How how, še en prijeten dan – pretegnem tačke in se odpravim do prvega grmovja na lu-lu. Šmrc, šmrc, mmm zanimiv vonj … Le kam me vodi? Ups, same plastenke po tleh. Opa, plastična vrečka, nekaj diši – juhu, mesek … Pospravim ga v sekundi in se razgledujem kam bi jo mahnila danes.
Medtem ko razmišljam, pride okoli ovinka gruča otrok, ki teče proti šoli. Eden od njih me opazi in s prstom pokaže name. V trenutku se znajdem v naročju enega izmed otrok. Auč, eden me vleče za ušesa, drugi za rep … Auuuč boliii, boliii … Zakaj mi to dela? Čutim hladno rezilo na mojih tačkah, čutim ga kako me reže, hitro in globoko. Moje očke se zazrejo v sprednje tačke, ki so v trenutku krvave. Boli, boli… Joj, kako boli.
Otroci me vržejo v grmovje in stečejo proti šoli. Nerodno sem padla, na tačke ne morem stopiti. Od neznosne bolečine mi je slabo, izgubljam zavest.
Odprla sem očke in vidim da se dani. Verjetno sem od hudih bolečin zaspala. Okoli mene je mlakuža krvi. Dežuje. Po smrčku mi polzijo solze, pa vendar – le kdo jih bo videl, le kdo?
Slišim človeka, to grozno žival na dveh nogah, ki me je tako ranila … Bliža se po poti. Se mu poskušam približati? Je prijazen, ali me bo še bolj ranil? Odločim se da bom stopila korak bližje. V tistem trenutku sem naredila najboljši korak v svojem življenju – neznanka me je v solzah vzela k sebi v naročje, stekla z menoj v stanovanje, me ovila v brisačo in tekla z menoj. Tekla in tekla, dokler nisva popolnoma mokri prispeli v nek prostor, kjer je bilo veliko kužkov in še nekaj takih, ki so bili podobni njej. Postavili so me na hladno mizo, kjer so mi odvili brisačo … Joj, zopet boli. Brisača se je sprijela z mojima tačkama … Počasi! Ko so bile moje tačke odvite, se mi je zdelo, da vidim velike oči in slišim nekaj o rentgenu, slikanju, operaciji – le kaj je to? Potem se ne spomnim ničesar več …
Ko sem se zbudila, sta bili obe moji tački poviti, okoli mene pa kletka. Ponovno sem zagledala to prijazno neznanko, ki me je božala in mi govorila nekaj z lepim, nežnim glasom. Doumela sem, da je to moja rešiteljica. Tačke so me tako bolele, da so mi solzice kar polzele iz očkov. Slišala sem, da so mi nadeli ime Honey. Le kaj to pomeni? Popila sem malo vode in ponovno utonila v spanec.
Po nekaj dneh sem že poskusila nekaj hrane, moja rešiteljica Sandra me je vsak dan redno obiskovala, me tolažila in božala. Včasih sem dobila tudi kakšen prigrizek. Tudi tačke so me z dnevi vse manj bolele, tako da sem se začela pogumno postavljati na njih.
Ko sem začela tekati po travniku, sem nekega dne slišala Sandro, ki je rekla nekaj o tem da sem dobila dom. Le kam grem? Kam me bodo dali spet? Mi bodo tam tudi rezali tačke? Bom jokala in trpela v bolečinah? Sandra me je stisnila k sebi in mi povedala, da sem dobila super dom in krasne ljudi, ki me bodo imeli radi do konca življenja. Juhu, sem bila vesela, zopet sem začela verjeti v ljudi in komaj sem čakala da odpotujem v svoj »za vedno dom«.
Po dolgotrajnem potovanju sem le prispela »domov«. Sprejela sta me gospa in gospod, ki sta bila že malo v letih. Gospa me je božala in mi govorila kam vse bomo šli in kaj bomo počeli, gospod pa je venomer ponavljal le dve besedi – grda je. Kdo? Jaz? Neee, pa saj to ne more biti res! Kaj mi niso rekli da grem v prekrasen dom? In sedaj, ko sem pretrpela toliko hudega, poslušam da sem grda zaradi mojih dveh tačk, ki sta malo postrani? Še vsa utrujena od poti, žalostna zaradi ljudi, bi se najraje umaknila na konec sveta. In umrla od žalosti.
Zjutraj so me peljali ven na sprehod, vmes pa sem slišala gospoda, ki je rekel: »Odpeljite jo, ker mene je sram s tako grdim psom iti na sprehod po Ljubljani.« O jej, nisem vedela kaj to pomeni, pa vendar sem po tonu glasu začutila da nekaj ni v redu. Kmalu je res prišla neka gospa in me odpeljala s sabo. Kam grem zdaj spet? Zakaj me ne marajo tukaj?
Kmalu smo prispeli v nek drugi dom. Tam sem spoznala 4 pasje in cel kup mačjih prijateljev. Jeee, kako je tu fino. Tu bi rada ostala celo življenje, saj me imajo radi, me objemajo, ljubčkajo, božajo in mi govorijo da sem lepa. Kakšen lep občutek, vam povem! Bila sem tudi na operaciji ene tačke. Počasi okrevam. Še ena operacija me čaka in moji tački bosta ravni! Mogoče se takrat nekdo zaljubi vame in mu ukradem srce ter dobim svoj ZA VEDNO DOM!
How how – en lep pasji pozdrav iz začasnega doma, od Honey
Če bi želeli pomagati, da bosta moji tački ravni in zdravi, lahko svoj prostovoljni prispevek nakažete na Društvo za zaščito živali Jesenice, p. p. 14 , 4276 Hrušica – TRR: SI 56 0510 0801 0452 809, ki je odprt pri Abanki. Strošek obeh operacij je 1.670 €, doslej pa smo zbrali 670 €. Vsak evro šteje! Morebitne informacije lahko dobite emailu: info@rabimdom.si
Sandra Nasri
