Lhasa apso prav gotovo sodi med najstarejše pasme na svetu.
Ime
Lhasa je glavno mesto Tibeta, apso pa v tibetanskem jeziku pomeni koza, saj naj bi psi imeli krovno dlako takšne kakovosti, kot jo ima koza. V Tibetu jih imenujejo tudi apso seng kyi, kar pomeni »majhni kužek z levjim srcem« oziroma »bradati levji pes«. Primerjave z »levi« so v budističnem svetu religioznega pomena.
Zgodovina
Pasma lhasa apso se je oblikovala več kot dva tisoč let v Tibetu in drugih državah, ki mejijo na Tibet. Zgodbe pravijo, da je ta pes pravzaprav doma iz doline »Shangri Lah«, kar pomeni »Dolina sreče«, njihovo poslanstvo pa naj bi bilo, da so čuvali menihe in jim nosili srečo. Zato so jih pozneje za srečo jemali s seboj tudi alpinisti, ki so hodili na Himalajo.
Dolgo časa nazaj teh psov v Tibetu ni bilo mogoče kupiti, saj so veljali za svetega psa, če že, so ga le »podarili«, kar je bila velika čast. Izvorni psi so tudi danes v Tibetu precej enotni, manjši, z obilno dolgo zavozlano dlako (če jih lastniki zaradi vozlov ne postrižejo). Za zdaj preživetje teh psov v njihovi domovini ni ogroženo.
Danes imajo apse v Tibetu kot družinske pse. Večinoma jih imajo v ograjenih dvoriščih, kjer so privezani, ali pa na terasah tipičnih tibetanskih hiš, katerih strehe so po navadi ravne. Imajo jih namesto zvonca, saj naznanijo vsakega, ki se približa hiši. Pravijo, da so jih nekoč bogati in pomembni menihi – »lame« uporabljali ne samo kot zvonec, ampak tudi kot žive grelce, saj so ti poležavali pri njihovih nogah ali v naročju. Tudi danes so lhasa apsi predvsem ljubljenčki menihov v samostanih, tako v Tibetu kot Nepalu.
Prihod v lhasa apsov v Evropo in osvajanje sveta
Prvi, ki je v Evropo odnesel lhasa apso, je bil polkovnik Bailey. Angleži so jih najprej imenovali terier iz Lase, pozneje, leta 1934, pa so jih poimenovali v lhasa apso. Tega leta so ustanovili tudi klub in zapisali pasemski standard.
V Ameriko pa sta prve lhasa apse pripeljala zakonca Cutting leta 1933. Par jima je poklonil 13. dalajlama »Thubten Gyatso«. Pred drugo svetovno vojno pa sta zakonca na svoji farmi že osnovala linijo »Hemilton« in na njunem zelo velikem posestvu je bilo tudi več kot 50 psov.
Sredi 20. stoletja pa so iz Velike Britanije v Ameriko izvozili več shih tzujev, ki v tistem času še ni bila priznana pasma, ameriška kinološka zveza AKC pa jih je registrirala pod lhasa apso. Ogorčenje mnogih vzrediteljev lhasa apsov je bilo veliko, a žal niso dosegli ničesar. Ti psi so imeli velik vpliv na vzrejo lhasa apsov v Ameriki, ki danes še vedno odstopajo od lhasa apsov po svetu.
Po drugi strani pa so zanesenjaki in poznavalci pravega tipa psov iz Nemčije, Kanade, Švice in Francije po letu 1900 iz Tibeta, Nepala in Butana pripeljali nekaj izvirnih primerkov pasme, ki so jih uspešno vključili v nadaljnjo vzrejo te pasme.
Kaj pa Slovenija?
Prva sta lhasa apse v Slovenijo pripeljala zakonca Petrič leta 1972, s tem parčkom pa sta imela tudi prvo leglo. Do danes je pri nas registriranih okoli 300 primerkov te pasme, vsako leto imamo dva do tri legla, še zmeraj pa je v Sloveniji ta pasma premalo poznana.
Iz pasemskega standarda
Značaj
Je majhen, dolgodlak, aktiven in neustrašen ter zelo samozavesten in bister. Je zelo privržen svoji družini, pripravljen sodelovati, ne pa brezpogojno ubogati. Ni potepuški. Je nezaupljiv do tujcev. Bolj kot dolge sprehode, potrebujejo nenehno družbo ljudi. Lhasa apsi dolgo živijo, so močnega zdravja in po navadi ostanejo živahni do visoke starosti.
Glava
Srednje velika in ponosno nošena. Lobanja je rahlo obokana ter malo daljša od gobca, ki mora biti močan, raven in top. Smrček je črn.
Prednji nogi
Sta ravni in močnih kosti. Prsni koš je srednje močan, hrbet raven. Za lhasa apse so značilne okrogle, krepke mačje šape.
Oči
So temno rjave, ovalne, bistre in izrazite.
Rep
Visoko nastavljen in nošen v loku čez hrbet.
Ugriz
Tipičen ugriz je kleščast ali rahel predgriz.
Gibanje
Odločno in harmonično brez pretiranega odrivanja zadnjih nog.
Dlaka
Je tipična dvojna krovna dlaka, dolga, na otip pa podobna kozji. Podlanka je tanka, volnata in srednje obilna. V prvotni domovini, Tibetu, se izpadajoča poddlaka obesi na krovno, se preplete in spolsti, tako da je pes obdan v gosto tkan plašč, ki ga varuje pred vetrom, mrazom in pripeko. Tibetanci svoje pse tudi občasno ostrižejo in njihovo dlako uporabijo za izdelavo svojih oblačil.
Dovoljene so vse barve in kombinacije, razen rjave.
Teža in višina
Lhasa apso je težak od 5 do 9 kilogramov, njegova plečna višina pa je približno 25,5 centimetra.
Prehrana
Da bo vaš kužek zdrav in zadovoljen, je pomembno, s čim ga hranimo. Mnenja vzrediteljev so različna, jaz hranim z briketi, ki vsebujejo manj beljakovin, kajti posebnost tibetanskih psov je, da slabše prenašajo preveč mesa. Uporabljam tudi holistično hrano. Glede na to, da je to dolgodlaka pasma, jim dajem tudi lososovo olje. Priboljški so seveda dobrodošli, sama prisegam na vse, kar je v zvezi z ribo, tako hrana kot priboljški. Ne smemo pa pozabiti na palčke za čiščenje zob.
Nega dlake
Nega dlake se začne že pri mladičku. Pri meni je to v starosti približno enega meseca. Saj veste, kaj pravi pregovor, kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Tako novi lastniki nimajo težav, ko pride kužek v novi dom. Če ni navajen na krtačo, je, potem ko ima dolgo dlako, lahko veliko težav. Odrasel pes potrebuje redno in temeljito krtačenje dlake, saj tako odstranimo odmrlo in preprečimo, da bi se zavozlala. Uporabljamo tako imenovano krtačo sliker in obvezno kovinski glavnik, ki pa morata biti kakovostna. Ne smemo pozabiti, da je priporočljivo redno kopanje psa z dobrimi šamponi, po šamponiranju pa je treba uporabiti še balzam za dlako, da jo lažje razčešemo in hkrati nahranimo. Najbolje je, če svojega mladička navadite na to, da se uleže, saj bo tako česanje zanj prijetnejše.
Če se vam zdi, da imate preveč dela z dolgo dlako, lahko kužka tudi postrižete.
Lhasa apso danes
Na žalost se večina vzrediteljev odloča za bolj elegantnega, krajšega, s svileno dlako, kot pa preveč gibajočega se psa, ki spominja na ameriškega koker španjela. Tak pes namreč pritegne večjo pozornost sodnikov na pasjih razstavah. Žal pa pozabljajo, da psi izgubljajo pasemske značilnosti. Na srečo pa je kar nekaj vzrediteljev tako v Evropi kot drugje, ki se zavedajo izvora pasme ter sledijo standardu in tipu.
V Sloveniji sta dve priznani psarni, iz katerih prihaja kar veliko zelo lepih tipičnih predstavnikov te pasme. Ta trenutek na spletni strani Kluba za tibetanske pasme (KTP, http://www.titling-lhasa-apso.com) najdemo le eno aktivno vzrediteljico, to je Mojco Bregar. Žal je ta čudovita pasma pri nas premalo poznana, tako da je kljub majhnemu številu legel težko najti primerne nove lastnike. Podatke o negi, vzgoji in nakupu lhasa apsov lahko dobite v Klubu za tibetanske pasme Slovenije, ki je kot pasemska organizacija zadolžena za pomoč lastnikom in strokovno »obdelavo« te tibetanske pasme.
Lhasa apso in agility
Agility je odlična aktivnost tako za človeka kot psa. Je veselje do gibanja in tesnega stika s psom. Lastnik teče s psom mimo zaporedno postavljenih ovir, z različnimi slišnimi ter vidnimi ukazi pa usmerja – vodi psa tako, da kar najbolj natančno in hitro premaguje ovire. Agility je lahko hkrati rekreacija in zabava, pa tudi tekmovanje in druženje. Zato ni naključje, da se z agilityjem ukvarja vse več ljubiteljev, tako pri nas kot po svetu. Najpogostejši motivi za ukvarjanje z agilityjem pa so uživanje, sprostitev ter ukvarjanje s psom.
Tudi lhasa apsi uživajo v agilityju. Naučiti jih vseh veščin tega športa pa od vas zahteva veliko potrpljenja in razumevanja, saj se lahko kužek odločiti narediti nekaj po svoje ali pa se začne dolgočasiti. Če se zgodi, da katero zapreko noče narediti, greste enostavno naprej na drugo in se šele čez nekaj časa vrnete nazaj. Pes potrebuje raznolikost, ki mu jo morate omogočiti. Ta trenutek pri nas žal ni nobenega »agilytaša«, a jih je veliko predvsem v Skandinaviji, še posebej na Švedskem. Ena najuspešnejših je prav gotovo Isabella Petersson, ki tekmuje z več psi te pasme, najuspešnejša pa je njena psička Dajale’s Alison – Allis, ki se ponaša z veliko zmagami, kar je še en dokaz več, da so lhasa apso zelo spretni in tudi pametni psi.
Mojca Bregar
Objavljeno v trinajsti številki revije Kužek
