni zgled, ki bi si ga želeli dajati mlajšim generacijam, ko naš svet stoji že na tako trhlih in gnilih temeljih.
Čeprav zavedam, da bralec tega članka, te revije, ni sposoben takega dejanja, saj ima svojega psa rad in zanj skrbi po najboljših močeh, pa ima zagotovo vsak od nas kakšnega soseda ali morda znanca, ki se te odgovornosti ne zaveda. Na nas je, da širimo ljubezen, znanje in skrb do naših štirinožnih prijateljev, saj je kuža naš za celo življenje. Če se ob nakupu psa ne zavedamo prav vseh vidikov lastništva, je bolje, da si psa nikoli ne omislimo. Če nismo pripravljeni naslednjih 15 ali več let vsak dan hoditi na sprehode v dežju, snegu ali soncu, se odpovedati spontanim pobegom na tuje in poletne dopuste prilagajati psu, potem na žival nismo pripravljeni. Nedopustno je zavreči žival, ker zanjo med dopustom nimamo več časa, še posebej danes, ko poznamo toliko drugih možnosti in ko obstaja toliko ljudi, ki lahko za našega ljubljenčka poskrbijo tudi v naši odsotnosti.
[/members_only]
Andreja Fegeš
Objavljeno v štiriindvajseti številki revije Kužek
