Pasma se je razvila iz starih britanskih gonjačev, ki so jih križali s španjelom na mejnem območju med Škotsko in Veliko Britanijo. Kinološka zveza Velike Britanije – London Kennel Club se je za borderske ovčarje začela zanimati po letu 1976. Zanimala jih je predvsem njihova delovna sposobnost, ne pa toliko videz. Izbirali so le najboljše primerke, ki so si bili na videz podobni ter so imeli lastnost »fiksiranja« ovac s svojimi očmi in značilnim gibanjem.
Ime collie se je pojavilo ob koncu 19. stoletja, čeprav so besedo uporabljali v škotskem narečju že veliko prej. Beseda naj bi imela več pomenov (uporaben, črn in drugo).
Prva registrirana borderska ovčarja sta bila Old HempiIn Old Main. Old Hemp se je skotil septembra 1893. Njegov vzreditelj je bil Adam Telfer. Hemp je prišel iz kombinacije Roya, črno-belega psa in psice Meg. Bil je zelo vodljiv in poslušen pes, ki je zmagoval na ovčarskih tekmah od svojega prvega leta dalje.
Mednarodna zveza za ovčarske pse (ISDS International Sheep Dog Society) je bila ustanovljena leta 1906 z namenom povečati zanimanje za delo s čredami in pašnjo, kar so želeli doseči prek izboljšanja vzreje in dela s pašnimi psi ter tako izboljšati obvladovanje velikih čred. Temu cilju sledijo še danes, saj so mnenja, da bi bilo obvladovanje čred v hribovitem svetu ali dolinah brez dobrega delovnega ovčarskega/pašnega psa nemogoče. ISDS je ustanovilo 12 najboljših vodnikov, ki so bili nezadovoljni s takratnim kinološkim klubom, saj so bili mnenja, da je ta bolj osredotočen na zunanji videz pasme kot pa na delovne sposobnosti.
Border collie ali mejni škotski ovčar sodi v prvo FCI skupino ovčarskih in pastirskih psov. Borderski ovčar je skladen, srednje velik pes. Njegovo telo je atletske postave. Ne sme biti ne premočan, okoren, niti ne slaboten. Telo je v primerjavi z njegovo višino nekoliko daljše. Samci so v primerjavi s samicami nekoliko močnejše postave. Gibanje je lahkotno, povezano. Border collija lahko vidimo v različnih barvah. Najpogostejša je črno-bela barva. Lahko pa so tudi rjavo-beli, tribarvni, merle in drugih barv. Nikoli pa ne sme prevladovati bela barva. Uhlja sta srednje veličine. Nošena sta lahko pokončno ali polpokončno. Oči so postavljene daleč narazen, ovalne, srednje velike in rjave barve, razen pri merle barvi, kjer sta eno ali oba očesa ali samo del očesa modra. Border collie ima pozoren, inteligenten in mil pogled.
Priznani sta dve različici dlake, kratka ali srednje dolga. Na otip mora biti gosta in srednje trda. Krovna dlaka je nekoliko daljša (pri srednje dolgi dlaki), poddlanka pa mehka, ki psa ščiti pred neprijetnimi vremenskimi razmerami. Pri srednje dolgi dlaki ima border collie nekoliko daljše »zastavice« (dlako) na prednjih in zadnjih okončinah. Drugje pa mora biti dlaka ravna in priležna.
Rep je nizko nastavljen, košat, konica repa pa zavita navzgor. Segati mora vsaj do skočnega sklepa. Če se pes vznemiri, je lahko dvignjen, vendar nikoli nošen prek hrbta.
Idealna višina za samce je 53 centimetrov, za samice nekoliko manj. Teža je različna, od 16 do 20 kilogramov. Življenjska doba je nekje med 12 in 15 letom.
Ne potrebuje posebne nege, saj je njegova dlaka nezahtevna. Zadostuje, če jo redno skrtačimo, saj s tem poskrbimo, da odstranimo odmrlo dlako in odstranimo umazanijo. Redno odstranjujemo tudi vozle, ki se lahko naredijo za ušesi in povsod tam, kjer ima pes daljšo dlako. S šamponi ne pretiravamo. Če se sprehajamo po dežju, dlako doma osušimo z brisačo. Pozimi lahko daljšo dlako na zadnjih in sprednjih nogah ter med prsti pristrižemo, da se ne naredijo tako imenovane kepe, ki psa lahko motijo med hojo. Ali pa psu tačke zmočimo s toplo vodo, da se sneg stopi. Po sprehodu redno pregledujemo dlako zaradi klopov.
Zdravje
Današnji vzreditelji imajo na voljo več testov, s katerimi se lahko določene bolezni, ki jih imajo border collieji, hitreje odkrijejo in na ta način psa izločijo iz vzreje. Borderski ovčar ima lahko težave s komolci, kolki, očmi, epilepsijo …
Zato je toliko bolj pomembno, da pred nakupom border collieja dobro premislimo, kje bomo vzeli mladička in kakšen je vzreditelj. Border collieji morajo imeti za vzrejo slikane kolke in imeti certifikat o pregledu oči (DNK).
Border collie je zelo inteligenten, pozoren, ljubeč in vdan pes. Rad je z ljudmi in se počuti osamljenega, če živi ločeno. Po naravi je vesel in ni čuvaj. Lahko je zadržan do tujcev. Živi za svojega gospodarja, rad je v njegovi bližini in z veseljem izpolnjuje njegove ukaze. Z drugimi psi in domačimi živalmi se lahko dobro razume. Rad je zunaj v naravi, ne glede na vremenske razmere. Ni zahteven pri jedi. Za marsikoga je idealen pes. Zaradi svoje gibčnosti in hitrosti je zelo uporaben pri agilityju, pašnji ovac, lovljenju frizbija in flyballu. Najdemo pa jih tudi med reševalci in terapevti. Ker so poslušni, so odlični za rally obedience in druge kinološke športe.
Toliko kot je pozitivnih stvari pri borderju, najdemo tudi negativne, zato se z nakupom borderja ne prenaglite. Ker je po naravi ovčarski pes, ki je v preteklosti pasel ovce (nekateri še zdaj), ima izrazit pašni nagon. To pomeni, da mu je v naravi, da pase vse, kar se hitro premika. Glede na to, da večina borderskih lastnikov doma nima ovac, bo border pasel avtomobile, kolesarje, ljudi, druge pse … Skratka vse, kar mu pride pred oči.
Kadar border »pade« v pašni nagon, pozabi na vse okoli sebe in nič ne sliši, kar zna biti zelo nevarno sploh če ni na vrvici. Tako se lahko navaden sprehod sprevrže v pravo polomijo. Da je zadeva še bolj zoprna, lahko borderji pri svoji »paši« začnejo ščipati, kot so to počeli med pašo ovac, če katera ni hotela iti v smer, kamor je pastir z borderjem vodil ovce.
Pomembna je tudi zgodnja socializacija, da se pes navadi na različna okolja, spozna preostale pse, ljudi, se navadi na hrup in drugo.
Ker je border collie zelo inteligenten pes, mu mora skrbnik nuditi dovolj zaposlitve. Če bo prepuščen sam sebi, bo začel uničevati stvari okoli sebe. Samo sprehod ne bo dovolj. Na voljo imamo razne igre, s katerimi urimo njihove možgančke, naučimo jih raznih trikov, najboljše pa je, da se povežemo z drugimi, ki imajo border collieje in nas usmerjajo. Prav tako je zaželen obisk pasje šole, kjer ima inštruktor izkušnje s pasmo in ve, da klasično šolanje odpade. Ker znajo biti občutljivi s strogim vodenjem, ne bomo prišli daleč.
Potrebuje vodnika, ki mu zaupa in zna izkoristiti njegove sposobnosti ter njegovo energijo pravilno usmeri v delo.
Jana Graberski
Objavljeno v štirinajsti številki revije Kužek