Predstavitev bolezni in njena razširjenost
Steklina je bolezen, ki je razširjena po vsem svetu, vsako leto pa za njo umre od 50 do 100 tisoč oseb. Večina vseh smrtnih žrtev med ljudmi je v Aziji in Afriki (95 odstotkov), smrtni primeri med ljudmi pa so večinoma posledica ugriza steklega psa. Steklina je bila prvič omenjena že v pradavnini, 2300 let pred našim štetjem.
Steklina je zoonoza, torej bolezen, ki se prenaša z živali na ljudi. Povzročajo jo zelo nevarni virusi iz rodu Lyssa. Virus povzroča bolezen pri vseh sesalcih. Najpogostejši način prenosa bolezni je ugriz bolne živali ali stik prek sluznic in poškodb na koži.
V Sloveniji se je bolezen znova pojavila leta 1973, ko je bila v Prekmurju ugotovljena prva oblika silvatične (gozdne) stekline, za katero je obolela lisica. V nadaljnjih letih se je steklina razširila po celotnem območju Prekmurja vse do reke Mure. V letu 1979 se je pojavila na severu Slovenije, od koder se je razširila čez celotno ozemlje. Od takrat se za okuženo območje šteje celotno območje države. Leta 1995 je bilo ugotovljenih kar 1068 steklih živali.
Zadnji primer stekline v Sloveniji pri lisici so ugotovili januarja leta 2013, pri psu pa leta 2008. Takšen upad števila odkritih okuženih živali se pripisuje tako rednemu cepljenju psov kot tudi vakcinaciji lisic s pomočjo polaganja vab (cepiva) s pomočjo letal. V zadnjih letih se v državah, ki že imajo status države proste stekline, pojavljajo primeri stekline z uvozom in trgovanjem z živalmi iz področij, kjer je steklina še vedno pogosta.
Ker stekline v svetu ni mogoče izkoreniniti, jo je smotrno preprečiti oziroma omejiti prav pri psih, ki so v najpogostejših stikih s človekom. Edino učinkovito preventivno sredstvo proti steklini je cepljenje.
Prenos bolezni
Večinoma se bolezen prenaša prek sline obolele živali (po navadi ob ugrizu). Po vstopu v telo se virus namnoži v celicah sluznice ali mišičnine. Nato se nadalje razmnožuje v živčevju in potuje do centralnega živčnega sistema, od koder začne potovati v nasprotni smeri v periferna tkiva, najpogosteje v živčne pleteže in slinske žleze, kjer se izloča s slino. V času nastopa kliničnih znakov je virus razširjen po vsem telesu.
Klinični znaki pri psu
Klinični znaki s steklino obolele živali so nenavadno vedenje, nemirnost, neposlušnost, umikanje v temna mesta, grebenje s prednjimi nogami, lajanje ali grizenje predmetov brez razloga. Žival se vznemiri že ob glajenju z roko. Telesna temperatura je povišana na 40 stopinj Celzija. V primeru osvetlitve z močno svetlobo se pojavijo krči, zenice so nesimetrično odprte. Žival odklanja hrano in vodo ter s težavo požira. Od tretjega dne se nemir povečuje, žival besno grize predmete, brezciljno hodi in se ne vrača domov. Za obolelo žival je značilno tudi, da se ob srečanju spopade z drugimi živalmi. Pri stekli živali nastopi paraliza požiralnih mišic, gobec je odprt, z njega visi jezik, žival pa se intenzivno slini. Zaradi paralize mišic zadnjih okončin je hoja neusklajena, žival poskuša vstati le s prednjimi nogami, sčasoma postane gibanje onemogočeno. Bolezen se zaključi s smrtjo.
Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.
Katarina Ponikvar, dr. vet. med.
Objavljeno v petnajsti številki revije Kužek
