Njegova čudovita zunanjost skriva mehko srce, zato je ena najbolj priljubljenih velikih pasem.
Zgodovina
Že 115 let je minilo od ustanovitve prvega švicarskega kinološkega kluba z imenom Berna, ki je prvi združil vzreditelje bernskih planšarskih psov. Ti so se takrat še po vasici Dürbach, kjer se je »bernska« zgodba pravzaprav začela, imenovali dürbachlerji. Kmetje centralne Švice so potrebovali zanesljivega vsestranskega psa, mirnega značaja, dovolj velikega za čuvaja in dovolj robustnega za vleko mlekarskega vozička. Ta lastnost je prišla prav vsem, ki si niso mogli privoščiti konja, saj jim je pes pomagal pri prevozu mleka v sirarne. Predstavnike pasme so zato poimenovali »konjiček revnih«.
Izvor in starost tega psa ostajata neznanki, saj dokazanega porekla ni. Korenine domnevno segajo do tibetanskega mastifa, ki naj bi prišel z Rimljani preko Alp. Podoba psa z dolgo dlako na svetilki, ki so jo našli med rimskimi izkopaninami blizu Züricha, je namreč zelo podobna bernskemu planšarskemu psu. Kljub temu viri trdijo, da so po sledeh najdenih lobanj ti psi domovali na ozemlju današnje Švice že 4000 let pred našim štetjem. Berni je ostal pes kmečkih dvorišč, spremljevalec, pomočnik, čuvaj. Od vsake pasme, ki so jo – načrtno ali po naključju – dodali k njegovemu poreklu, je zagotovo odnesel le najboljše: novofundlandec mu je zapustil ljubezen do vode, bernardinec miren, včasih celo flegmatičen značaj in robustno zgradbo, rotvajler voljo do dela in čuvanja …
V Švici ima bernski planšarski pes še tri »bratrance«: velikega švicarskega planšarskega psa, appenzellerja in entlebucherja, ki so obarvani zelo podobno. Berni, kot mu radi ljubkovalno pravimo, pa se od njih razlikuje po masivni telesni zgradbi in dolgi rahlo valoviti svileni dlaki.
Iz pasemskega standarda povzamemo, da je to dolgodlak, tribarven, srednje velik, močan in gibčen delovni pes s krepkimi okončinami, harmoničen in uravnotežen. Pomembno je razmerje med višino na vihru in dolžino. Idealno razmerje je 9:10, kar pomeni, da pes ne sme biti predolg, ampak naj pride do izraza njegova čokatost. Samci na plečki merijo od 64 do 70 cm, samice pa od 58 do 66 cm.
Dlaka je dolga, ravna ali rahlo valovita. Osnovna je črna barva plašča z rjavo-rdečimi ožigi na licih, nad očmi, na vseh štirih nogah in prsih ter z belimi oznakami na glavi, prsih, šapah in konici repa. Tako razporejena belina daje pasmi simpatično milino.
Oči so temno rjave, mandljaste oblike. Telo je močno in kompaktno. Rep je košat, v gibanju vihrajoč kot zastava ali nošen nekoliko iznad hrbta. Pomembno je gibanje, ki mora biti dolgo in enakomerno z izdatnim korakom.
Čeprav so iz zdravstvenih razlogov vzreditelji v Švici pričeli raje izbirati med nižjeraslimi primerki, so ohranili robustnost. Ta se pri nas v zadnjih letih žal izgublja.
Značaj bernskega planšarskega psa je kljub njegovi osupljivi lepoti in veličastnosti njegova največja odlika. Standard navaja, da je berni zanesljiv, pozoren, čuječ in neustrašen v vsakdanjih situacijah, dobrodušen in navezan na znane osebe, samozavesten in prijazen do tujcev, ne preveč temperamenten ter dobro vodljiv. Zaradi svoje velikosti je suveren čuvaj svojega dvorišča, čeprav marsikateri lastnik meni, da bi morebitnemu vlomilcu berni pomagal nositi plen v avto, ker je tako ustrežljiv.
Trditvi, da je bernski planšarski pes zelo učljiv kuža, bodo morda nasprotovali (sicer redki) inštruktorji v pasjih šolah, vendar velja, da je s pravo motivacijo mogoče bernija izšolati za prav vsako delo, ki mu ga dopušča njegova konstitucija. Šolanje za psa spremljevalca z izpitom v urbanem okolju bo opravil z odliko, saj bo za svojega človeka pripravljen storiti vse in še več. Grobega ravnanja ne prenaša, saj je rahločuten in prej kot katerakoli druga pasma prebere razpoloženje svojega skrbnika. Po naravi je zaupljiv, zato ga je potrebno že od prvega dne, ko prestopi domači prag, čuvati pred neprijetnimi izkušnjami, po drugi strani pa vztrajati pri svojih zahtevah in mu postaviti meje. Od začetka ga navajamo na dotikanje, česanje, pregled zob, nego uhljev. Nagrada in pohvala sta najpomembnejši orodji pri vzgoji in šolanju bernija, na kar večina vaditeljev in vodnikov rada pozablja. Berni nikoli ne bo brezpogojno poslušen pes, ker je ena od njegovih prvinskih nalog tudi samostojno ukrepanje, ko gre za čuvanje ali zganjanje črede. To je potrebno pri zahtevah do psa tudi upoštevati in mu pustiti določen del svobode. Nikdar ne bo razočaral.
Mladič relativno pozno dozori, zato od njega ne smemo zahtevati preveč. Šele pri dveh letih in pol je kuža odrasel, čeprav se marsikateri berni celo življenje do pozne starosti obnaša kot mladiček. Prva šolska izkušnja naj bo v kakovostni mali šoli, kjer razumejo posebnosti pasme. Nemalokrat se je že zgodilo, da so prav v pasji šoli z neustreznimi metodami pokvarili bernijev mehak značaj. Če nemškega ovčarja z malo truda izšolamo v pasji šoli in opravimo izpit pri dobrem letu starosti, za bernija velja, da bo na istem programu uspešen pri letu in pol, morda dveh.
Dodatno dejstvo, da je ob primernem načinu šolanja berni lahko zelo uporaben kuža, je njegova prisotnost v mnogih kinoloških disciplinah: pri poslušnosti, v rally obedience-u. Kljub ne ravno idealni telesni zgradbi ga najdemo tudi v agilityju in pri reševalcih. Žal se v sledenju, eni najlepših športnih disciplin, ki je v veliko veselje psu in vodniku, berniji ne pojavljajo ravno pogosto. Neskončno uživajo pri učenju trikov, njihova »paradna disciplina« pa je terapija s psi. V zadnjem času se pojavlja vse več terapevtskih parov, ki obiskujejo vrtce, šole, domove za starejše, bolnišnice, domove oseb s posebnimi potrebami ipd. in vsepovsod se kljub neobičajni velikosti berni odlično obnese. Berni je navsezadnje pred desetletjem pri nas oral ledino med šolanimi terapevtskimi psi.
Če smo se še pred nekaj leti hvalili, da smo znatno zmanjšali pojav kolčne displazije pri bernskem planšarskem psu, razgovori z veterinarji kažejo, da se ponovno pojavljajo psi, ki jih je potrebno zaradi te dedno pogojene bolezni kolčnih sklepov uspavati že pri šestih mesecih. To je žalosten podatek, ki mu botrujejo preohlapna vzrejna pravila na eni strani, na drugi pa želja po hitrem zaslužku samozadovoljnih rejcev, ki jim je za zdravje psov prav malo mar. Kupci mladičev bi morali dosledno iskati potomce staršev brez kolčne in komolčne displazije. V tujini, posebej v deželah severne Evrope, imajo veliko pojavov maligne histiocitoze, pojavljajo pa se tudi druge oblike tumorjev, npr. sarkomi, limfomi in tumorji seskov. Slednjim se lahko lastniki psičk izognejo z zgodnjo sterilizacijo. Življenjsko dobo bernijem skrajšujejo tudi bolezni ledvic in alergične reakcije na anestetike. Narašča tudi število usodnih primerov pri zasuku želodca, ker gre za veliko pasmo z globokim prsnim košem. Zaradi dolge in goste dlake se posebej v poletnih mesecih znatno poveča število primerov gnojnega vnetja kože, t. i. hot spot. Vnetje, ki nastane pod mokro in zlepljeno, torej neprezračeno dlako, je boleče in hitro napreduje, tako da ga skrbnik večinoma opazi prepozno, da bi lahko psu pomagal brez veterinarja. Stroka meni, da so bernci zelo dovzetni tudi za klopne bolezni, zato je preventiva ključnega pomena. Preprečevanje ugrizov klopov in bolh je poleg odpravljanja notranjih zajedavcev ena ključnih nalog vsakega skrbnika, saj posledice človeške nemarnosti vedno plača pes, lahko celo z življenjem.
Veliko težavo predstavljajo tudi alergije, ki jih lahko obvladamo s pomočjo alternativnih zdravilnih metod. Slednje se je pri bernijih, ki slabo prenašajo vsako nasilje, tudi nasilje kemičnih sredstev, zdravil in cepiv, izkazalo za zelo uspešno.
Dr. Willis pravi, da so bernci lahko zelo vodljivi, gluhi, kadar to želijo biti in zelo pozorni, kadar jim ustreza. Hkrati pa študije dokazujejo, da so izredno občutljivi na stres, ki je eden izmed vzrokov za njihovo (poprečno statistično) kratko življenjsko dobo, ki v Evropi še vedno ne presega sedmih let in pol. V primerjavi z drugimi pasmami izredno težko prenesejo odsotnost skrbnika in osamo. Postanejo nervozni, negotovi in predvidevajo celo, da je njihova dovzetnost za rakave bolezni posledica negativnega odziva na stres.
Na srečo vse le ni tako črno, saj dolgoživi berniji, ki jih je tudi pri nas kar nekaj, dokazujejo, da lahko v ljubečem družinskem okolju in s pravilno nego ter prehrano očuvamo bernijevo zdravje in podaljšamo življenje tudi do zavidljivih 14 let in pol, kolikor je štela najstarejša psička iz moje vzreje. Tudi njeni dve sorojenki sta odšli od nas po dopolnjenih štirinajstih letih.
Kljub dolgi dlaki berniji ne spadajo med zelo zahtevne pasme v pogledu nege kožuha. Glavnik z dolgimi zobmi je potrebno vzeti v roke enkrat do dvakrat tedensko, med menjavo dlake seveda pogosteje. Razčesavanje svilene in redko umazane dlake je potrebno ne le zaradi nege kožuha, pač pa tudi, ker z dotikanjem, negovanjem in masažo berniju zelo ustrežemo. Telesni stik je odličen način sporazumevanja, ki ga berni zelo dobro razume in pri tem vidno uživa. Kremplje si običajno skrajša z aktivnostjo po grobi podlagi, privoščimo pa mu tudi redno čiščenje uhljev in pregled ušes ter zob. Kopanje običajno ni potrebno, saj se berni rad okopa sam, le čist potok ali jezero potrebuje.
Imeti bernskega planšarskega psa
Žal se veliko bernija željnih ljudi pred nakupom pouči o značilnostih in potrebah pasme manj kot o novem pralnem stroju ali računalniku. Poleg lastnikovega časa, ki ga berni potrebuje v zares velikih količinah, sta dostop v bivalne prostore in ograjeno dvorišče pogoja, ki ga postavi kupcu velika večina vestnih vzrediteljev. Zraven zneska, ki ga odštejemo za nakup mladička, moramo v ceno njegovega vzdrževanja všteti še kakovostno hrano, brez katere ne moremo pričakovati zdravega, pravilno razvitega in zadovoljnega psa. Vse več skrbnikov se odloča za hranjenje s surovo ali mešano (surovo in doma pripravljeno) hrano, kar daje ob pravilni sestavi odlične rezultate. V vsakem primeru pa je potrebno izbrati kakovostno hrano za velike pasme.
Pri izbiri vzreditelja je potrebna previdnost, saj bernski planšarski pes še vedno spada med komercialno zanimive pasme. Večina potrebnih podatkov je dostopna na spletnih straneh, z nasvetom pa bo v veliko pomoč tudi pasemski klub.
Mojca Sajovic
Psarna »Per Aspera Ad Astra«
Objavljeno v dvajseti številki revije Kužek