Ena od najpogostejših vedenjskih težav, s katero se srečajo številni novi lastniki psa, je destruktivno vedenje psička v času odsotnosti lastnika, torej v času, ko je pes sam doma. Številni ljudje težavo pripisujejo privajanju na nov dom ali mladostniški razigranosti psička, šele sčasoma pa ugotovijo, da težava ni tako nedolžna in prehodna, kot so sprva pričakovali. Po navadi se to zgodi, ko se začne vedenje stopnjevati in sami ne vidijo rešitve.
Kako prepoznamo ločitveno tesnobo?
Anksiozni psi se lahko slinijo, grizejo in žvečijo predmete, uničujejo pohištvo, urinirajo in se iztrebljajo po vsem stanovanju (čeprav so že naučeni hišne čistoče), kopljejo, lajajo in poskušajo pobegniti ali se celo sami poškodovati. Vse to neželeno, neprijetno in moteče vedenje je prisotno le, kadar lastnika ni doma oziroma je pes sam, v skrajnih primerih pa tudi, kadar je pes ločen od skrbnika, na primer zaprt v drug prostor.
Simptomi so neposredno povezani s stisko, ki jo pes doživlja ob ločitvi od lastnika, kaže pa se tudi v nemirnem vedenju, ko se njegovi »starši« odpravljajo od doma.
[members_only]
Nekateri psi, ki trpijo zaradi separacijske anksioznosti, namreč postanejo zelo vznemirjeni, takoj ko opazijo, da se lastnik pripravlja za odhod. Nekateri poskušajo izsiliti, da bi lahko odšli z lastnikom, glasno lajajo in kažejo druge znake stiske, vedenje pa se lahko povsem umiri po nekaj minutah od odhoda lastnika od doma ali pa stopnjuje v prej omenjene oblike destruktivnega vedenja. Ob vrnitvi domov se pes vede, kot da bi minilo že vrsto let, odkar je nazadnje videl lastnika, ter pretirava s pozdravljanjem, iskanjem pozornosti in izkazovanjem veselja ob vrnitvi.
Kako z gotovostjo prepoznate simptome ločitvene tesnobe:
1. Če pes uničuje predmete izključno v vaši odsotnosti, kadar pa ste doma, tega ne počne, gre gotovo za znak ločitvene tesnobe.
2. Kadar pes že dobro, zanesljivo obvlada hišno čistočo in svoje dnevne potrebe redno opravlja zunaj, nenadoma pa se v vaši odsotnosti večkrat zapored iztrebi v stanovanju, je velika verjetnost, da njegovo vedenje lahko povežete z občutkom ločitvene tesnobe (razen v primerih, ko je pes sam doma res dolgo in je lahko pričakovano, da svoje potrebe pač ni mogel več zadržati, oziroma kadar je lahko vzrok bolezen sečil ali prebavne težave).
3. Lajanje in tuljenje ob odhodu lastnika ter še dolgo po tem je prav tako lahko jasen znak ločitvene tesnobe. Še posebej to velja za pse, ki sicer ne lajajo veliko in pogosto ter so v družbi svojega lastnika na splošno bolj umirjenega vedenja.
4. Žvečenje, grizenje in uničevanje predmetov v stanovanju je oblika zabave, s katero pes poskuša pregnati strah, dolgočasje in občutek osamljenosti v času, ko je sam. Takšno vedenje je nesprejemljivo, pa tudi nevarno, saj lahko pride do samopoškodbe psa, zloma zob, poškodbe tac in krempljev. Kadar v prisotnosti lastnika pes tega ne počne, lahko dejavnost nesporno povežete z ločitveno tesnobo.
5. Nemirno sprehajanje gor in dol ter gibanje v točno določenih vzorcih (na primer vrtenje) v času odsotnosti lastnika je prav tako kazalnik, da ima pes težave.
6. Poskusi pobegov, ki se dogajajo le v odsotnosti lastnika oziroma družine, so zanesljivo znak, da pes ne želi biti sam in se poskuša izogniti območju, v katerem je zaprt.
Glede na to, kako huda je oblika ločitvene tesnobe – torej ali pes doživlja stres le ob odhodu od doma ali pa zanj tudi samota predstavlja težavo –, določimo tudi tehnike odpravljanja te vedenjske težave.
Najprej moramo razumeti, od kod izvira strah pred samoto ali zapustitvijo pri psih. Pri psih, ki so v preteklosti zamenjali lastnika, lahko ločitvena tesnoba izvira iz preprostega strahu po vnovični zapustitvi, medtem ko se pri drugih pojavi na videz povsem brez vzroka. Če se težava pojavi nenadoma, je lahko vzrok sprememba v dnevni rutini (na primer sprememba delovnega časa lastnika, nov družinski član, smrt v družini, selitev in podobno), pogosto pa je glavni razlog prav naše vedenje. Nekateri skrbniki mladičkov ne začnejo dovolj zgodaj navajati na samoto, zato imajo lahko s tem pozneje težave. Če psu ne zagotovimo ustrezne dnevne dejavnosti, ga lahko to med našo odsotnostjo žene k destruktivnemu vedenju. Pa tudi pretirano, ustaljeno poslavljanje psu prej škodi kot koristi. Manj drame kot povzročate zaradi svoje odsotnosti, lažje jo bo pes prenesel.
Kako se lotiti odpravljanja težave?
Odpravljanje separacijske anksioznosti je usmerjeno predvsem k cilju, da naučite psa uživati tudi v samoti in miru domačega okolja ter da ga navadite na samostojno igro s pasjimi igračami. Slednje dosežete tako, da pes doživlja situacijo vašega odhoda brez strahu pred tem, da bo ostal sam, čas samote pa počasi in postopoma podaljšujete.
Blažje oblike separacijske anksioznosti lahko poskušate zmanjšati in odpraviti kar doma, tako da psa postopoma privajate na samoto, ki naj jo pes povezuje z nečim pozitivnim, na primer z dobro hrano. Poskušajte zmanjšati njegove občutke stresa ob odhodu, tako da odhajate pogosto in le za kratek čas, ob vsaki vrnitvi pa psa za primerno vedenje med odsotnostjo seveda nagradite s slastnim priboljškom.
Psu lahko ponudite v času odsotnosti interaktivne igrače, napolnjene s priboljški, s katerimi se bo zamotil, slastno doživetje pa bo povezal z dobrimi in prijetnimi doživetji. Obdobja začasne odsotnosti podaljšujte zelo počasi, premišljeno in postopno.
Srednje težke oblike težave zahtevajo nekoliko več truda in vztrajnosti, morda tudi nasvet vedenjskega strokovnjaka, ki ga boste morali dosledno upoštevati. Postopek desenzibilizacije psa bo morda trajal nekoliko dlje, odpraviti bo treba strah pred samoto in doseči, da pes postopno opusti vse oblike destruktivnega vedenja in se priuči zapolniti svoj čas z ustrezno igro v domačem okolju tudi brez neposredne interakcije s človekom.
Igrajte se s svojim psom »igro odhoda« pri drugih vratih in ne pri izhodu iz stanovanja, kar povezuje s stresnim občutkom. Uporabite različna vrata, ki vodijo v druge sobe, kopalnico, na vrt in podobno. Pes naj počaka sam le nekaj minut, nato pa se vrnite v prostor in ga nagradite. Vaje ponavljajte strpno, pogosto in podaljšujte minute čakanja. Opazujte vedenje psa. Ob opaznem napredku v vedenju poskusite že utečeno igro izvajati še pri izhodu iz stanovanja.
Vaši odhodi ven in prihodi nazaj naj bodo čim bolj tihi in mirni, da z njimi zmanjšate nemir psa in stres. Ne pričakujte hitrega napredka, saj gre za dolgotrajen proces, uspeha pa ni mogoče pričakovati čez noč. Kompleksna težava potrebuje postopno reševanje. Zagotovite psu zadostne količine fizične in mentalne stimulacije, kar ga bo utrudilo, hkrati pa povečalo njegovo telesno potrebo po počitku in posledično pripomoglo k sprostitvi.
Skrajna pomoč pa je tudi uporaba določenih zdravil, ki vam jih lahko predpiše vaš izbrani veterinar za lajšanje simptomov anksioznosti. Poskusite lahko tudi s sintetičnimi pasjimi feromoni, ki psa pomirjajo in mu dajejo občutek varnosti, vendar naj bo to le pomagalo za reševanje težave, ki mora biti predvsem rezultat vašega dela.
Predvsem pa nikoli ne kaznujte in oštevajte svojega psa z motnjami zaradi ločitvene tesnobe. Ne gre za zavestno neposlušnost, škodoželjnost ali zamero. Gre za hudo psihološko stisko, ki je neke vrste bolezenski znak, zato lahko vsakršno kaznovanje v tem primeru težavo le še močno poslabša.
[/members_only]
Maja Kalaš
Viri: www.aspca.org
www.aspca.org
www.cesarsway.com
www.cesarsway.com
Objavljeno v osemnajsti številki revije Kužek
