Prepričana sem, da je že vsak med nami na brezskrbnem sprehodu po parku vsaj enkrat v življenju ponesreči prav grdo stopil v pasji iztrebek. Temu je seveda sledilo divje brisanje čevljev v vsak šop trave, ki mu je prekrižal pot, vihanje nosu in strah, da ne bo kdo v bližini opazil, da smrad prihaja prav izpod njegovega čevlja. Lastniki psov v takih trenutkih najbrž prav domiselno izumimo cel plaz kletvic za neodgovornega sprehajalca, ki ni pospravil za svojim psom, pa vendar, ali imamo sami res čisto vest? Ali sami vedno poberemo za svojim psom, ne glede na okoliščine? Mogoče v bližini ni nobenega smetnjaka in se samo previdno ozremo okoli nas, če kdo gleda ter rdečih lic nadaljujemo svojo pot, mogoče je na večernem sprehodu tako temno, da iztrebka sploh vidimo ne, ali pa se je kuža že četrtič na istem sprehodu odločil, da ga tišči in nam je preprosto zmanjkalo vrečk … V takih primerih vdano počakamo, da kuža opravi svoje, ga narahlo pocukamo za povodec in sklonjene glave čim hitreje zbežimo s kraja zločina.
Kako je torej s kulturo pobiranja pasjih iztrebkov pri nas? Smo Slovenci dovolj vestni, ali pa se nas ta tema ne tiče? [members_only] Z namenom poizvedovanja smo na Facebook strani revije Kužek objavili anketo z nekaterimi najbolj perečimi vprašanji na to temo. Odziv je bil zelo dober, iz rezultatov pa smo prišli do nekaterih zanimivih ugotovitev. Večina anketirancev je bila iz Osrednjeslovenske regije, kjer pa je problem pobiranja pasjih iztrebkov, zaradi gostote naselitve prebivalstva, tudi najbolj pereč. Več kot polovica vprašanih za svojim kužkom vedno pobere iztrebek, sledijo pa tisti, ki iztrebek poberejo po navadi. Ta podatek je presenetljiv, saj je večina ljudi pri vprašanju kje sprehajajo svojega psa odgovorila, da ga največkrat peljejo na sprehod v naravo, daleč od naselja, se pravi v gozd, na travnik in podobno. Odlok o urejanju in čiščenju občinskih cest in javnih zelenih površin določa, da mora skrbnik psa v primeru onesnaženja take površine iztrebek odstraniti z vrečko ali drugo opremo za pobiranje pasjih iztrebkov. Gozd, travnik in podobne površine, ki ne spadajo pod ceste ali javne površine tako tudi ne spadajo pod omenjeni odlok in uradno ob onesnaženju te površine ne moremo biti kaznovani.
Pobiranje iztrebkov po manj osvetljenih površinah se nekoliko zakomplicira ponoči, ko v bližini ni javne razsvetljave in je lociranje ter odstranitev kakca precej težak podvig. Tu si lahko pomagamo z nošnjo naglavnih svetilk ali posebnih nosilcev za vrečke za iztrebke, ki imajo lučko za take primere že vgrajeno. Težave se pojavijo tudi, ko v bližini ni nobenega koša za smeti, v katerega bi lahko odpadek odvrgli. V mestu so koši za mešane komunalne odpadke nekoliko bolj pogosti, v Mestni občini Ljubljana pa je postavljenih celo 223 pasjih stebričkov – košev za pasje iztrebke, kjer so zraven tudi nastavki z vrečkami. Glede na površino mestne občine to znese približno 1,2 koš za pasje iztrebke na kvadratni kilometer, kar ni ravno veliko, vendar pa je v prihodnosti planirana tudi postavitev novih košev. Na to težavo naletimo prebivalci manjših občin in vasi, kjer teh košev ni, redki pa so tudi koši za mešane komunalne odpadke. Tako se sama pogosto soočam z nošenjem vrečke s pasjim kakcem tudi pol ure in več, da najdem najbližji smetnjak, oziroma da vrečko v koš vržem doma. Tudi anketiranci, soočeni s tem problemom, vestno nosijo vrečko do najbližjega primernega smetnjaka. Vse več je tudi smetnjakov, ki so bodisi pod ključem, bodisi nedostopni za vsakogar, tako pa ljudje na žalost odvržejo neljubi tovor kar v najbližji možen koš, četudi napačen. Pasjega iztrebka ne moremo vreči kar v katerekoli smeti, to mora biti koš za mešane komunalne odpadke. Kljub temu, da v trgovinah za male živali prodajajo ljubke biorazgradljive vrečke, pa iztrebka niti v njej ne smemo vreči v koš za organske odpadke ali pa na kompost. Take vrečke pa kljub temu niso izguba denarja, saj s krajšim rokom razgradnje, kot ga ima navadna plastična vrečka, naredimo veliko uslugo našemu okolju.
V skladu z že omenjenim odlokom lahko pri sprehajanju psa po javnih površinah do nas pristopi inšpektor in zahteva dokaz, da imamo s sabo vrečko ali kakšen drug pripomoček za pobiranje iztrebkov, vendar pa je to v praksi še vedno zelo redek dogodek. Inšpektor mora za izrek globe zaznati kršitev, v tem primeru lahko dobimo kazen v višini 40 EUR. V primeru, da ima vodnik več psov, ni potrebno, da ima za vsakega psa svojo vrečko, saj tu uradnega določila ni, pomembno je le, da iztrebke odstrani. Zakon o odstranjevanju iztrebkov se nanaša samo na javne zelene površine in ceste, drugih površin pa ne obravnava, zato tam tudi ni možnost kazni ali preverjanja, če smo iztrebek pobrali. Kljub temu pa je za dobre medčloveške odnose in splošno čistočo življenjskega okolja pomembno, da za svojim psom počistimo vsaj na lastniških zemljiščih in obdelovanih kmetijskih površinah, saj se lahko v nasprotnem primeru pokvari krma za živali, kar kmetu naredi veliko škodo, meče pa tudi slabo luč na vodnike psov, čemur pogosto sledi slaba volja, prerekanje, sovraštvo do psov in v ekstremnih primerih tudi množično zastrupljanje psov.
Splošno mnenje naših anketirancev je, da skrbniki psov premalo vestno pobirajo za svojimi pasjimi prijatelji, da je kultura pobiranja pasjih iztrebkov pri nas tako rekoč ‘na psu’. Pogosto je mnenje, da za psi bolj vestno pobirajo lastniki manjših pasem, medtem ko je bil zelo pogost komentar na nekoliko manj vestno pobiranje za večjimi kužki. Najbolj moteči so pasji kakci na urbanih površinah, se pravi parkih in pločnikih, še posebej pa v bližini otroških igral in v okolici šol in vrtcev. Manj moteči so nepobrani iztrebki v naravi, daleč od naselij in pogostih sprehajalnih poti, kar pa je utemeljeno tudi z argumentom, da je za naravo bolj škodljiva plastična vrečka, ki se dolgo časa razgrajuje, kot pa posamezen iztrebek daleč od naselja. Mnogi kljub težavam opažajo počasen napredek in vse bolj vestno pobiranje za našimi štirinožci.
Kljub na videz izvrstnim rezultatom naše ankete, pa smo le-to izvedli med našimi bralci, ki so na splošno bolj ozaveščeni o tej problematiki in ne odražajo splošnega stanja pri nas. Kultura pobiranja pasjih iztrebkov se počasi, a vztrajno izboljšuje. Napredek bi znatno olajšala tudi postavitev več košev za pasje iztrebke z nastavki za vrečke, kot tudi postavitev splošno dostopnih košev za mešane odpadke, v katere bi lahko te vrečke v najkrajšem možnem času odvrgli. Prisotnost inšpektorjev in bolj pogost nadzor nad pasjimi skrbniki pa bi gotovo marsikaterega sprehajalca spodbudila tudi k bolj vestnemu pobiranju za svojim štirinožnim prijateljem.
[/members_only]
Andreja Fegeš
Objavljeno v triindvajseti številki revije Kužek