Zagotovo imata naši reviji Kužek in Mucek tudi skupne bralce. Nekateri lastniki imajo namreč obe vrsti hišnih ljubljencev, se pravi pse in mačke, najdejo pa se tudi bralci, ki so to, kljub temu da imajo kakšnega hišnega ljubljenca povsem druge vrste ali pa sploh nobenega. A preden me, kar se zgodi tudi v novinarstvu, besede ponesejo preveč drugam, naj povem, zakaj takšen uvod tokratnega članka o pevki in otroški pisateljici Claudii Hercog, sicer bolj znani kot samo Claudia.
Preprosto zato in iz enega samega razloga, ker se bodo skupni bralci podzavestno spomnili intervjuja v aktualni številki revije Mucek. In kaj imata skupnega maček iz Mucka in Claudijina psička? Pravzaprav ne prav veliko. Če nekoliko obrnemo na človeški način, se med seboj še niti ne poznata. Imata pa skupni lastniški naključji, kot bi se temu reklo. Mačja lastnika sta ob sprejemu mačjega hišnega ljubljenca v svoj dom najprej mislila, da sta dobila brejo mačko, nato se je na srečo pokazalo, da gre v resnici le za tako okroglega mačkona! Punčka je postala fantek, smo zapisali. Pri Claudii pa je prav nasprotno. Vzeli so psa, za katerega se je pokazalo, da je psica. Fantek je postal punčka. Ah, ti naši estradniki…
Ampak se zgodi. Življenje je nepredvidljivo in nam prinaša marsikaj. In tudi Claudia, čeprav estradnica in znani obraz, ni izjema.
Po slovesu dolgodlakega ovčarja Jimmyja je k hiši prišel manjši mešanec Lucky. Še zdaleč ne tako velik kot njegov predhodnik, a vseeno pes v pravem pasjem pomenu. Kosmata fanta sta nekaj časa celo živela skupaj. Po Jimmyjevem slovesu je bil Lucky nekaj časa pri hiši sam, nato pa se je po žalostnem nesrečnem naključju veliko prekmalu končala tudi njegova pot. Hercogovi so takrat mislili, da zaradi dveh zaporednih izgub v kratkem času, od katerih je bila ena celo tragična, ne bodo več imeli psov, če pa že, pa vsaj zelo dolgo ne. A ljudje smo velikokrat eno, življenje pa nekaj povsem drugega. Posledica tega, da v njihovem domu naenkrat ni bilo več laježa in teptanja štirih šap, je bila praznina po večletni drugačni navajenosti. Nekaj časa je sicer še trajalo, nato pa so skoraj nevede začeli z akcijo iskanja drugega kosmatinca. Mož in hčeri so prek oglasnika našli primernega kandidata, a Claudia še ni bila pripravljena in priložnost je splavala po vodi. Takrat, pravi, ji je bilo še preveč hudo.
[members_only]
Potem pa je čez nekaj časa odšla na obisk k dobremu prijatelju in oboževalcu Jožetu Pucu, ki ji je pokazal nekaj kosmatih pasjih kepic. »V rjavo sem se takoj zaljubila, ker je bila na hitro podobna našemu Luckyju. Ne vem, ali je bilo še prekmalu, ali pa je bil že dozorel čas, ampak neki glas iz mene je rekel, da bomo vzeli tega samčka, ko bo dovolj velik,« pravi. Ob vrnitvi domov so premlevali o razburljivem doživetju in začeli pri priči odštevati dneve do takrat, ko bo kužek primeren za posvojitev. Ne le to. Odločili so se tudi že za ime, od vseh razpoložljivih so izbrali spet ime Lucky.
Teklo je počasi, ali pa se jim je zaradi nestrpnosti tako le zdelo, a naposled je vendarle prišel tudi dan, ko so se odpravili po novega družinskega člana. Marsikdo tudi med vami zagotovo ve, kako so takšne stvari po navadi videti. Buci, buci, muci, muci, iiiii, eeeeee, cukrček, kosmatinček, kepica … in kdo ve, kaj še vse. Še dobro, da je ostal Lucky! Ampak ne za dolgo …
»In pridemo mi, ki smo imeli že dva psa – dva! – in ki nismo brez izkušenj ter kilometrine, z našim pasjim dojenčkom k veterinarju. In mu ponosno povemo tudi, da mu je ime prav tako kot prejšnjemu. Ker vemo, da je k zdravnikom hoditi zadnja tudi nam ljudem, se nam je boječe bitje zasmililo v dno srca. A kar je treba, je treba. Veterinar našega preplašenega korenjaka vzame v roke, postavi na mizo v ordinaciji in zelo hitro konča s pregledom. In se obrne k ponosni družini, nas milo pogleda in reče, da je naša Luckyjica prava dama!« pripoveduje Claudia. »Dama? Kaj mislite s tem?« so vprašali. »To, da je punčka, kaj pa,« odvrne veterinar.
Dama? Dama? Kako pa je to mogoče?! »In smo rekli, da je treba absolutno pogledati še enkrat. Tja spodaj, kjer se pač pogleda. In tudi potipati za vsak primer. Ne nazadnje smo vendarle pesjanarji, saj smo imeli že dva psa! Pa tudi Jože z mladiči ni prvič v življenju videl najboljših človekovih prijateljev, ampak ima tudi nekaj izkušenj,« se smeji.
Ampak oči in roke so ugotovile isto. Tistega in tam, kjer so mislili, da je, pač ni bilo. Oziroma je bilo nekoliko nižje …
Veterinar se je smejal, ampak sploh ni bilo smešno. Še toliko manj, ker se v takšnih trenutkih popolnega presenečenja in posledičnega šoka zaradi nepričakovanosti človek povsem zlahka vpraša, ali je nedvomno in povsem prepričan, da sta tudi oba prejšnja kosmatinca v resnici bila fanta?!
Ampak Lu, kot je nekdanjemu fantiču po novem ime, jih je hitro prepričala, da je punca od nog do glave. Hiperaktivna, živahna, dobro ve, kaj hoče. Nezmotljivo prava babnica, kot se šika. Pa še tako majhna in mlada … Kaj šele bo! Se zdi le avtorju članka ali pa bomo o njihovi družini zares še pisali?
[/members_only]Roman Turnšek
Objavljeno v petnajsti številki revije Kužek
